Italijanska raziskava med 239 strokovnjaki paliativne oskrbe kaže, da bolniki ob koncu življenja pogosto sanjajo o pokojnih ljubljenih, odprtih vratih, stopnicah in svetlobi. Večini takšne izkušnje prinesejo mir, približno desetina pa je bila strašljivih.

Bolniki v zadnjem obdobju življenja v sanjah in vizijah najpogosteje srečujejo pokojne zakonce, starše in celo hišne ljubljenčke, ugotavlja nova italijanska študija v znanstveni reviji Death Studies. Raziskovalci v teh izkušnjah ne vidijo le vira tolažbe, temveč tudi način, kako umirajoči spregovorijo o tem, česar ne zmorejo povedati naravnost.

Kaj so bolniki zaupali osebju

Raziskavo je vodila psihologinja in psihoterapevtka Elisa Rabitti iz zdravstvene ustanove Azienda USL-IRCCS di Reggio Emilia. Njena ekipa je anketirala 239 strokovnjakov za paliativno oskrbo – zdravnike, medicinske sestre, psihologe in prostovoljce v hospicu – ter jih prosila, naj opišejo, kaj so jim pripovedovali bolniki.

Pojav strokovno imenujejo sanje in vizije ob koncu življenja oziroma ELDV (angl. end-of-life dreams and visions). Ne gre zgolj za sanje: del izkušenj so bolniki doživeli, ko so bili budni.

Pokojni zakonci, starši in hišni ljubljenčki

V pripovedih je izstopal en motiv – srečanja z ljudmi, ki so bili bolnikom v življenju najbližje. Pogosto so omenjali pokojne zakonce, starše in druge sorodnike, nekateri tudi svoje živali.

Ena od pacientk je sanjala o pokojnem možu, ki ji je rekel: »Čakam te.«

Stopnice, pragovi in vrata, polna svetlobe

Drugo skupino so sestavljali simbolični prizori prehoda iz enega stanja v drugo. Bolniki so opisovali vzpenjanje po stopnicah, prestopanje pragov in približevanje odprtim vratom, za katerimi je sijala močna svetloba. Eden je govoril o »plezanju bos proti odprtim vratom, polnim svetlobe«.

Zabeležili so tudi prizore, ki bolj spominjajo na filmske kadre, med njimi vizijo »belega konja, ki galopira po morski obali«.

Simbolni jezik za teme, o katerih je težko govoriti

Po oceni avtorjev imajo takšne izkušnje pomembno čustveno in sporazumevalno vlogo. Bolnikom omogočajo, da se teme smrti dotaknejo posredno, prek simbolov. Tako lažje izrazijo občutke in strahove, ki jih z besedami težko opišejo, in se pri tem izognejo obrambnim odzivom, kot je zanikanje.

Rabitti ob tem opozarja, da kljub pogostosti teh izkušenj še vedno ni dovolj jasnega razumevanja njihove narave – niti v kliničnem okolju niti v širši družbi.

Desetina izkušenj je bila strašljiva

Večina bolnikov je po takšnih sanjah in vizijah občutila mir, tolažbo in olajšanje, a ne vsi. Približno deset odstotkov opisanih izkušenj je bilo motečih ali strašljivih. V enem primeru je bolnik videl pošast z obrazom svoje matere, ki ga je vlekla navzdol.

Raziskovalci menijo, da lahko neprijetni prizori opozarjajo na neizpolnjene čustvene ali zdravstvene potrebe. Kot možne dejavnike navajajo nerešene odnose, travmatične spomine in telesno bolečino – kar je lahko za negovalno osebje koristen signal.

Ameriški zdravnik: v sanjah nastopajo ljudje, ob katerih so se počutili varne

Ugotovitve se skladajo s prejšnjimi raziskavami, po katerih so sanje o umrlih ljubljenih pri terminalno bolnih pogoste, z bližanjem smrti pa postajajo še pogostejše.

Christopher Kerr, glavni avtor ene od teh raziskav in glavni zdravnik hospica v Buffalu v ameriški zvezni državi New York, poudarja: »Posebej zanimivo je, da v teh sanjah ne nastopajo naključni ljudje. To so skoraj vedno ljudje, ob katerih so se pacienti počutili ljubljene in varne.«

Pogoste so tudi sanje o pripravah na odhod. »Bolniki pogosto opisujejo sanje, v katerih pakirajo stvari ali se vkrcajo na avtobus,« pravi Kerr. Med njegovimi bolniki je bilo tudi veliko vojnih veteranov, pri katerih so se v sanjah ob koncu življenja pogosto vračale boleče izkušnje, duševne rane in čustvena bremena iz preteklosti.

Kaj študija pokaže in česa ne

Raziskava temelji na izkušnjah, ki so jih bolniki zaupali zdravstvenim delavcem, in ne na pogovorih z bolniki samimi. Ne dokazuje, da imajo vizije nadnaraven pomen, niti da so zanesljiv znak bližajoče se smrti.

Odpira pa vprašanje, kako se z njimi soočajo svojci in negovalci. Če vedo, da so takšne izkušnje pogoste in večinoma pomirjujoče, se o njih z umirajočim lažje pogovorijo, namesto da bi jih odpravili kot zmedenost.