Kako so zadnje tri tekme Maribora postale epizode predvidljive serije, v kateri je pričakovan zaplet in pričakovan razplet. Vijoličastim se je začelo rezultatsko kolcati. Kot jesenski prvaki so proti Bravu prvič v okvir pomerili šele v drugem polčasu, še sedmič zapored pa so prejeli gol. »Moj pogled je, da če smo 100-odstotni, smo najboljša ekipa v Sloveniji. Če pa smo miselno na 95 odstotkih, smo povsem običajna ekipa,« je razloge za (pre)številne prejete zadetke komentiral Mauro Camoranesi.

Če bi bila letošnja sezona Maribora film ali serija, bi bila zadnja jesenska tekma z Aluminijem (2:2) »trailer«, obračuna v Domžalah (3:3) in zdaj še doma z Bravom (1:1) pa nadaljevanji. Ne ravno največje uspešnice vijoličastih. Sobotno sedmo nadaljevanje sage o prejetih zadetkih in remijih je bila bolj ali manj repriza sredinega šestega dela. Že videno. Povprečno. Pričakovan zaplet, zdaj že tudi pričakovan razplet. Maribor prejme gol, Maribor zabije gol.

1. Jesenski prvaki brez strela v okvir do polčasa

Na zadnjih treh tekmah so se tako vselej vračali po zaostanku in se vselej tudi vrnili. Ne pa tudi obrnili. Tretji zaporedni remi za moštvo, ki ne nudi več šarma suverenosti jesenskih prvakov. Težko upravičiš vodilno vlogo, če prvič v okvir na domači tekmi proti ekipi, ki je bila doslej na šestih tekmah petkrat premagana, pomeriš šele v drugem polčasu.

Čeprav so imeli pred tekmo še točko prednosti pred Olimpijo, ki danes zvečer igra doma z Muro, so zaporedni remiji postali rezultatsko kolcanje. Ni še kriza, a vseeno gre za tri remije proti klubom, ki sodeč po videnem ne konkurirajo za najvišja mesta.

Čeprav so imeli pred tekmo še točko prednosti pred Olimpijo, ki danes zvečer igra doma z Muro, so zaporedni remiji postali rezultatsko kolcanje. Ni še kriza, a vseeno gre za tri remije proti klubom, ki sodeč po videnem ne konkurirajo za najvišja mesta.

Kaj je bilo torej narobe tokrat, da ni bilo zmage? »Največjo razliko je naredil prvi golje komentiral trener Mauro Camoranesi. »To, o čemer smo se že pogovarjali. O zadevi, ki jo moramo preprečiti, pa je nismo. Zaostanek je obrnil celoten scenarij.«

2. Kaj je najbolj pomembno? Detajli

Marcos Tavares in Camoranesi sta uporabila in izpostavila isto besedo. Detajl. Hudič je torej v podrobnostih. Pri čemer je fascinantno to, da trener in igralci Maribora ne sedijo več drug ob drugem, ko dajejo izjave. »Ko bomo obrambo popravili, bomo zmagali. Mentaliteta. Večkrat se moramo pogovarjati, skoncentrirati, ker lahko majhen detajl odloči in spremeni tekmo,« je razmišljal Tavares. Nima še ligaškega gola v tej sezoni, Camoranesi mu je tokrat namenil slabe pol ure. Tik preden je Aleks Pihler zabil z glavo po kotu, da je z enako mero vrnil Bravu, ki je zabil z golom Davida Brekala.

Včasih moramo razumeti, da ne smejo tri špice v globino naprej, moramo se poboljšati, da pride kdo po žogo. Ekipa to ve, trenirali bomo, da bo še boljše.

Še bolj zanimivo je bilo poslušati Tavaresovo oceno razlogov, zakaj vijoličasti niso zmogli več izdelanih akcij. »Včasih moramo razumeti, da ne smejo tri špice v globino naprej, moramo se poboljšati, da pride kdo po žogo. Ekipa to ve, trenirali bomo, da bo še boljše.«

3. Razlika med 95 in 100 odstotki

Ampak še dlje je tokrat šel Camoranesi. Ni prvič, da je pogledal Željka Latina, ki kot predstavnik za stike z javnostjo prevaja njegove izjave. Na kratko vprašanje, kaj je šlo tokrat narobe pri prejetem golu, je prišel v dolgem odgovoru nemara do bistva.

Nogomet je iz mojega zornega kota poln detajlov. Jasno, osnovno zadeve in izhodišča so fizična prirpavljenost, igra, taktika, kar vse drži. Ampak največ je odvisno, kako odigraš tekmo.

»Nogomet je iz mojega zornega kota poln detajlov. Jasno, osnovno zadeve in izhodišča so fizična prirpavljenost, igra, taktika, kar vse drži. Ampak največ je odvisno, kako odigraš tekmo. Moj pogled je, da če smo 100-odstotni, smo najboljša ekipa v Sloveniji. Če pa smo miselno na 95 odstotkih, smo povsem običajna ekipa.«

 V pravem kontekstu je razumeti, da je Maribor pač povprečna ekipa, če zmanjka tistih pet odstotkov. Camoranesi predobro ve, da je prav v teh zadnjih nekaj odstotkih razlika med dobrimi in odličnimi. Mariboru še ne gre slabo, čeprav se je tokrat celo izvlekel, saj je imel Bravo bolj konkretne priložnosti za zmago.

4. Tokrat ni bilo »sistemske rešitve«

Camoranesiju se menjava sistema tokrat ni obnesla. Postavil je štiri v zadnjo vrsto namesto treh. Toda Bravo ni igral kot Domžale. Kar je presenetilo celo Dejana Grabića, popularnega trenerja Ljubljančanov. Pri čemer niti sam ni pričakoval, da bodo njegovi zazidali takšen bunker. Po prvih nekaj aktivnih minutah so povezali vreče cementa in se osredotočili predvsem na svojo desno stran, po kateri je skušal prebijati Maribor. Toda Žan Kolmanič in Rudi Požeg Vancaš nista prišla skozi, četudi ju je Camoranesi pohvalil.

Na desni pa je zevala praznina, saj se Felipe Santos kljub tehniki ni znašel, povrhu mu je skušal pomagati le Cretu.

Na desni pa je zevala praznina, saj se Felipe Santos kljub tehniki ni znašel, povrhu mu je skušal pomagati le Cretu. Zgolj igra po bokih je tisto, kar pač taki bunkerji dopuščajo, toda Maribor je bil pred golom brez rešitev in predvsem brez igralca, ki bi znal stopiti na žogo, narediti razliko, prevzeti odgovornost. »Ta postavitev nam je bila lažja, dogovor je bil, da bomo na njihovi polovici, ker si to lahko privoščimo,« je veselilo celo Grabića.

In Camoranesi? Zakaj tokrat ni zamenjal sistema nazaj, premaknil bočna višje in več tvegal, torej ravno obratno, kakor je uspešno storil v sredo? »Če pogledamo dinamiko igre, je bilo tako, da je Bravo prežal na protinapade, zato smo morali biti previdni. Bolj kot bi šli v napad, več protinapadov bi omogočili tekmecu, zato smo morali paziti na ravnotežje.«

In to se je poznalo. Razen dveh strelov Aljoša Matka, novega vijol’čnega bojevnika, in ene res lepe akcije, ko je sicer nevidni Jan Mlakar lucidno našel Rudija Požega Vancaša, ta pa je priložnost nabil v Igorja Vekića, si Maribor kaj več ni priigral.

5. Menjave ne bi ničesar spremenile

Camoranesi je zdaj že znamenit tudi po tem, da okleva z menjavami. Ne le časovno, kakor se je dogajalo Darko Milaniču, temveč tudi številčno. Posegel je zgolj po dveh, po dobri uri je poslal v igro Tavaresa, nato pa le za zaključek še Gregorja Bajdeta.

Ne bi se strinjal, da bi morali prej poseči po menjavah. Kajti defenzivno sta Kolmanič in Santos dobro opravljala svoje delo in se vključevala, vezni igralci so nadzorovali tekmo in dogajanje, Rudi je dal svoj delež, prav tako Matko in Mlakar.

Zakaj ni nemara poskusil še s kom ali prej? »Ne bi se strinjal, da bi morali prej poseči po menjavah. Kajti defenzivno sta Kolmanič in Santos dobro opravljala svoje delo in se vključevala, vezni igralci so nadzorovali tekmo in dogajanje, Rudi je dal svoj delež, prav tako Matko in Mlakar. Ni šlo za vprašanje menjav, ker nismo imeli veliko prostora, temveč za nadzor, ki smo ga imeli. Zato nisem posegal po menjavah.«

In ker ni posegel po menjavah, ker ni bilo spremembe, na katero je računal ali upal, je bil takšen tudi izplen. Nepričakovano pričakovan remi. Zdaj imajo v Ljudskem vrtu teden dni časa, da najdejo nove rešitve za stare probleme. V soboto namreč spet igrajo doma, prihaja Celje. Pred nemara ključnim tednom spomladanskega dela, ko gredo najprej na medtedensko gostovanje k Taboru v Sežano (sreda, 24. februar), preden pride Olimpija na derbi v Ljudski vrt (sobota, 27. februar).