John Malkovich v novi hrvaški turistični zgodbi ne igra navdušenega gosta, ki bi ob morju ponavljal naučene stavke o soncu, kulinariki in gostoljubju, temveč skeptika, ki niti sam ne ve povsem, zakaj je prišel, dokler mu med Dubrovnikom, notranjostjo, lokalnimi ljudmi in znamenitim strahom pred prepihom Hrvaška počasi ne začne lesti pod kožo skoraj proti njegovi volji.

Hollywoodski igralec John Malkovich je v novi promocijski kampanji Hrvaške turistične skupnosti naredil nekaj, kar je v turističnem oglaševanju precej redkejše, kot bi si mislili. Našo sosedo je pogledal z razdalje, z rahlo nejevero in s tisto zanj značilno suho ironijo. »Najnevarnejša stvar v tej državi je prepih,« med drugim pripomni v novem filmu Croatia – I hear it’s beautiful, in prav v tem stavku, ki ga bo razumel vsak, ki je kadarkoli odraščal v prostoru, kjer je odprto okno lahko zdravstvena grožnja in skoraj družinska travma hkrati, se skriva najboljši dokaz, da kampanja ne cilja zgolj na lepo sliko, ampak na prepoznavanje skozi prav posebne občutke.

Skoraj šest minut in pol dolg film, ob katerem so ustvarjalci pripravili tudi krajšo, nekaj več kot minuto dolgo različico, se zato že v osnovi odmika od običajne turistične razglednice, v kateri se država predstavi skozi morje, kamnite ulice, polne krožnike in ravno prav sproščene ljudi. Tokrat je zgodba zastavljena precej bolj filmsko in tudi nekoliko bolj tvegano, saj Hrvaška v njej ni prikazana kot popoln dopustniški izdelek, ampak kot prostor, ki človeka ne osvoji nujno v prvem prizoru, temveč počasi, skozi značaje ljudi, nenavadne detajle, lokalni ritem, hrano, obalo, notranjost in občutek, da se pravo dogajanje začne šele takrat, ko nehaš preverjati, kaj vse bi moral o državi vedeti vnaprej.

Ko izveš, da imaš hrvaške korenine, nato pa moraš kar snemati film

Zgodba se začne z nepričakovanim telefonskim klicem. Malkovichev agent igralcu sporoči, da je genetski test razkril njegove hrvaške korenine, ob tem pa precej praktično doda, da ga čaka snemanje promocijskega videa o Hrvaški. Igralec, dvakratni nominiranec za oskarja, dobitnik emmyja in zvezdnik filmov Nevarna razmerja, V navzkrižnem ognju ter Biti John Malkovich, nad idejo sprva ni posebej očaran.

[[image_1_article_89504]]

Nima časa, o državi ne ve skoraj ničesar, predvsem pa ne deluje kot nekdo, ki bi bil pripravljen pred kamero odigrati navdušenje zgolj zato, ker se to od njega pričakuje. Ko ga ob prihodu mejna uradnica vpraša po namenu obiska, ji nekoliko zmedeno odgovori, da pravzaprav niti sam ne ve, zakaj je prišel, in s tem film že v prvih minutah postavi v drugačen register od večine turističnih kampanj, ki obiskovalca običajno pripeljejo na destinacijo že vnaprej zaljubljenega.

A prav zato začne film delovati takoj. Malkovich po Hrvaški ne potuje kot obraz kampanje, ki bi moral gledalca prepričati, da je vse izjemno, temveč kot človek, ki se poskuša lastnemu navdušenju nekaj časa celo upirati. Njegova pot ga vodi od Dubrovnika in obale do notranjosti države, od lokalnih prizorov do gastronomije, od srečanj z ljudmi do vsakdanjih trenutkov, ki niso nujno veliki, so pa dovolj prepričljivi, da se njegova začetna zadržanost začne mehčati. Ko ga po tednu dni pokliče agent in ga vpraša, kako mu je všeč, Malkovich ne odgovori z neposredno pohvalo, ampak začne naštevati pripombe, ki bi na papirju lahko zvenele skoraj kot pritožbe: ljudje so zelo neposredni, država je tako majhna, da se niti velika mesta ne zdijo zares velika, pri delu ga ves čas motijo morje, mesta in podeželje, potem pa seveda pride še prepih, ta večni sovražnik naših krajev, kar Malkovich v filmu izreče tako resno, da je prizor skoraj nemogoče gledati brez nasmeha.

Toda prav v teh ciničnih pripombah je skrita prava pohvala. Malkovich ne govori o Hrvaški kot o oddaljeni eksotiki, ki jo je treba gledalcu prodati z bleščečo embalažo, ampak kot o prostoru, ki ima značaj, svoje navade in dovolj samozavesti, da se zna iz sebe tudi pošaliti. Film zato privlačnost, ki je Slovencem kot rednim obiskovalcem tako dobro poznana, ne gradi na popolnosti, ampak na neki svojevrstni bližini in domačnosti.

[[image_3_article_89504]]

V nasprotno smer

Dandanes turistične destinacije tekmujejo v tem, katera bo pokazala bolj modro morje, bolj prazno plažo, bolj popoln krožnik, prav zato pa je bila odločitev za takšen ton novega promocijskega videa pravzaprav precej pametna.

Tudi Malkovich pri tem ni izbran naključno. John Malkovich ima namreč hrvaške korenine, državo pa je v preteklosti večkrat obiskal zasebno in v okviru gledaliških gostovanj. V začetku maja je prejel hrvaško državljanstvo, ob premieri promocijskega filma pa so mu simbolično izročili tudi hrvaški potni list, kar celotni zgodbi doda še eno plast, saj ne gre zgolj za zvezdnika, ki je bil izbran zaradi mednarodne prepoznavnosti, temveč za igralca, pri katerem se turistična pripoved preplete z osebnim odkrivanjem porekla, četudi film tega ne izrablja patetično, ampak ga raje postavi v duhovit okvir.

Za projektom stoji tudi Pete Radovich, priznani televizijski in športni producent hrvaškega rodu ter dobitnik 45 nagrad emmy v 18 različnih kategorijah. Njegovo dolgoletno sodelovanje z Malkovichem je bilo pri nastanku filma ključno, saj gre že za njuno četrto skupno sodelovanje, njuni prejšnji projekti pa so bili nagrajeni z vrsto prestižnih priznanj, med drugim z emmyji, canneskimi levi in nagradami clio.

Odmevna premiera na ameriških tleh

Premiera filma je potekala v Alexandrii v ZDA, na dogodku CROATIA IN THE GAME – Tourism. Sport. Culture. Flavors, ki sta ga ob svetovnem prvenstvu v nogometu 2026 organizirala Ministrstvo za turizem in šport Republike Hrvaške ter Hrvaška turistična skupnost v sodelovanju s Hrvaško nogometno zvezo. Tudi lokacija ni bila izbrana po naključju, saj ima v Alexandrii med prvenstvom svoje pripravljalno središče hrvaška nogometna reprezentanca, kar je Hrvaški omogočilo, da je v istem dogodku povezala turizem, šport, kulturo in prepoznavnost, ki jo v svetu še vedno pomembno sooblikujejo tudi nogometna imena.

Dogodka so se poleg Malkovicha in Radovicha udeležili selektor Zlatko Dalić, kapetan Luka Modrić, člani hrvaške reprezentance, predsednik Hrvaške nogometne zveze Marijan Kustić, legendarni košarkar Toni Kukoč ter številni predstavniki ameriške diplomacije, turističnega in športnega sektorja ter medijev. Ameriški trg ima za hrvaški turizem posebno težo, saj velja za najpomembnejši oddaljeni trg, po podatkih Hrvaške turistične skupnosti pa je število prihodov in nočitev ameriških gostov od leta 2019 naraslo za več kot 30 odstotkov. Letos Hrvaško in ZDA povezujeta tudi neposredni letalski povezavi iz Dubrovnika in Splita, kar daje kampanji še precej konkreten poslovni okvir.

[[image_2_article_89504]]

Direktor Hrvaške turistične skupnosti Kristjan Staničić je ob premieri poudaril, da je bilo svetovno prvenstvo odlična priložnost za dodatno promocijo Hrvaške kot kakovostne, privlačne in varne destinacije, novi video z Johnom Malkovichem pa označil za izviren in drugačen korak naprej pri promociji hrvaškega turizma. In čeprav so to besede, ki jih od turistične organizacije skoraj pričakujemo, jih film tokrat vsaj deloma upraviči, ker se res ne naslanja zgolj na varno formulo lepih kadrov, temveč poskuša destinacijo predstaviti skozi značaj.

Najboljši del kampanje je morda prav v tem, da Hrvaške ne skuša prodati kot popolnega prostora brez »ostrih robov«, ampak kot državo, ki jo je mogoče vzljubiti tudi zaradi njenih posebnosti.

Ko Malkovich na koncu izve, da bo moral na Hrvaškem ostati še en teden dlje, se sicer še poskuša pretvarjati, da mu to ni najbolj všeč, toda njegov obraz pove ravno nasprotno.