V Razvanju pri Mariboru so obnovili enega izmed bunkerjev nekdanje obrambne linije, ki je nastala po anschlussu (priključitvi) Avstrije k nacistični Nemčiji.

Gre za del širšega sistema utrdb, ki jih je konec tridesetih let gradila Kraljevina Jugoslavija zaradi vse večje grožnje z nemške strani. Po ocenah naj bi bilo na območju Kozjaka, Šentilja in okoliških krajev več kot dvesto takšnih objektov.

Pobuda za obnovo bunkerja je nastala precej spontano

»Ta linija bunkerjev je že dolgo znana, da obstaja v Razvanju. Edino ni nam bilo jasno, kako in na kakšen način so ti bunkerji sploh prišli na to območje,« je pojasnil Gorazd Stopinšek iz Turističnega društva Razvanje.

Vse se je začelo ob obisku Američana, ki raziskuje izginula letala.

Kot pripoveduje Stopinšek, je maja lani v Razvanje prišel Američan, predstavnik ameriške vlade, ki raziskuje usode pogrešanih pilotov in letal iz časa druge svetovne vojne.

[[image_1_article_88620]]

»Matej Ternjak ga je srečal pri gostilni Škorpijon. Ker ve, da se ukvarjam s temi zadevami, me je povezal z njim. Ta gospod je do danes našel okoli 250 izginulih letal,« je povedal.

Med ogledom območja so se ustavili tudi pri enem od bunkerjev, nato pa jih je raziskovalec, avtor knjige Rupnikova Linija, g. Stanko Mihev, povezal še z Alešem Zelenkom, ki dobro pozna zgodovino tamkajšnjih utrdb.

»Potem smo se z Zelenkom dobili, pogledali zadeve in začeli sodelovati naprej.«

Na območju Razvanja naj bi bilo bunkerjev še več

Na območju Razvanja naj bi bilo po besedah Stopinška deset bunkerjev.

»Dva sta bila po vojni razstreljena, osem pa jih je še v takšnem stanju, da se lahko vanje pride, čeprav so deloma zasuti in polni smeti.«

Obnovljeni bunker je bil sicer še v devetdesetih letih razmeroma dobro ohranjen, ker stoji blizu naselja, a se je v zadnjih desetletjih v njem nabralo precej odpadkov.

[[image_2_article_88620]]

»Notri je bilo sigurno kakšen kubični meter smeti. Prav tako je bil bunker poplavljen do višine enega metra.«

Bunker očistili s pomočjo gasilske opreme

Obnova je trajala približno teden dni in je potekala povsem prostovoljno. Pri čiščenju je sodelovalo več prostovoljcev, med njimi Matej Ternjak, Marko Cesar, Aleš Košir in Goraz Stopinšek.

[[image_3_article_88620]]

»S pomočjo gasilske cevi smo bunker oprali od znotraj in ga popolnoma očistili. Odstranili smo tudi vse drevje in korenine, ki so v teh tridesetih letih zrasle okoli njega,« pojasnjuje Stopinšek.

Pri urejanju okolice so si pomagali tudi z gradbeno mehanizacijo. Zemljišče, na katerem stoji bunker, je v zasebni lasti, lastnica pa je dovolila ureditev območja.

[[image_4_article_88620]]

»Bunker ni posebej zaščiten, je pa na privatnem zemljišču. Lastnica nam je dala dovoljenje, da lahko vse uredimo,« še pove.

V načrtu replika originalnih vrat in manjša muzejska soba

Na vhodu v bunker danes manjkajo še vrata, ki jih v nameravajo v prihodnosti izdelati po vzoru originalnih vrat, ki se nahajajo na enem izmed podobnih bunkerjev na Kozjaku.

»Ogledali smo si vrata na bunkerju na Kozjaku in narediti želimo repliko teh vrat,« razlaga Stopinšek.

Njihova želja je, da bi objekt v prihodnosti postal spominska točka.

[[image_5_article_88620]]

»Želimo si, da bi bil bunker zaprt in da bi bil v glavnem prostoru nekakšen muzej oziroma spominska soba, kjer bi si ljudje lahko ogledali zgodovino teh objektov,« dodaja Stopinšek.

Bunkerji, ki nikoli niso bili uporabljeni za svoj namen

Čeprav so bili bunkerji del obrambnega sistema, po besedah Stopinška nikoli niso dočakali aktivne uporabe.

 

[[image_6_article_88620]]

»Kraljeva jugoslovanska vojska se je umaknila, še preden bi bunkerji prišli v uporabo. Tudi Nemci jih kasneje niso uporabili, čeprav so objekte dodatno utrjevali,« pojasnjuje Stopinšek. 

V bunkerju pri obnovi posledično niso našli predmetov iz časa vojne.

»Našli smo le nekaj tulcev. Drugače pa nič posebnega.«

Zgodovinski spomin, ki ne sme utoniti v pozabo

Stopinšek poudarja, da ima ohranjanje takšnih objektov predvsem pomen zgodovinskega spomina.

 

[[image_7_article_88620]]

»Ti bunkerji so nastali kot posledica anschlussa Avstrije k Nemškemu rajhu leta 1938, ko je bila Kraljevina Jugoslavija ogrožena s strani nacistične Nemčije.« Po njegovih besedah je podobnih utrdb na širšem območju še ogromno, po nekaterih ocenah več kot 200.

»Ogromno jih je po Kozjaku, v Šentilju, v Pesniški dolini … Točnega števila se sploh ne ve.«

Pri projektu je sodeloval tudi Muzej vojašnice generala Maistra, ki je financiral informativno tablo ob bunkerju.

[[image_8_article_88620]]