Danes je bil pa na Teznu spet tisti “ta pravi” bolšjak. Tisti, ko nimaš kje parkirat, ker se kolone vijejo že s Ptujske, ko se pred teboj drenja večjezična množica, ko je pred enim “štantom” takšna kolona, da se moraš ustaviti in enostavno preveriti, kaj neki ponujajo in ali se tam pač najboljše “handla” in podobno. Saj veste, o čem govorim.

Zadišalo po pečenem kostanju

Ja, tako je bilo, kot da ni jutranje megle in petih stopinj in pač vsega, kar diši po jeseni. Sicer pa že nekaj časa po jeseni diši tudi bolšjak. Danes je zadišalo tudi dobesedno. Moje besede so očitno naletele na prava ušesa, ali pa gre zgolj za naključje, na kramarju je namreč danes zadišalo po kostanju.

Kar tako za ovinkom me je nenadoma pozdravil tisti dobro znani vonj pečenega kostanja po ceni štiri evre za merico, torej četrt litra. Hja, to pa dela “kostanjev monopol”. 

Sicer pa je bila ponudba bogata tudi s surovim kostanjem, kjer se je cena med prodajalci nekako izenačila, če so še pretekli teden nekateri barantali in poskušali zbiti štiri, pet, šest, celo do deset evrov za kilogram surovega kostanja, je bila danes ta bolj ali manj enotna. Dva in pol evra po kilogramu. Za zamudnike pa je tudi danes še ostalo nekaj paprike in krompirja.

Buč za celo prikolico, mandarin še več

Zadnje čase sicer opažam vedno več prodajalcev, ki kramarje lovijo že pred vhodom v bolšjaka. Z vseh strani namreč ob ograji stojijo odprti prtljažniki, v njih pa vsi mogoči pridelki. Nova taktika, ki pa očitno deluje. Eden izmed kupcev pred mano si je tako omislil prav lepo oranžno bučo, znanilko prihajajoče noči čarovnic, ki smo jo odprtih rok sprejeli tudi pri nas.

Pa buč ni bilo samo za “kuferam”, nekaj korakov naprej je na parkirišču stala cela prikolica buč, samo izbiraj velikost. Manjše po evro, velike pa tja do tri evre. Različnih barv, oblik, velikosti, ki kar čakajo, da jih razrežeš, osvetliš in daš pred vrata.

Za ograjo pa slika drugačna, sicer je bila v prevladi oranžna barva, a ne zaradi buč. Na samem kramarju je bilo buč le za vzorec, so pa danes “šle za med” mandarine z doline Neretve. Ne vem sicer kakšna bera je bila letos ob Neretvi, ampak glede na ponudbo na kramarju cvetoča kot le kaj. 

Za vrečo neretvanskih mandarin, torej približno tri kilograme, je bilo sicer potrebno odšteti pet evrov.

Sicer pa tako dišeč in predvsem pisan, kot je bil bolšjak danes, že dolgo ni bil. Zakaj? Če je morda komu ušlo, da se oktober počasi izteka, tega za obiskovalce današnjega kramarja zagotovo ne moremo reči.

Suhi aranžmaji, suho zlato

Cvetličarji so zaradi bližajočega se prvega novembra prišli na svoj račun. V ponudbi je bilo poleg grmovnic in sadik tudi veliko zimzelenih aranžmajev, manjkale pa niso niti nepogrešljive krizanteme.  Za tiste “ta zgodnje” ki bodo svoje grobove urejali med prvimi, pa so sicer tudi cene temu primerne. Izbira je bila sicer pestra, a zato je bilo treba seči nekoliko globlje v žep. Suhi aranžmaji so bili danes kot suho zlato, za malo večje je bilo treba odšteti tudi po štirideset evrov.

Sicer pa je prednovemberski vrvež na že tako natrpanem parkirišču, ki je spominjalo na Pobrežje za prvi november, je danes zabavala klovnesa z lajno. Prav tako pisana in nadvse prijetna in dobrodošla popestritev meglenega in nervoznega jutra.