Ko govorimo o naravi, največkrat govorimo o tem, kar vidimo – o gozdovih, rekah, živalih, drevesih. Precej redkeje pa pomislimo na svet pod našimi nogami, čeprav prav tam tiči eden ključnih temeljev vsega, kar nad površjem sploh lahko živi. Prav na to zdaj opozarja nova skulptura v Živalskem vrtu Ljubljana, ki skozi umetnost odpira razmislek o tleh, njihovi krhkosti in pomenu za življenje, kot ga poznamo.
V Živalskem vrtu Ljubljana so družba ELES, Živalski vrt Ljubljana in Center za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje javnosti predstavili skulpturo Zemlja ni bila vedno imenovana Zemlja, pod katero se podpisujejo umetnik Brad Downey, biologinja dr. Martina Modic in arhitekt Luka Murovec.
[[image_1_ge_804]]
Gre za delo, ki ni bilo zasnovano zgolj kot prostorski element ali zanimiv umetniški poudarek, temveč kot jasno sporočilo o tem, kako zelo samoumevno jemljemo tla, čeprav od njih neposredno ali posredno ni odvisno skoraj nič manj kot vse.
V ospredju biotska raznovrstnost
Projekt je nastal v okviru iniciative Eles 3000, ob njem pa ni v ospredju le umetniški izraz, ampak predvsem vprašanje odnosa do prostora, v katerega človek vedno znova posega. V ELES-u ob tem poudarjajo, da je biotska raznovrstnost zanje pomembna tema tudi zato, ker kot operater kombiniranega prenosnega in distribucijskega elektroenergetskega omrežja upravljajo infrastrukturo, ki poteka skozi zelo različna okolja. Energetsko omrežje tako ni nikoli ločeno od prostora, ampak je vedno del pokrajine, v kateri živijo ljudje, rastline, živali in številni drugi organizmi, ki jih največkrat sploh ne opazimo.
Prav zato vprašanje umeščanja infrastrukture v prostor ni zgolj tehnično ali razvojno vprašanje, ampak je tudi vprašanje odgovornosti, občutljivosti in iskanja ravnotežja. Posegi v prostor namreč ne vplivajo le na tisto, kar je na prvi pogled vidno, ampak tudi na celoten nevidni svet v tleh, ki omogoča delovanje ekosistemov in s tem tudi kakovost našega bivanja. Nova skulptura želi prav ta prezrti del narave potegniti v ospredje.
Za kakšno skulpturo gre?
Njena zasnova temelji na treh kroglah, ki simbolizirajo posamezne plasti tal. Zgornja predstavlja najbolj dejavno plast, bogato s humusom in življenjem, kjer se organski ostanki razgrajujejo v hranila in kjer živijo bakterije, glive, praživali, ogorčice, deževniki, pršice, žuželke ter številni drugi organizmi. Srednja plast deluje kot zbiralnik vode in mineralov, rastlinam pomaga preživeti sušna obdobja, hkrati pa filtrira onesnažila, še preden ta dosežejo podtalnico. Spodnja plast simbolizira matično podlago oziroma kamnino, geološki temelj, iz katerega s počasnim preperevanjem skozi dolga časovna obdobja sploh nastajajo tla.
Sporočilo skulpture je zato zelo jasno: tla niso mrtva podlaga, po kateri hodimo, ampak živ sistem, v katerem je vsaka plast pomembna. Če je poškodovana ena, je ogrožena celota. In čeprav se posledice morda sprva ne pokažejo na površju, so prav tla tista, ki odločajo o tem, kako zdravi bodo ekosistemi, kako kakovostna bo voda, kako odporna bo narava in kako varno bo okolje, v katerem živimo.
Ob tem so posebej zgovorna tudi nekatera dejstva, ki jih projekt izpostavlja. Tla shranjujejo več ogljika kot ozračje in vsa vegetacija skupaj. V njih biva približno 59 odstotkov vseh znanih vrst, ena sama čajna žlička zdrave prsti pa vsebuje več mikroorganizmov, kot je vseh ljudi na svetu. Večina antibiotikov, ki jih danes uporablja sodobna medicina, izvira iz bakterij v tleh, kar 95 odstotkov naše hrane pa je neposredno ali posredno odvisne od zdravih tal. Morda še najbolj zgovoren podatek pa je, da narava za nastanek enega samega centimetra rodovitne prsti potrebuje od sto do petsto let.
Skulptura kot pomemben simbol
Zato nova skulptura v ljubljanskem živalskem vrtu ne govori le o zemlji, ampak tudi o času, potrpežljivosti narave in človekovi odgovornosti. Govori o tem, da se najpomembnejše stvari pogosto dogajajo daleč od oči, tiho in neopazno, a so kljub temu odločilne za vse, kar sledi. In govori tudi o tem, da bi morali pri razpravah o prostoru, razvoju in prihodnosti bistveno pogosteje pomisliti na to, kaj se dogaja pod površjem, ne le nad njo.
Vir: ELES
