Volkswagen T2, znan tudi kot 'hipijevski kombi', je eden najbolj prepoznavnih vozil 20. stoletja, ki je zaznamoval več generacij popotnikov, obrtnikov in ljubiteljev svobode na štirih kolesih. Predstavljen konec šestdesetih let kot naslednik legendarnega T1, je T2 hitro postal simbol alternativnega življenjskega sloga, družinskih avantur in road trip kulture.

Kljub preprosti zasnovi in skromni moči je njegova zanesljivost, prilagodljivost in ikoničen dizajn poskrbela, da ostaja priljubljen še danes. Lastnik enega od teh kombijev je tudi Zdravko Eder iz Gačnika v občini Pesnica. 

Na učni kmetiji ima muzejsko zbirko starih kmečkih strojev in orodja 

Po poklicu je aranžer, zdaj je že upokojen. "Nekako me strast do zbiranja starih stvari spremlja že od nekdaj. Doma imam že kar lepo muzejsko zbirko starih kmečkih strojev in orodja, pa tudi bogato knjižnico s par tisoč starimi knjigami.  Imam tudi nekaj starih traktorjev iz petdesetih in šestdesetih let. Z njimi se precej ukvarjam V okviru društva imamo ustanovljeno učno kmetijo, kamor prihajajo otroci. Pokažemo jim, kako je včasih potekalo kmečko delo, kako so delovali stari stroji in kako se je pridelovala hrana. Tako je prišla želja, da bi imel tudi kakšen star avto, staro vozilo. Potem se je ponudila priložnost in prišel sem do tega kombija."

Avtoličarji in tapetniki so imeli veliko dela 

Pred približno 15 leti je nanj naletel naključno. Bil je na obisku pri ovčarju v Halozah in videl kombi, ki je stal parkiran pod neko hruško. Čudno je zgledal, bil je premazan s temeljno barvo. Lastnik mu je povedal, da ga je pripeljal iz Nemčije in da ga je, ker ni bil več tam zaposlen, parkiral pod drevesom. Zdravko je pokazal interes zanj, ga naložil na prikolico in ga odpeljal domov. "In tako se je znašel na mojem dvorišču. Hvala bogu, da ga je prebarval s tisto temeljno barvo, da ni povsem zarjavel in propadel. Drugače pa je bilo treba notranjost, sedeže in vse ostalo urediti na novo. Avtoličarji in tapetniki so imeli ogromno dela, pa tudi motor je bilo treba urediti. V Melju v Mariboru je možakar, ki je strokovnjak za VW motorje. Bilo je veliko dela, preden smo ga usposobili."

"Veliko sem naredil sam, sploh pri tapetništvu in detajlih. Seveda pa moraš imeti zraven še kakšnega mojstra, da kaj profesionalno prešije. Ne moreš vsega sam. Sem pa ob avtu preživel cele ure in konce tedna," pove.

Doda, da ženi raje nikoli ni povedal natančnega zneska, ki ga je vložil v obnovo. "Če bi ji povedal, koliko sem vložil, bi dejala, da bi lahko za ta denar imela že zelo dober avto (smeh). Ampak ko si v takšno stvar zaljubljen, ne gre drugače."

[[image_1_article_89970]]

Zelen z belo streho 

Trajalo je kakšna tri ali štiri leta, da je kombi dobil podobo, kakršno ima še danes. "Spodnji del je zelen, streha pa je bela. Držal sem se pravil, saj imata VW in Porsche skupno barvno lestvico. Glede na to, da je letnik 1972, smo pri prodajalcih poiskali originalni barvni odtenek iz tistih let. Nisem želel izbrati neke barve, ki ne sodi zraven. Mojemu sinu, ki je strasten navijač Maribora (Viole), sicer ni preveč všeč, da je zelen," nam še pove v smehu. 

1,6-litrski štirivaljni motor je povsem klasičen, kakršne so vgrajevali v VW hrošče (1200, 1400, 1600, 2000 ccm), in je zračno hlajen. 

V preteklosti je prevozil ogromno kilometrov 

Zdravkov avtomobil ima izredno zanimivo zgodovino. Bil je pripeljan iz Nemčije. Tam ga je vozila Nemka, ki je bila poročena s Špancem. "Ta par še danes živi v Nürnbergu. In s tem avtom sta se večkrat peljala na sever Španije, na tromejo s Portugalsko in Francijo. Pravzaprav sta prevozila pol Evrope, se večkrat pripeljala tudi v Haloze, njen rojstni kraj, na dopust za par dni in to ponavljala skoraj vsako leto. Potem pa nazaj v Nürnberg. To pomeni, da je ta avto brez težav premagoval dolge razdalje. Spomnim se tudi, da je včasih skozi naše kraje vozilo ogromno takšnih kombijev, ko so se Turki in drugi delavci iz juga vračali domov. Kombiji so bili natrpani s prtljago na strehi, notri pa polno ljudi in otrok. Ti kombiji so vozili od Nemčije do Turčije, Španije, Slovenije ..."

Z njim večkrat zapelje svoje pevske prijatelje

Kljub temu da to stori marsikdo, kombi nikoli ni bil preurejen v avtodom. Registriran je kot potniški kombi za 8+1 oseb (tri vrste sedežev). "Sedeže pa je enostavno odstraniti. Ker lastnika iz Nemčije nista imela družine, sta sedeže pogosto vzela ven, da sta lahko peljala več prtljage in daril na relaciji Nemčija - Španija ali ko sta prišla v Slovenijo."

Tudi Zdravko ga ni preuredil v kamp vozilo. Večkrat pa z njim popelje svoje pevske prijatelje iz Okteta Pesnica: "Zapeljemo se na kak nastop in se med vožnjo zelo zabavamo. Včasih se zapeljemo od kleti do kleti v naši občini ali okolici. Enkrat sem se celo s pevci peljal v Podčetrtek na krajši dopust. Bilo je zelo zanimivo. Ko tak avto napolniš s pevci iz Slovenskih goric, ne manjka niti zabojček vina. Ko smo prišli do tistega hriba pri Poljčanah, je bilo že kar naporno. Motor se je mučil in šalili smo se, ali bomo morali stopiti ven. Drugače pa z njim ne delam kakšnih daljših razdalj. Za avtoceste namreč takšno vozilo ni primerno. Če se pelješ 80 km/h, oviraš promet. Hitreje me je že malo strah, saj se začne vse tresti, pa tudi po značaju nisem tak, da bi preizkušal meje. Zato se lastniki starodobnikov vozimo po starih cestah. Če bi se želel peljati dol na Jadran, bi za to verjetno potreboval dva dni."

Radi ga imajo tudi mladoporočenci 

Zgodi se tudi, da Zdravkov sin z avtom zapelje tudi mladoporočence. "Zadaj odpremo vrata, dodamo aranžersko dekoracijo, posodo z ledom in penino. Ko pridejo s civilne poroke ali cerkve, je okoli avta vedno veliko veselja, vsi se slikajo z njim."

Včlanil se je v Prijateljsko društvo starodobnih vozil Pesnica 

Ker Zdravko živi na kmetiji, na kateri je veliko pokritih prostorov, avtomobil vedno hrani pod streho. Z njim se zapelje tudi na razna srečanja, ki jih organizira Prijateljsko društvo starodobnih vozil Pesnica, katerega član je. "V začetku junija imamo glavno srečanje, kamor pride ogromno ljudi tudi iz drugih društev. Radi se zapeljemo naokrog ob krajevnih ali občinskih praznikih, da se malo pokažemo na terenu in se podružimo z drugimi lastniki starodobnikov."

Na vprašanje, ali ima morda načrte, da bi kombi kakorkoli preuredil - morda v avtodom, nam Zdravko odgovori: "Sem že malo v letih. Doma živita sin in snaha in sin ima prav tako veselje do teh stvari. Mogoče bo pa on kaj dodal ali spremenil. To ni tako zahtevno. Danes se da kupiti marsikaj, na primer sprednji senčnik ali strešni prtljažnik. Prtljažnik iz tistih časov že imam gor. Včasih nanj naložim kakšen star kovček ali star dežnik, da se malce vrnemo v obdobje sedemdesetih let."