V uredništvu maribor24.si smo se odločili, da bomo vse županske kandidate, ki so v Mariboru doslej napovedali svojo kandidaturo, v naši seriji člankov predstavili nekoliko drugače. Ne zgolj skozi njihove politične programe, stališča in obljube, temveč predvsem skozi vprašanja, ki razkrivajo človeka za politično funkcijo. Kakšno je njihovo družinsko življenje, kako gledajo na denar in premoženje, kakšne so njihove navade, razvade in šibkosti ter česa o njih volivci doslej morda niso vedeli?

Tokrat smo nekoliko bolj osebna vprašanja postavili Andreju Baumanu, podjetniku in kandidatu za mariborskega župana.

Kakšna je vaša najvišja dokončana izobrazba in po čem so si vas zapomnili učitelji? Ste bili med pridnimi ali med tistimi, ki so povzročali sive lase?

Po končani II. gimnaziji v Mariboru sem nadaljeval študij na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer sem pridobil naziv univerzitetni diplomirani ekonomist. Osnovno šolo sem zaključil z odličnim uspehom in takrat tako imenovano malo maturo opravil z odliko. V srednji šoli in na fakulteti so bile ocene nekoliko skromnejše, sem pa bil vselej dobro sprejet med sošolci. Pogosto sem prevzemal povezovalno vlogo in bil tudi nekakšen interni animator na šolskih izletih in ekskurzijah.

Do učiteljev in profesorjev sem imel vedno zelo spoštljiv odnos, kar je v veliki meri izviralo iz domače vzgoje. Mama je bila osnovnošolska učiteljica, zato si lahko predstavljate, da pri njej glede odnosa do učiteljev nikoli nisem imel posebne potuhe. Seveda pa tudi pri meni ni bilo vselej mirno. Eden bolj zanimivih dogodkov se je zgodil v srednji šoli, ko me je profesor sociologije Saša Mikič zaradi neprimernega obnašanja odstranil iz razreda. Spor je bil takrat precej resen, vendar sva ga hitro razrešila. Še bolj zanimivo je, da imava danes, več kot 30 let po koncu srednje šole, še vedno stike in zelo dober odnos.

Morda sem že takrat spoznal, da so nesoglasja sestavni del odnosov, pomembno pa je, kako se nanje odzovemo. S pogovorom, poslušanjem in spoštovanjem drugega lahko tudi težke situacije rešimo in najdemo skupni jezik. Dialog in iskanje skupnega jezika sta zame zato pomembna tudi danes - tako v poslovnem kot zasebnem življenju.

Kolikšen je vaš povprečni mesečni neto prihodek in iz katerih virov ga prejemate? Se vam zdi, da živite nad povprečjem svojih občanov?

Neto prihodek iz naslova zaposlitve v lastnem podjetju je skupaj s prihodkom od ene nepremičnine, ki jo imam kot fizična oseba in je namenjena oddajanju, približno 4.000 evrov.

Kaj pomeni živeti nad povprečjem, je težko enoznačno opredeliti. V finančnem smislu mi gre dobro, vendar je to rezultat 30-letnega dela, s katerim sem začel že v srednji šoli - s študentskim delom, sojenjem košarkarskih tekem in kasneje med študijem tudi z delom v medijih kot novinar.

Prisluženi denar sem vselej vlagal in ga skušal plemenititi. Danes sem finančno preskrbljen za način življenja, ki ga živimo kot družina. Še vedno pa veliko delam, tako v službi kot doma, kjer me boste prej videli skrbeti za okolico hiše in pometati kot pa ležati v fotelju in gledati televizijo.

Zavedam pa se, da so življenjske okoliščine ljudi zelo različne in da se vsak posameznik sooča s svojimi izzivi. Zato mi je pomembno, da razumem vsakdanje življenje in potrebe ljudi, ki v tem mestu živijo, ter da pri svojem delu nikoli ne izgubim stika z njihovimi vsakodnevnimi izzivi.

Katere nepremičnine imate v lasti, kateri avtomobil vozite in kakšno drugo večje premoženje imate? Kaj je bil vaš najdražji nakup za lastno zadovoljstvo?

Živimo v družinski hiši na Studencih, ki smo si jo zgradili pred devetimi leti. Hiša meri dobrih 150 kvadratnih metrov in stoji na približno 500 kvadratnih metrov veliki parceli. Kot fizična oseba imam še eno naložbeno nepremičnino, namenjeno oddajanju, preostalo premoženje pa je v lasti mojih podjetij, ki vlagajo predvsem v poslovne nepremičnine.

Na otoku Pag imamo tudi mobilno hišico, kjer smo že vrsto let pavšalisti v kampu Šimuni. Pri premoženju sem vedno zagovarjal predvsem odgovoren in premišljen odnos. Nikoli mi ni bilo pomembno, da bi imel stvari zgolj zaradi prestiža. Pomembneje se mi zdi, da tisto, kar ustvariš, ohranjaš, smiselno upravljaš in po možnosti tudi plemenitiš. Tudi zato sem skozi leta velik del zaslužka namenjal naložbam in ne zgolj potrošnji.

Za vsakodnevne, predvsem službene potrebe in premikanje po Mariboru in okolici uporabljam električni Mercedes. Žena vozi Škodo Superb karavan, ki je zaradi prostornosti naš prvi družinski avtomobil, ko se odpravimo na morje ali smučanje. S športnim ribolovom sem se ukvarjal približno 40 let, zato se je v vseh teh letih nabralo tudi kar nekaj drage opreme. Karbonske palice, dolge 13 metrov, pač imajo svojo ceno.

Danes sem pripravljen dati kakšen evro več za dobro večerjo ali kakovosten športni rekvizit, posebnih razvad pa nimam. Tudi pri osebni porabi sem precej, morda včasih celo preveč, racionalen. Verjamem, da je pomembneje, kako odgovorno ravnaš s tem, kar imaš, kot pa koliko imaš.

Kakšen je vaš zakonski oziroma partnerski stan in ali imate otroke? Kdo ima pri vas doma zadnjo besedo?

Sem poročen, zadnja štiri leta, pred tem pa sva bila z Nežo 14 let v partnerskem odnosu. Imam dva sinova: 16-letnega Gašperja, ki obiskuje 2. letnik II. gimnazije, in 12-letnega Matevža, učenca 7. razreda Osnovne šole Janko Padežnik.

Doma postajam z leti vedno bolj liberalen in svoje mnenje uveljavljam predvsem takrat, ko menim, da je to res potrebno. Sicer se znamo pogovoriti, poslušati drug drugega in poiskati rešitev, s katero se lahko vsi strinjamo. Kar zadeva zadnjo besedo - običajno jo ima tisti, ki ima najboljše argumente. Tudi to je po mojem mnenju dober način delovanja: ne gre za to, kdo ima zadnjo besedo, ampak da skupaj pridemo do najboljše rešitve.

Katera je vaša največja razvada in za kaj vam nikoli ni škoda denarja?

Ko gre za denar, sem precej racionalen in praviloma dobro premislim, za kaj ga namenim. Nimam neke posebne razvade, pri kateri bi rekel, da pri porabi ne poznam meja. Denar mi je pomemben predvsem kot sredstvo, s katerim si lahko ustvarimo kakovostno in varno življenje, ne pa kot cilj sam po sebi. Nekoliko bolj sproščen sem morda na poletnih in zimskih počitnicah. Tam mi za kakšen evro več ni žal, če z njim družini omogočimo lepo izkušnjo, kakovostno preživljanje skupnega časa ali ustvarimo spomine, ki ostanejo.

Tudi sicer se mi zdi pomembno, da je poraba denarja skladna z vrednotami, ki jih živiš - ne zaradi prestiža, ampak zato, ker ti nekaj resnično pomeni.

Katera vaša lastnost gre vašim najbližjim najbolj na živce? Kaj bi nam o vas povedali, česar sami v predvolilni predstavitvi zagotovo ne bi omenili?

Že od otroških let sem precej redoljuben, ko gre za pospravljanje oblačil, čistočo in urejenost - tako v hiši kot okoli nje. Sesanje me po napornem delovnem dnevu celo pomirja, zato je pri nas na vrsti skoraj vsak dan. Moram priznati, da to mojim domačim ni vedno najbolj po godu. Imam pa še eno »slabost« - rad imam sprotno pospravljanje oblačil po prihodu domov. Za pranje in likanje poskrbi žena, za pospravljanje oblačil v omaro pa sem zadolžen sam. Tako da bi vam moji najbližji verjetno povedali, da sem pri redu in urejenosti precej bolj dosleden, kot bi si želeli.

A prav ta doslednost se mi zdi pomembna tudi v poslovnem svetu - pri dogovorih, pri odnosu do ljudi in predvsem pri tem, da stvari, ki jih obljubiš, tudi izpelješ.

Kaj je najbolj nora ali nepremišljena stvar, ki ste jo naredili v življenju, pa javnost zanjo še ne ve? Bi jo danes ponovili?

V življenju sem bil vedno precej aktiven - tako v športu kot v družabnem življenju - in seveda se je v različnih obdobjih našla tudi kakšna ‘neumnost’. Nikoli iz objestnosti ali z namenom, da bi komu škodoval, ampak življenje prinese različne izkušnje in tudi kakšno odločitev, ki je danes ne bi več sprejel. Če sem iskren, ničesar ne bi zares spreminjal. Tudi manj premišljene odločitve so del življenjskih izkušenj in človeka nekaj naučijo. Bi pa danes zagotovo drugače gledal na stvari, ki so se mi zdele zanimive pri dvajsetih ali tridesetih. Z leti se spreminjamo, dozorevamo in dobivamo drugačne prioritete. Tudi to je del življenja in iz vsake izkušnje lahko nekaj odneseš