Vesoljske misije lahko znanstvenikom prinesejo pomembna odkritja tudi povsem nepričakovano. Prav to se je zgodilo pri Nasini misiji Mars 2020, ki je na Rdeči planet pripeljala rover Perseverance.
Med približevanjem Marsu je plovilo odvrglo dele opreme, ki jih ni več potrebovalo. Ti so z veliko hitrostjo treščili ob površje in ustvarili pet novih kraterjev. Nekaj let pozneje so se znanstveniki odločili, da bodo te nenamerne »luknje« izkoristili kot svojevrsten naravni laboratorij. Rezultati so jih presenetili: material na tem območju Marsa je namreč precej šibkejši in mehkejši, kot so napovedovali običajni modeli nastajanja kraterjev.
Na Mars je treščila oprema, težka več deset kilogramov
Ko je bilo plovilo še približno 1.300 kilometrov nad Marsom in je glede na planet potovalo s hitrostjo okoli 4,7 kilometra na sekundo, je odvrglo dve volframovi balastni uteži.
Vsaka je tehtala približno 77 kilogramov, njuna naloga pa je bila med potovanjem pomagati pri stabilizaciji plovila. Na površje so padli tudi deli potovalne stopnje plovila. Posledica je bilo pet udarcev oziroma pet novih kraterjev na Marsu.
Znanstveniki so jih identificirali s pomočjo kamer na plovilu Mars Reconnaissance Orbiter, ki Rdeči planet opazuje iz orbite. Da so kraterji res nastali ob prihodu misije, so lahko ugotovili tudi s primerjavo posnetkov – na starejših fotografijah pred letom 2020 jih namreč ni.
Kraterji razkrili nepričakovano lastnost Marsa
Za raziskovalce so bili ti udarci še posebej dragoceni zaradi ene pomembne prednosti. Ko na Mars pade meteorit, praviloma ne poznajo natančno njegove mase, velikosti, hitrosti in drugih lastnosti. Tokrat je bilo drugače.
Ker je šlo za dele Nasinega plovila, so znanstveniki precej natančno vedeli, kaj je zadelo Mars in pod kakšnimi pogoji. Tako so lahko primerjali pričakovano velikost kraterjev z njihovimi dejanskimi dimenzijami. In tukaj se je pojavilo presenečenje.
»Ugotavljamo, da je material veliko šibkejši, kot predvidevajo standardni zakoni za določanje velikosti kraterjev,« so zapisali raziskovalci v študiji, objavljeni v reviji Geophysical Research Letters. Običajni modeli so namreč predvidevali večje kraterje, kot so dejansko nastali.
Marsova tla so na tem območju podobna pesku
Z analizo posnetkov in računalniškimi simulacijami so raziskovalci ocenili kohezijsko trdnost materiala na približno sedem kilopaskalov. Po domače: gre za razmeroma šibek, peščen material.
Ugotovitev se ujema tudi z nekaterimi prejšnjimi izkušnjami na Marsu. Nasina sonda InSight je denimo na planet ponesla posebno toplotno sondo z vzdevkom »krt«, ki naj bi se zakopala globoko pod površje. Toda naprava je imela velike težave prav zaradi nepričakovanih lastnosti marsovske prsti. Nova raziskava tako ponuja še en vpogled v to, kakšna so tla na našem sosednjem planetu.
Pet kraterjev nastalo blizu Jezera
Novi kraterji ležijo približno 70 kilometrov severozahodno od roba kraterja Jezero, kjer od leta 2021 raziskuje Perseverance.
Območje je za znanstvenike izjemno zanimivo, saj je bilo pred milijardami let tam jezero. Rover zato raziskuje kamnine in sedimente, ki bi lahko pomagali odgovoriti na eno največjih vprašanj raziskovanja Marsa – ali so na planetu nekoč obstajale razmere, primerne za življenje. Kraterji, ki jih je za seboj nenamerno pustila človeška tehnologija, so zdaj znanstvenikom ponudili še povsem drugačne informacije.
Tudi »vesoljski odpadki« lahko postanejo znanstveni eksperiment
Raziskava kaže, da lahko znanstveniki v prihodnje dele opreme, ki ob prihodu vesoljskih misij padejo na površje drugih nebesnih teles, uporabijo kot nadzorovane udarne eksperimente.
Podobne metode v raziskovanju vesolja niso novost. Japonska misija Hayabusa2 je denimo namenoma izstrelila projektil v asteroid Ryugu, Nasina misija DART pa je leta 2022 namerno trčila v asteroidovo luno Dimorphos in s tem spremenila njeno orbito.
V primeru Marsa pa znanstveni poskus sploh ni bil prvotni namen. Pet lukenj je bilo stranski produkt prihoda Perseverancea – leta pozneje pa so znanstvenikom omogočile, da so izvedeli nekaj novega o površju Rdečega planeta.
