Mariborska urgentna zdravnica Laura Petek, dr. med., se je kot prostovoljka pridružila zdravstveni ekipi v Ukrajini, kjer je delala v podzemni stabilizacijski točki v bližini Zaporožja in Donecka.

Gre za območje, ki ga vojaki in zdravstveno osebje zaradi stalnega obstreljevanja, dronov in raketnih napadov imenujejo tudi “cona smrti”. Tam, približno deset kilometrov od fronte, so zdravniki delovali kot prvi medicinski odziv za ranjene vojake, ki so prihajali neposredno z bojišča.

Bolnišnica pod zemljo in ranjenci s hudimi poškodbami

V improvizirani podzemni bolnišnici so vsakodnevno oskrbovali ranjene z izjemno hudimi poškodbami, eksplozijskimi ranami, strelnimi poškodbami, hudimi opeklinami in amputacijami.

Zaradi omejenih kapacitet so ranjenci pogosto čakali, tudi če so bili življenjsko ogroženi.

“Se zgodi, da imaš več ranjenih kot postelj. Nekateri ležijo na vozičkih, drugi na tleh,” je opisala.

''Biti tam pomeni odločati se med tušem in varnostjo''

Zdravnica je razmere opisala zelo neposredno: 

“Biti na lokaciji, kjer okoli tebe padajo bombe, je izkušnja, ki je nismo vajeni. In vsakič znova se odločaš – po osmih, devetih dneh dela v krvi, znoju in umazaniji – ali greš pod tuš ali ostaneš na bolj varnem mestu.”

Kot pravi gre za stalno prisotno nevarnost, kjer tudi osnovne stvari postanejo tveganje.

“Ko slišiš pokanje, veš, da to niso novoletni ognjemeti. To so bombe, ki padajo zelo blizu. Zemlja se trese, na obraz ti pada prst in veš, da nas ne bi bilo več, če bi padlo nekaj metrov bližje.”

Nebo odloča, kdaj je evakuacija sploh možna

Eden ključnih dejavnikov v delovanju je bilo stanje v zraku – tako imenovano “čisto” ali “umazano” nebo. Ko je bilo zaznano manj dronov in raket, so evakuacijske ekipe lahko prišle do ranjencev in jih odpeljale v stabilizacijske točke.

“Lokalna ekipa pride šele, ko je nebo vsaj za trenutek varno. Takrat ranjenca naložijo v vozilo in ga pripeljejo do nas,” pojasnjuje Petkova.

“To ni vojna kot smo jo poznali do sedaj”

Po njenih besedah je vojna v Ukrajini specifična predvsem zaradi intenzivne uporabe dronov in zračnih napadov. “To je vojna zračnih napadov, artilerije in dronov. Umik s fronte je bistveno težji, kot smo vajeni iz drugih vojn.”

Ranjeni pogosto čakajo v improviziranih razmerah, nekateri celo več dni. “Eden je ležal 20 dni v mokri zemlji z eksplozijsko rano. Ne moremo si niti predstavljati, kaj to pomeni.”

 

V podzemni enoti so se zdravniki vsak dan soočali z najtežjimi primeri. “Imeli smo šrapnele v telesu, hude poškodbe okončin, amputacije obeh nog … Včasih oskrbuješ več kritičnih pacientov hkrati, kot imaš postelj.” Odločanje o prioritetah je bilo neprestano: “Če ima nekdo pravilno nameščen turniket, lahko čaka, da pomagaš drugemu, ki je še bolj ogrožen,” se spominja.

“Težko je biti doma na varnem”

Po vrnitvi v Slovenijo jo še vedno spremljajo refleksi iz vojnega okolja. “Ko hodim po Mariboru in slišim pok avtomobila, me za sekundo zdrzne. Potem se spomnim, da to niso droni. Da je moje nebo varno.” Največji čustveni prelom pa ni sam odhod iz Ukrajine, temveč vrnitev.

“Težko je ljudi, ki so ti postali kot družina, pustiti tam. Tam si vsak dan skupaj. V dobrem in slabem.” Pravi, da jo najbolj teži občutek varnosti doma, medtem ko ljudje, s katerimi je delala, ostajajo v nevarnosti.

Zato ne izključuje vrnitve: “Ko sem šla prvič, sem mislila, da grem enkrat. Zdaj bi se vrnila zaradi ljudi, ki me tam čakajo. Da ne bi bili sami.”