Če bi na vrtu zagledali človeka, ki v zemljo zakopava nove bombažne spodnjice, bi verjetno težko uganili, da sodeluje v znanstveni raziskavi. Toda prav to je storilo približno tisoč ljudi v okviru nenavadnega projekta, katerega cilj je bil ugotoviti, kaj nam lahko razpadanje bombaža pove o življenju pod našimi nogami.

Raziskava je bila dovolj nenavadna, da je letos prejela tudi Ig Nobelovo nagrado za znanost o tleh. Gre za nagrade, namenjene raziskavam, ki ljudi najprej nasmejijo, nato pa jih spodbudijo k razmišljanju. Raziskovalci Franz Bender, Marcel van der Heijden, Atlant Bieri in Pia Viviani so bili nagrajeni za projekt, v okviru katerega so bombažno spodnje perilo zakopavali v tla in ga po dveh mesecih ponovno izkopali.

Zakaj ravno spodnjice?

Za nenavadno izbiro obstaja povsem logična razlaga. Bombaž je večinoma sestavljen iz celuloze, ki jo lahko razgrajujejo mikroorganizmi in drugi organizmi v tleh. Če so ti zelo aktivni, bombažni del spodnjic hitreje izgine.

Sintetični elastični pas pa se ne razgradi tako hitro, zato ga je mogoče po določenem času še vedno potegniti iz zemlje – tudi kadar je od preostalih spodnjic ostalo bore malo. Ideja je bila tako preprosta: bolj kot so se spodnjice razgradile, večja je bila biološka aktivnost v tleh.

V projektu, ki sta ga vodila Univerza v Zürichu in švicarski raziskovalni center Agroscope, je sodelovalo okoli tisoč prostovoljcev. V Švici so na približno tisoč lokacijah zakopali več kot 2.000 parov bombažnih spodnjic, poleg njih pa še približno 12.000 čajnih vrečk. Znanstveniki so tako lahko rezultate primerjali tudi z že uveljavljeno metodo spremljanja razgradnje s čajnimi vrečkami.

Po dveh mesecih je izginila približno polovica

Razlike so bile precej očitne. Po enem mesecu je bilo v povprečju razgrajenega približno deset odstotkov bombažnega materiala, po dveh mesecih pa že okoli polovica.

Toda vse spodnjice niso končale enako.

Raziskovalci so ugotovili, da je bil eden najpomembnejših dejavnikov način uporabe zemljišča. Največ razgradnje so zaznali na zasebnih vrtovih, kjer je po dveh mesecih v povprečju izginilo približno 58 odstotkov bombaža. Najmanj ga je razpadlo na tratah, približno 40 odstotkov. Njive in travniki so se uvrstili nekje vmes. To pomeni, da lahko na videz absurdni poskus pokaže precej pomembno stvar – kako aktivno je življenje v različnih vrstah tal.

Bolj razpadle spodnjice ne pomenijo vedno tudi »boljše« zemlje

Pri rezultatih pa obstaja pomemben zadržek. Hitro razpadanje spodnjic ni preprost dokaz, da so tla v vseh pogledih bolj zdrava. Raziskava je pokazala, da razgradnja dobro odraža biološko aktivnost in je povezana tudi z rodovitnostjo ter količino nekaterih hranil v tleh. Za kmetijstvo je lahko visoka biološka aktivnost zelo dobrodošla.

Toda raziskovalci opozarjajo, da največja možna razgradnja ni nujno zaželena v vsakem ekosistemu. V bolj naravnih okoljih lahko denimo zelo visoke količine hranil pomenijo tudi porušeno naravno ravnovesje.

Spodnjice zato niso nadomestilo za laboratorijsko analizo zemlje. So pa izredno preprost in nazoren način, s katerim lahko dobimo prvi vtis o dogajanju pod površjem.

Nenavadna ideja je imela tudi resen namen

Za humorjem se skriva precej resnejše sporočilo. Tla so eden ključnih ekosistemov na planetu: omogočajo pridelavo hrane, shranjujejo vodo, ogljik in hranila ter predstavljajo življenjski prostor ogromnemu številu organizmov. Raziskovalci so zato namenoma iskali metodo, ki bi bila dovolj preprosta in nenavadna, da bi pritegnila ljudi, ki se sicer z znanostjo o tleh ne ukvarjajo.

In težko bi našli učinkovitejši način, da nekoga prepričaš k razmišljanju o mikroorganizmih v zemlji, kot da mu naročiš, naj za dva meseca na vrtu zakoplje spodnjice.

Projekt je tako pokazal, da lahko tudi nekaj, kar je na prvi pogled videti kot internetni izziv, postane uporabno znanstveno orodje – in si za povrh prisluži eno najbolj nenavadnih znanstvenih nagrad na svetu.