Poročali smo, da je Kulturno izobraževalno društvo Janez Urbas v maju organiziralo posebno srečanje vseh nekdanjih učencev, ki so kadarkoli obiskovali Osnovno šolo Slemen v občini Selnica ob Dravi. Povabili so vse generacije učencev in zaposlenih na šoli med leti 1946 in 1980, ko je šola dokončno zaprla svoja vrata. Danes je v njenih prostorih vaški dom. 

Srečanja se je udeležila tudi županja selniške občine dr. Vlasta Krmelj, ki je ob tej priložnosti Osnovni šoli Slemen, ob 80-letnici začetka delovanja, podelila županjino priznanje. V imenu vseh prisotnih ga je sprejela Fanika Žunko, ki je vse svoje življenje tako ali drugače povezana s šolo na Slemenu. Kot otrok jo je obiskovala še v času, ko je pouk potekal pri Lešniku, pomagala je pri izkopavanju temeljev in izdelavi opeke za novo šolo. Nato pa je bila v njej, vse do bridkega konca, kuharica, čistilka, hišnica in še kaj. V tem objektu še danes živi in skrbi za urejeno okolico in ga čuva pred zobom časa, daje mu dušo in življenje, kot je zapisal Janez Urbas. 

[[image_3_article_89050]]

Najprej je pouk potekal na Lešnikovi domačiji 

Frančiška - Fanika Žunko se je rodila 2. avgusta leta 1941. Njena domačija je bila na Slemenu, deset minut proč od šole. Prihaja iz kmečke družine, v kateri je bilo osem otrok, pet fantov in tri dekleta. Fanika je bila šesta po vrsti, vsi njeni bratje in sestre so že odšli s tega sveta.

Spominja se, da so otroci že od malih nog pomagali pri delu na kmetiji in pri živini. Starša namreč nista bila zaposlena in sta kmetovala. Prvi in drugi razred je Fanika, to je bilo obdobje po vojni, obiskovala v Selnici, ostalo pa na Slemenu, kjer je najprej pouk potekal na Lešnikovi domačiji: "Tam je bila velika soba, kamor smo prihajali otroci iz različnih krajev. Sama sem šla dobesedno iz kuhinje v sobo. Pouk smo imeli dopoldne in popoldne, učitelji pa niso bili posebej strogi."

"Šolo smo ogrevali na drva, otrokom pa kuhali preproste malice"

Ko je končala sedmi razred, je bila stara že 16 let in je prekinila šolanje. Možnosti za nadaljnje izobraževanje ni bilo, tako da je ostala doma. Njen oče je umrl leta 1956, bratje so odšli, Fanika in sestri pa so ostale same z mamo. Februarja leta 1961 se je zaposlila na šoli na Slemenu, decembra pa se je že preselila v objekt šole - v prizidek s stanovanji za učitelje, kjer živi še danes. Vseh 64 let. 

"Oče in mama sta sprva imela kmetijo v najemu in sta morala lastniku oziroma gospodarju dajati del pridelka. Ker sta tam živela več kot 30 let, sta kasneje domačijo podedovala. Mama jo je kasneje prepustila starejši sestri, ki pa je zbolela in jo kasneje prodala. Novi lastniki so staro hišo porušili in zgradili novo."

"Na šoli sem delala kot čistilka in kurjačica. Skrbela sem za drva, ki jih je pripeljal eden od kmetov, in za ogrevanje. Imeli smo lončene peči, ki smo jih morali zakuriti že zgodaj zjutraj, da je bilo v razredih toplo. Včasih je zapadlo več kot meter snega. Bilo ga je toliko, da smo se včasih po njem povzpeli skoraj do streh. Kopali smo tunele skozi zamete. Kasneje smo začeli tudi kuhati malice za učence. Hrana je bila precej preprosta, ne tako kot danes. Največkrat je bila za malico krompirjeva juha, v katero sem narezala mesni doručak. Konzerve smo dobili iz vojnih zalog. Radi so imeli tudi mlečni riž, čaj, kakav, projo ... Vse so pojedli, bilo jim je dobro." Na Lešnikovi domačiji je bilo okrog 50 otrok, podobno število tudi na novi lokaciji, saj so šolo obiskovali otroci iz celotne Bistriške grabe. Z vseh kmetij od Viltuša naprej. 

[[image_1_article_89050]]

Zgodba o dveh kilogramih oranž 

Fanika je, kot je zapisano na FB KID Janez Urbas, povedala še eno za današnje dni neverjetno zgodbo ali bolje rečeno za današnje dni pravo pravljico, takrat pa je bilo hudimano resno.

Daljnega leta 1960, bilo je manj kot dva meseca od Fanikinega prvega poroda. Takrat je na šoli že opravljala vlogo kuharice, hišnice oziroma je bila za vse, kar je bilo treba postorit. Ni bila na porodniški, svojega otroka je dojila in čuvala, kar v "službi". Počasi so se bližale počitnice in Fanika je zjutraj še vedno ob 5. uri zakurila. Takratni učitelj ji je rekel: "Fanika, hitro zakuri, potem pa leti v Ruše na vlak in nesi moji ženi, ker je rodila, dva kilograma pomaranč in hitro pridi nazaj, da boš za otroke pripravila malico".

Fanika je brez ugovorov zakurila in vso pot do Ruš bolj ali manj tekla, da je ujela vlak ob 6. uri v smeri Koroške. Izstopila je v Ruti in tam zopet pot pod noge in v Lovrenc. Ves čas je hitela, morala je ujeti vlak nazaj v Ruše. V Lovrencu je v trgovini kupila dva kilograma oranž in jih izročila učiteljici na porodniškem. Ni bilo časa, da bi pogledala otroka. Nihče ji ni rekel hvala, še kozarčka vode ni dobila. Že je tekla v smeri Rute na vlak. V zadnjem hipu ga je ujela. Na vlaku se je malo odpočila in nadihala.

Po prihodu v Ruše pa zopet pot pod noge in gremo "veselo" v smeri Slemena. Najbolj utrujajoče so bile granitne kocke v smeri križišča. Njej dobro poznan vzpon na Slemen in vse bližnjice so bile hitro za njo. Na šolo je prišla pravočasno in učencem postregla z malico. Tokrat samo kruh, katerega je ob poti vzela pri Juderu, namazala ga je s pašteto. Močno utrujena je komaj čakala konec dneva, da si odpočije in še sama je imela otroka na prsih. Katera mamica bi danes lahko vse to prestala? Za zaključek je Fanika povedala: "Nič mu nena zamerim (misli učitelja). Jezna sem samo, da v Lovrenci nisem dobila niti glaža vode. Še bolj pa to, da mi še je dans dolžen za dva kilograma pomaranč."

Pred svitom na avtobus 

Do leta 1980 je bila naša sogovornica zaposlena na šoli na Slemenu, nato pa je odšla na osnovno šolo v Selnici, kjer je prav tako delala v kuhinji. Med drugim je kuhala tudi za tabornike med poletnimi tabori v Kaštel Kambelovcu. Upokojila se je pri petdesetih letih. "Takrat mi je tajnica rekla, da imam možnost za upokojitev, sicer bi morala delati še do 58. leta. Odločila sem se za upokojitev, ker je bila pot v službo zelo naporna, predvsem pozimi. Nisem imela avtomobila, zato je bilo vsakodnevno potovanje težko. 13 let sem zjutraj pol ure hodila po hribu navzdol do avtobusa, ki je odpeljal deset minut čez peto. Popoldne pa spet peš nazaj na hrib." 

[[image_2_article_89050]]

Še vedno kaj postori na vrtu, veliko pa je tudi v kuhinji 

Fanika ima štiri otroke, nekateri so že v pokoju, sedem vnukov in osem pravnukov. Vsi jo zelo radi obiščejo. Kljub častitljivi starosti večjih težav z zdravjem nima, mučijo jo le bolečine v križu, zato pri hoji uporablja palico. Večino časa preživlja doma; pri kokoših na vrtu in v kuhinji, kjer še vedno peče gibanice, štrudle, štraube in potice. Po televiziji spremlja tudi politiko, zaradi katere pa se v zadnjem času precej jezi. Občasno še obišče tudi sosede. V prihodnje si najbolj želi zdravja.