V Sloveniji klopotce tradicionalno postavljamo med 25. julijem, ko goduje sv. Jakob, in 24. avgustom, praznikom sv. Jerneja. Pravimo, da je to obdobje, ko se grozdje začne mehčati, klopotci pa naj bi iz vinogradov odganjali ptice, ki se rade sladkajo s sladkimi grozdnimi jagodami. 

V Cerkvenjaku je v navadi, da vsako leto tamkajšnje društvo vinogradnikov in ljubiteljev vina potavi klopotec, ki ga je izdelal danes 89-letni mojster Franc Čeh, po domače Strahov Franček. Gre za slovenskogoriški tip s štirimi macleki (kladivi) in štirimi kraki, ki v dolžino merijo dobre štiri metre. To je tudi največji klopotec v občini.

Trši kot je les, boljše je

Franca Čeha smo obiskali na njegovem domu v Grabonoškem vrhu. V življenju je izdelal vsaj 15 klopotcev, največ za domačine, trije primerki pa so šli v sosednjo Avstrijo. Pred približno štirimi leti je izpod njegovih rok nastal prej omenjeni vinogradniški klopotec. Ravno v času našega obiska je na njem opravljal nekaj manjših popravil. Ta so bila potrebna zaradi neurij, predvsem močnega vetra. 

"Večinoma je izdelan iz jesenovega lesa, nekaj delov pa je tudi iz bukve in akacije. Macleki, kot jim rečemo, so jesenovi. Trši kot je les, boljše je. Bolj udarijo. Deska, po kateri tolčejo, pa naj bi bila iz lesa češnje. Nekateri pravijo, da bi morala biti vsaj dve leti v živinskem gnoju. Peruti so lipove, njihova dolžina v premeru znaša štiri metre. Na koncu je rep, narejen iz brezovih vej. Njegova naloga je, da usmerja klopotec glede na smer vetra, medtem ko so peruti obrnjene proti vetru."

[[image_4_article_90964]]

Na vprašanje, koliko časa traja izdelava klopotca, težko odgovori. Saj ga ne izdeluje ves čas: "Ko me začnejo boleti noge, si malo odpočijem, nekaj spijem in potem nadaljujem," nam pove v smehu. 

Marsikdo ne ve, da prvi klopotci niso bili postavljeni v vinogradih, ampak na poljih s pšenico, kjer so odganjali ptiče pred žetvijo. Franc ne more razumeti, kako lahko danes nekatere ljudi zvok klopotcev moti. Zato na njih namesti posebno zavoro, s katero je mogoče ustaviti vrtenje peruti. 

Kolarskega znanja se je naučil od tasta in postavil delavnico 

Zgodba Franca Čeha je zelo zanimiva in na trenutke tudi neverjetna. Po rodu je Cerkvenjačan, leta 1972 je v Grabonoškem vrhu postavil hišo, nato sta z ženo na mestu nekdanjega hleva zgradila delavnico. "Vse sva izkopala ročno, tako sva tudi odstranila vso zemljo. Najprej so bili samo zidovi, da pa sem lahko delal pozimi, sem postavil še streho." Kolarskega znanja se je sicer v začetku 60 let naučil od svojega tasta. 

V delavnici je opravljal vse mogoče: popravljal stare omare, izdeloval lesena okna in vrata, popravljal lesena kolesa ... in druge dotrajane lesene predmete. Na popravilo so mu prinesli celo kolovrat, enega pa je izdelal na novo. 

[[image_2_article_90964]]

Potem ko je odslužil dvoletni vojaški rok se je naprej zaposlil v podjetju v Gornji Radgoni. Ker mu delo ni ustrezalo, je našel novo službo v sosednji Avstriji, kjer je delal 12 let. Domov se je vračal le enkrat na teden. "Ker sem v Avstriji delal zidarska in cimermanska dela, vezana na sezono, sem bil pozimi doma in povečini delal v domačini delavnici in druga dela na kmetiji." Nato se je zaposlil v mariborski Livarni, kjer je delal 17 let, vse do pokoja. Takratni direktor podjetja je bil njegov sošolec. 

[[image_3_article_90964]]

Za več kot pol ure obležal pod traktorjem 

Že 25 let je vdovec, z ženo sta imela štiri otroke, hčerko in sina sta izgubila. Pravi pa, da nikoli v življenju ni bil bolan, bolnega so ga naredili drugi. Zgodilo se je celo, da so ga operirali na pljučih, na koncu pa se je izkazalo, da je bila operacija povsem nepotrebna. 

Z nami pa je delil še eno neverjetno zgodbo, povezano s traktorsko nesrečo.

"8. decembra, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, sem prišel domov. Devetega decembra pa je prišel  k meni cimermanski mojster, da bi mi podrl drevje. Po vsem gozdu sva požagala drevesa za novo hišo - za ostrešje. Ker je pihal močan veter, so se nekatera debla 'obesila'. Naslednji dan sva s sinom vse, kar je bilo podrtega, zavlekla na kup, eno 'obešeno' drevo pa je še ostalo. Bilo je že okoli pol osmih zvečer. Odšla sva še po tisto drevo. Traktor sem imel šele sedemnajst mesecev. Pripela sva zajlo, bil je zelo odsekan breg, drvo pa je bilo na vrhu. Ko sem jo potegnil s traktorjem, ki ni imel kabine ali kakšnih drugih varoval, je bil stroj že v zraku. Hotel sem odskočiti, pa me je potegnilo zraven in sem za več kot pol ure obležal pod traktorjem. Rešili so me trije sosedovi bratje, ki so dvignili traktor in me potegnili ven. Imel sem zlomljeni obe kosti na roki in počeno hrbtenico na štirih mestih. V bolnišnici sem preživel kar tri mesece."

[[image_1_article_90964]]