Ko je ocenil, da je Maribor mesto-vas, sem bil srečen, da sem burger, ki ga je sam pripravil, že pojedel. Ker sicer… Bi se mi bil najbrž zataknil. Ne, ker bi se on motil, ampak ker je to povedal tako gladko in iskreno. Ampak saj takoj zatem je primerjal, da Ljubljana je pa mesto, ki bi rado bilo velemesto. Pa to ni tiste vrste tekst, vikend pred derbijem. Ne. To je izkušnja iz centra mesta, ko si nekdo, ki res nima časa, pa si ga vseeno vzame in pove, kot je. Ker zakaj pa ne?
In tako je preko palca ocenil, da v Mariboru ti res ne pomagajo niti vreče denarja za reklamo, če želiš ljudi spravit nekam jest. A-a. Šteje le od ust do ust. Kar je, po svoje, prikladno, ker gre na koncu hrana, no, v usta.
Tisti septembrski petek
In imel je tako prav. Ne, ne bom razkril, kdo je. Marsikdo ga bo itak prepoznal, sam se bo, če mu bo kdo pokazal tekst, tudi našel. Bil je petek, taki septembrski petek, ko je v mestu vsega preveč. Šele v petek si videl, zakaj operna noč niti ni imela šans, da bi bila v petek.
Že zaradi premiere To noč sem jo videl, ki je imela, tudi če si šel že samo po paralelnih ulicah, občutek mesta-mesta. Pa festival kriminalke. Pa sprehodi rajzefibra. Pa… Ni, da ni. Škoda, res, da je včasih toooooliko vsega, potem pa kmalu vikendi, ko ni skoraj nič. Takrat si, sploh kot novinar, ne pa nujno, lahko si zgolj zvedave sorte, besen, ker bi šel na vse in včasih doživiš tako »overdozo«, da ne greš nikamor. Ja. Tudi to se zgodi.
Nisi ti kriv
Ampak ko ti tip na placu, ki je res v bolj, no, kaj pa vem, nočem napisati niti zapuščenem niti klavrnem stanju, no, vsekakor pa ne v ravno optimalnem, vsekakor pa ne fensi, začne razlagati, da ni s tabo nič narobe, če si šel nekajkrat mimo in samo mislil, da je še en burger plac. Ono, ko na postaji ali pač kje. Da nisi to ti, ampak da je mesto lahko tako, pa ni deloval kot nekdo, ki bi ravno posploševal. Sploh ne. In potem, če si pač vezan na mesto, postaviš obrambno pozo. Ono. Kdo si ti, da boš meni razlagal, kaki smo »mi«. Ker to najboljše vemo mi, ne? Mi. Smo. Maribor. Aleee aleeee.
Ja seveda smo in taki bomo in tako je tudi prav. Itak, v dobrem in slabem. Ampak ko je tako razlagal, da dokler nam, torej Mariborčanom, kak znanec ne priporoči placa s svojo lastno »recenzijo«, ono, ti bom jaz povedal, kak je, izkušnjo, ki je izključno subjektivna in kakršna koli pač že je, ne bomo nečesa novega »kupili«, pa če ne vem kaj. Razen če si reeees ogromen. Ne pa v eni kuhnici v placu, za katerega se je zdelo, da bo tam propadlo vse in da ni čudno, da imajo tam politične stranke svoje place. Ker greš gladko mimo.
Pa se je videlo, da je »hin«
On pa ne. Ko sva pozabila naročiti menu, torej s krompirčkom, sem ga vljudno vprašal, koliko časa rabi pomfri. Petnajst minut. Ha? Kaka friteza te to je? Petnajst minut? Si smeš’n? Hm. Ne, ni friteza. Ni take sorte pomfri. Pa ne, ni bilo fensi, res ne, tudi cene niso take. Ampak potem si je končno na dan, ko je delal sam, od kuhne do placa in nazaj, torej kuhar, kelnar, psiholog, čistilka in še pripovedovalec zgodb v enem, vzel še čas, da je odgovoril, ko sem ga še kaj vprašal.
Pa se je videlo, da je hin, da ima gužvo, da… Pač ne more. Pa je povedal. In govoril, da je delal v Milanu prav nekaj v zvezi z burgerji, ampak manjšimi, kot predjed ali nekaj takega, in da je to restavraciji, v kateri je delal, prineslo tretjo michelinovo zvezdico. Čakaj, čakaj. Samo malo. Kaj mi si dal v toto malo pivo? Ha? Za tretjo zvezdico? Michelinovo? Saj to je neki kuharski štos, ki ga mi, ki ne vemo, kdaj se soli jajca, pač ne štekamo? Ha? Če ima Ana Roš dve. Samo kaj potem delaš tukaj, pri nas, v Mariboru, debatiraš z mano, ja, to je prvo kaj se vprašaš. Pa ne, da je s tem kaj narobe. Ker ni.
Ljubljana tu, Ljubljana tam
Sem je prišel, ker je imel pritiska v Ljubljani, ki da želi biti več in še več in še bolj več, kot je, pač dovolj. Prodali, spakirali, prišli. V Maribor. In potem mu prva ideja ni ratala. Saj če bi vam napisal, bi vedeli, katera, ampak to sploh ni poanta, ni bistveno. Kar je pomembno, je to, kako tip verjame, pa je vmes že nasankal z eno idejo. In to je razlagal v klenem ljubljanskem naglasu, ono, orto »žabarskem«, samo ima enega tistih, ki ga z ljubeznijo navohaš na daleč in postane ljubko »moteč«. To navohaš… Kot njegove burgerje.
Pa saj ni edini, prav ta teden sem naletel na natakarico, mlado, študentko, ki je imela res ljubljanski naglas, pa sem potem raje vprašal, če je, kaj pa vem, iz Škofljice, Vrhnike, Kamnika ali kaj takega. Ne, iz Ljubljane. Mhm. Ljubljane. In reče, da ji je Maribor kul. Ne spet tako kul, ampak je.
Plan x
No, samo če imaš pri njej jasno občutek, da je »u prolazu« ali, kot rečemo pri nas, »mi smo prišli malo«, potem veš, da on ni prišel samo malo nafutrat labode na Lentu. A-a. Nafutrat je prišel najprej svojo dušo, potem pa še vse nas. Ker vidiš, kako upa in sanja, pa je vmes bil, kot vsi, zaprt, ampak se zdi, da mu prva ideja že v štartu ni ratala. In ne, to, kar fura zdaj kake pol leta, ni bil plan b. Niti plan c.
Kaj pa potem, sem raje vprašal, preden bi zamenjal črke abecede. Plan x. Pač spomnil se je. in zdaj dela. Tudi onim, ki tako kot jaz, mislijo, se čudijo, čohajo, ono, pa kak maš lahko še napisano »take away« burgerji. Ja kaki pa bojo? Saj je vrt pa to, samo tudi če greš tja, naročiš pri okencu. In take. Samo pri cenah vidiš, da to ni obični, em, marburger. Ni.
Če ti uspe tu, bi bo kjerkoli
Nisem ravno kulinarični velemojster, znal sem blefirat, kako sem začutil pikantnost v hišni omaki, in on ti je dal vedeti, da ve, da blefiraš, pa ti je vseeno dal vedeti, kao, spoštljivo, da se lahko kaj pogovarjaš. Kot je rekel Artie Bucco v Sopranovih naslovnemu junaku, večno lačnemu Toniju Sopranu, da samo zato, ker znaš jest, že misliš, da veliko veš o kuhariji. Ampak ti burgerji so reeees dobri. Niso nateg. Ne pri ceni, ne opisu, ne nič. Niso gromozanski, tako da se splača naročiti dva štuka ali pa pač menu s krompirčkom. Ampak so pa tako dobri, da če je to vaša stvar, so res… Ne posebni, ne drugačni, ne zanimivi, ker to ne pove nič. Se pa skoraj topijo v ustih. In ne, ne vprašajo vas, kaki naj bo. Ni opcije »vreji mi zapeči«.
In tako sem, ko sem pecikliral po petkovem urbanem Mariboru, ki da je mesto-vas, ugotavljal, da morda nima v celoti prav, se mu pa splača prisluhniti. Ker vidi stvari iz čiiiisto druge perspektive in tako utegne natuhtati nekaj, kar nam na pamet ne bi padlo. Že zato, ker se tako prekleto trudi in v nekaj verjame, ker je prišel v Maribor ravno zato, ker smo kaki smo. Ker bi bilo včasih bolje, če bi Frank Sinatra bil Edvin Fliser in bi tu pel, da »če ti uspe tukaj, ti bo uspelo povsod«. Kar je, najbrž, zelo res. Ne vedno, ne za vsakogar, ampak je. Zato sem mu hvaležen in naj bo to okno tega mesta. Upam, da ga odprete na stežaj.
Največji hiti:
Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.
https://maribor24.si/lokalno/se-en-bankomat-ki-skoraj-nikoli-ne-dela-o-smola
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
V Melju je vedno rdeča
