Na območju severovzhodne Slovenije že več desetletij deluje protitočna obramba, ki temelji na letalskem zasejevanju nevihtnih oblakov s srebrovim jodidom. Namen sistema je zmanjšati velikost in škodo zaradi toče, čeprav strokovna javnost ostaja deljena glede njegove dejanske učinkovitosti.

Operativno izvajanje letalske protitočne obrambe vodi Letalski center Maribor, dolgoletni vodja sistema pa je Darko Kralj, ki koordinira polete in sodelovanje z lokalnimi skupnostmi ter državo. Marsikdo pa ne ve, da je protitočno obrambo v Slovenijo pripeljal njegov oče Franc Kralj, ki je član Letalskega centra Maribor že od leta 1949. Star je 93 let, aktivno pa leti že 73 let. Kot edini pilot v Sloveniji je prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo, Mednarodna letalska zveza pa mu je podelila nagrado za življenjsko delo za prispevek k razvoju športnega letalstva. 

Očetu je na velikem letalskem mitingu na Teznu rekel, da bo pilot 

Z njim se srečamo na letalskem dnevu na vzletišču v Čagoni v občini Cerkvenjak, ki od leta 2017 naprej deluje kot rezervna baza za protitočno obrambo (uporablja se ob zaprtjih ali omejitvah na mariborskem letališču) in pokriva območje 71 občin v Podravju, Pomurju ter delu Savinjske in Koroške regije.

Najprej se spomni anekdote iz leta 1939, ko se je z očetom, ki je bil sicer mizar, na Teznu v Mariboru - pri nekdanji Elektrokovini, kjer je bilo nekoč letališče, udeležil velikega letalskega mitinga, enega največjih v tistem obdobju. Ogledalo si ga je več kot 20 tisoč ljudi. "Takrat sem očetu rekel, da bom pilot, in to se je res zgodilo. Letel sem z vsemi letali, ki jih je imel Letalski center Maribor: z motornimi in jadralnimi letali. Opravil sem tudi nekaj padalskih skokov, letel z ultralahkimi letali in se ukvarjal z modelarstvom. Bil sem vsestranski letalec."

Sistem protitočne obrambe je pripeljal iz Avstrije 

Svojo letalsko pot je začel kot modelar. Za vsako vrsto letenja, jadralno in motorno, je opravil tečaj in preverjanje znanja, da je sploh lahko začel s šolanjem. "Nato dobiš inštruktorja, s katerim letiš po predpisanem programu usposabljanja." Med 20 različnimi tipi letal, ki jih je Franc Kralj pilotiral, je bila največja Cessna 206, tip letala, ki ga v Slovenij še vedno uporabljamo v protitočne namene.

V svoji karieri je doživel tudi nesrečo. Zgodila se je v Slovenj Gradcu in je bila predvsem tehnične narave. Šlo je za nesrečo z jadralnim letalom. Zaradi tehnične okvare se je vrv odpela prezgodaj, zato je pristal v gozdu.

Velja za 'očeta' protitočne obrambe v Mariboru. "Skupaj z dvema kolegoma smo sistem obrambe proti toči pripeljali iz Avstrije v Maribor. Najprej smo dve leti uporabljali navadno šolsko vojaško letalo UTVA-75, ki ni bilo ustrezno opremljeno, kasneje pa smo kupili Cessno 206 in jo ustrezno opremili z agregati in 'patronami' (pomožnim sistemom plamenic). Bil sem praktično prvi inštruktor. Imam približno 200 ur obrambe proti toči." Nazadnje je z manjšim športnim letalom samostojno letel lani julija. 

Potrebovali bi vsaj štiri ali pet letal

Na vprašanje, zakaj imajo naši severni sosednje kar devet protitočnih letal, Slovenija pa samo eno, Kralj odgovori: "Zaradi oblasti. Za takšen projekt je pri nas premalo interesa. V Avstriji imajo podporo fakultet, raziskovalnih ustanov, klubov in zasebnega sektorja in kmetov. Pri nas pa delo pogosto temelji na navdušencih. Danes protitočno obrambo vodi moj sin, tako da tradicija ostaja v družini. Za učinkovito zaščito območja, ki ga pokrivamo, bi potrebovali vsaj štiri ali pet letal. V Avstriji jih uporabljajo precej več. Pri zadnji toči so imeli v zraku kar pet letal, in to na območju Gradec - meja. Po domače povedano, so nam kakšne stvari poslali tudi k nam."

Za primerjavo, Avstrijci uporabljajo devet letal, pet jih leti na območju Gradca. 

"S srebrno žlico pojeste več srebra, kot ga porabimo pri obrambi pred točo"

Pri obrambi proti toči je bistven srebrov jodid. Uporabljamo ga na dva načina. Prvi je s posebnimi pirotehničnimi naboji. Ko ti v oblaku izgorevajo, se ustvarja srebrov jodid, ki služi kot zaledenitveno jedro in preprečuje nastanek velikih zrn toče. Drugi način je s pomočjo agregatov, v katerih se nahaja 3-odstotna koncentracija srebrovega jodida. "Čeprav je ta koncentracija zelo majhna, se pogosto srečujemo s pomisleki različnih institucij, ki nam morajo dati dovoljenje, da lahko to koristimo v našem prostoru. Letimo recimo na območju 20 krat 20 kilometrov, v višino do 2.500 metrov, izračunajte si, za kako malo potrošnjo gre. Tega kemikom ne moremo dokazati. S srebrno žlico pojeste več srebra," nam pove Kralj. 

"Ustvarjamo male kapljice, ki se oledenijo, in padejo na zemljo v obliki drobne toče. Iz teorije vemo, da se na višini od 2.500 do 10.000 metrov približno štiri petine toče stopi. Če imamo tam 10-centimetrsko točo, bo na zemljo padla v velikosti enega centimetra, če pa je centimetrska, pa bo na zemlji le 10-milimetrska. Če pa je na višini 2.500 metrov 10-milimetrska toča, bo to na zemlji dež. Ustvarjamo torej minimalno točo, ki je za naravo manj škodljiva."

Kralj nam potrdi, da je v zadnjih letih toča vedno pogostejša, zrna pa so vse večja. Imamo več neviht kot včasih, te so bolj intenzivne. V nebo gre zaradi visokih temperatur več vlage, na višini 3.500 - 4.000 metrov, kjer je področje zaledenitve, se že pojavljajo ledeni kristali. 

V navpičnem položaju nad Muro 

Naš sogovornik je v času izvajanja obrambe proti doživel marsikaj. Pove nam, da se je pri letenju v nevihtnih območjih pogosto srečal z izjemno močnimi vzgonskimi in padajočimi zračnimi tokovi. "Zgodilo se je, da so mi ti tokovi nad Muro letalo postavili v navpičen položaj. A, ostal sem živ.  Drugič so mi, ko sem letel čez Pesniško dolino, sporočili, da prihaja točni oblak. V dveh, treh minutah sem bil na njegovi meji. Oblak se je pomikal s hitrostjo 60 kilometrov na uro proti Lenartu, nakar mi je pobegnil. To je bil še čas streljanja raket. Obrnil sem v smeri Maribora in ko sem bil na Pesniško dolino, je streslo avion, ostal sem brez komand. Nastala je močna turbolenca in letalo je začelo padati proti zemlji. Bil sem na 2.000 metrih, letalo sem uspel obvladati šele na 200 metrih. Še nekaj sekund in me več ne bi bilo."