Ni jih ravno veliko, ampak ene stvari v življenju pa so fiks. Recimo, ko greš v Kopru po tekmi na kafe, tam ja, ko je tak lepo porihtano, pa se trudiš navohati kelnarja za tvoj rajon in ob tvojem štorastem mahanju končno pride pravo sonce od dekline. Se nariše, nasmeji in nato vpraša z naglasom. Onim. Našim. Nekaj kakor: »Zdra’o, kaj bote«.
Mariborčanka, itak. Fiks. Prvi je sicer slišal sodelavec, sam pa sem nato pobaral, kako to, da je že maja v Kopru. Šla je na Obalo in tam za zdaj ostala. Ko je malo poklepetala, ji je pa na faci vseeno nekaj kakor pisalo, da ta naš štos in štof vseeno kar malo fejst pogreša. Itak, kak’ ne bi!
Ko srečaš prijaznost na testiranju
Sicer pa, zdaj ko je bil taki fuzbalski teden, ki se je končal bolj, eh, raje ne bomo pogrevali, no, ta teden je bil taki, ko je bilo mesto spet res polno upanja. Hvala bogu! Koga vse nisi srečal na hitrem testiranju! Ker pač so PCT pogoji, če želiš na fuzbal. Navijač, fuzbaler, novinar, nima veze.
Dalo se je srečati tudi recimo prijaznost osebja zdravstvenega doma, ki bi lahko gladko skopnelo ob 14.30, ko sledi očitno pavza do 15. ure. Pa so prišli kar ven, do konca vrste, še po štengah dol in so ti porinili v roke ono mini epruvetko in ti v vsej prijaznosti z velelnikom vseeno zabičali »zdravstveno pa osebno mejte kar perajt, dajte dajte, da bo hitreje!«. Saj so prijazni, samo čohali pa se ravno ne bomo.
Iskreno? Zdelo se mi je fejst fajn. Dobro, ne za one, ki so prišli najbrž glih takrat in ostali brez epruvetke in so morali malo počakat. Samo včasih se pesimizem – ura je 14.15, ne bom na vrsto prišo, bemomast, kar je bil monolog v moji glavi in dialog po telefonu gospoda za mano – pač očitno izplača.
Ajde, ata, ‘mate to!
Sicer pa si ta teden za testiranje slišal take… Fuzbalske. Sodelavec na mediju, ki ga prebirate, mi je javil, da je njegov kolega srečal kar Marcosa Tavaresa na testiranju. Zaploskalu se mu je, kapetanu in legendi, v Kopru je v sredo maznil 157. gol v ligi, Maribor je bil spet in še v igri za naslov in seveda se mu je kar tam na testiranju en, kakor mi je bilo predano, zadrl.
»Ajde, ata, mate to dans, dajte jim po…«
No, v bistvu je bilo še bolj sočno, ne dvomim, ampak bomo politično korektni, sploh pa se ni izšlo ravno najbolje, tako da za nazaj glasni ravno ne bomo, ne? Drugi novinarski kolega je včeraj, torej na dan tekme, srečal drugega fuzbalerja Rudija Požega Vancaša, ki mu po drugi strani ni dajal ravno največjega upanja, da zvečer kaj bo. Tako je po svoje hitri test ponudil tudi test za večer v Ljudskem vrtu : vzdušje bo super, rezultat pa malo manj.
Lahko dam keks za »pesa«?
Skratka, taki teden je bil. Morda zaradi fuzbala, morda zaradi vse boljše epidemiološke slike. Mogoče pa kuj tak. Tako sem, recimo, šel mimo OŠ Franca Rozmana Staneta in videl, kako se je delavka Snage prav prikupno smejala. Ono, da si ji bil skoraj favš, ker je imela tako prekrasen dan. Tiščala je smetnjak na kolicah, pobirala smeti in se – režala. Kmalu sem ugotovil, zakaj se je smejala. Ker je bil za mano en kuža, pred mano pa še en.
»Kaj mu lahko dam?« je z roko v žepu že kar na daleč vprašala lastnika obeh kužkotov.
»Kaj pa mate?«
»Kekse za pesa, take fine!«
In je dala. Pesa sta zadovoljna mahala z repoma. Cela vesela. Lastnika sta malo čudno pogledala, samo potem sta tudi onadva hitro pogruntala. Če to ni prijaznost, ki jo v tem mestu včasih res srečaš, ker jo pač lahko, potem ne vem, kaj je.
Največji hiti
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
»Na redkvo! Da ne’oš reko, da sn svija«
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-na-redkvo-da-neos-reko-da-sn-svija
V Melju je vedno rdeča
https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca
