Kar vijoličaste lahko resno skrbi je to, da tekme v Sežani niso zgolj zdrs. Ne več. To je počasi že nova realnost vijoličastih. Visoki porazi na Krasu. Nič neobičajnega. Standardno preslab Maribor. Zakaj? Mauro Camoranesi pravi, da zaradi »drugih žog« in premalo intenzivnosti.

Foto: NK Tabor Sežana

Z Maurom Camoranesijem bi naj bilo drugače. Vsaj to. Vsaj tam. Vsaj v Sežani. Če je pa prišel s Krasa, kjer je Maribor lani obakrat izgubil s 4:1. Vsaj Camoranesi naj bi bil vedel, kako naj se zlomi Tabor na stadionu Rajka Štolfe. Pa spet. Deja vu, copy paste, jovo na novo. Ni se sicer končalo s štiri ena za Tabor, ampak obrazi so že bili takšni. Kilavi. Potrti. Obupani. Hkrati pa že tega vajeni. Tabor je tako ali tako imel več kot dovolj priložnosti, da bi se res končalo s 4:1. Tabor Sežana. Kjer zmago proslavijo s pločevinkami piva. Skromno.

Termin »nova realnost« je zdaj sicer že vseprisoten. Predvsem zaradi koronavirusa, ampak vse bolj opleta tudi okrog Ljudskega vrta. Kar vijoličaste lahko resno skrbi je namreč to, da porazi v Sežani niso zgolj zdrs. Ne več. To je nova realnost vijoličastih. Visoki porazi na Krasu. Nič neobičajnega. Standardno preslab Maribor. To je tisto, kar skrbi. Vidna nemoč in spoznanje o omejenosti kadra, ki ne upraviči ne pričakovanj, ne vložka, ne renomeja, ne nič.

»Ne, to ni nova realnost,« je sicer tezo negiral Denis Klinar. »Imamo vrhunski kader, vrhunske igralce, čeprav je bila na neki način sramota tako tisto v Evropi kot tole. Trdim, da mi smo še ta Maribor in je to zaenkrat še sramota.«

Dve besedi: sramota in trans

Pa ni bil prav Mauro Camoranesi varovalka, zagotovilo, bistvo, da bi padel vsaj njegov Tabor? »Seveda je vrhunsko analiziral svojo bivšo ekipo,« je rekel Klinar. »Dobro nas je pripravil, ampak na igrišču smo potem vseeno mi. Ni se izšlo, ta njihov trans 20 minut, na kar nas je pripravil… Žal se nam ni izšlo, čeprav smo bili dobro pripravljeni.« In zagodli klubu, kakor se je izrazil sam, sramoto.

Camoranesi je sicer pohvalil bivšo ekipo, da nadgrajuje začeto delo, čeprav je njegov naslednik Goran Stanković dal jasno vedeti, da njegov Tabor ni več takšen, kot je bil Camoranesijev.

Dve besedi, ki ju je izrekel Klinar, sta izstopali. Prva je bila trans, druga pa sramota. Pa res ni bilo videti, da bi Sežančani naredili kaj takega, česar niso že dvakrat poprej. Camoranesi je sicer pohvalil bivšo ekipo, da nadgrajuje začeto delo, čeprav je njegov naslednik Goran Stanković dal jasno vedeti, da njegov Tabor ni več takšen, kot je bil Camoranesijev.

A saj kakršen koli že je: gladko premaga Maribor. Nizki in okretni igralci Tabora so komaj čakali, da bodo vzeli žogo in švignili mimo okorne sredine, kjer se Alexandru Cretu in Amir Dervišević nikakor nista znašla. Ampak za vijoličaste je zdaj že takšen nogomet kot v transu. Hitri prehodi, jemanje žoge, podaje iz prve. Tabor je deloval vsaj dvakrat hitreje kot Maribor, kadar je imel žogo. Na drugi strani so Rudi Požeg Vancaš, Aljoša Matko, Jan Mlakar in tokrat kapetan Jasmin Mešanović delovali počasnejši, neokretni in brezidejni. »Težko je kaj reči po takem porazu, dejansko sramoti, ki smo jo naredili klubu. Analizirali bomo, trener bo povedal svoje.«

Vstopi v tekmo so preslabi

In kaj je torej Camoranesi povedal v Sežani? Kje je bil razlog za poraz? »Druge žoge, ki smo jih vse zapovrstjo izgubljali. Tu je nastala razlika, tu je bil problem tekme. Tekma, ko je šlo marsikaj narobe. V igri nismo bili dovolj intenzivni, pričakovali smo sicer takšno tekmo, ampak ni nam uspelo tako, kakor smo si zamislili.«

Camoranesi vztraja pri 4-4-2, ki pa je bil zelo ranljiv proti 3-1-4-2, kot je Stanković zložil Tabor in sam razkril, kje je Maribor tako šibek: v medprostorih.

Mariboru se je torej znova zgodilo, da si je očitno predstavljal povsem drugačno tekmo. Že dolgo sicer nihče ni rekel, kar je rad ponavljal Milanič, da bodo vsilili svoj način igre. Ker ta način in svojo igro še konkretno iščejo. Camoranesi vztraja pri 4-4-2, ki pa je bil zelo ranljiv proti 3-1-4-2, kot je Stanković zložil Tabor in sam razkril, kje je Maribor tako šibek: v medprostorih.

»V prvem polčasu smo imeli težave, to zelo drži, saj so imeli dve lepi priložnosti. Marku Krivičiću pa lahko samo čestitamo za potezo, ki je popeljala Tabor v vodstvo,« je Camoranesi rekel o začetku tekme. »Zakaj?« je sam z iskrenim nasmeškom vrnil vprašanje, zakaj ima Maribor takšne težave z vstopanjem v tekmo. Proti Bravu se jim je po pol ure resda odprlo, zato pa so se krčevito reševali tako proti Celju kot Sežani in bili veseli, da so obakrat ob polčasu zaostajali le za gol. »Drži, ponavlja se. Tudi Celju smo podarili prvi polčas. Danes je bil glavni razlog ta, da smo izgubljali druge žoge. Pripraviš, opozoriš, ampak če vsega tega ne udejanjiš… Želeli smo narediti korak naprej v primerjavi s tekmo s Celjem.«

Zdaj so storili dva koraka nazaj.

Znajde se le Rok Kronaveter

Tako se bodo zdaj, ko povrhu sledi še derbi z nič kaj bolj prepričljivo Olimpijo, spet zatekli k delu, ponavlja Camoranesi. Odmevajo njegove besede o fizični pripravi, pripeljal je dva kondicijska trenerja, toda Maribor je daleč od tega, da bi tekmece lomil tako, da bi jih pretekel in zlomil z menjavami. Niti blizu, povrhu se tajming menjav zdi prepozen. Edino, kar je doslej uspelo, pa še to le delno, je vstopanje Roka Kronavetra s klopi. Tako Celju kot Taboru je zabil praktično v minuti po vstopu. Komaj čaka, da bi zabil enega, dva, po zmago. A kaj, ko je drugo priložnost, pri 3:1, nabil v prečko. Že tako ali tako je Špiro Peričić zgrešil nemogoče.

“Premagali smo Bravo, ker smo bili boljši. Celja nismo, ker nismo bili dovolj dobri. Danes smo bili slabši. Moramo delati na tem, da bi bili večji del tekme intenzivnejši in povečati tako obdobje.”

»To tekmo moramo pozabiti in takoj misli usmeriti k derbiju. Samo delo, delo, delo. To ponavljam, kar sem povedal na začetku, to je moje vodilo. Delo je tisto, ki nas mora peljati dalje, da bomo prišli do točke, kjer želimo biti.« Ampak zdaj so na točki nič. So tam, kjer so bili. Zakaj? »Ne bi izpostavljal zadev. Premagali smo Bravo, ker smo bili boljši. Celja nismo, ker nismo bili dovolj dobri. Danes smo bili slabši. Moramo delati na tem, da bi bili večji del tekme intenzivnejši in povečati tako obdobje.«

Zamenjave v obrambi škodijo

Ko je Bravo zabil gol Mariboru, je Camoranesi po prvi tekmi na klopi vijoličastih na vprašanje, kako to, da vseeno redno prejemajo gole, dvignil štiri prste. Češ, dali smo štiri, to šteje v nogometu. Da, šteje. A prešteti se da tudi do sedem. Tolikšen je niz zaporednih tekem – Colearine FC je vštet zraven, da –, na katerih je Maribor prejel gol. Na petih tekmah so v prvenstvu so prejeli prav tako že sedem golov (realno pa na štirih, tekma z Aluminijem je bila registrirana s 3:0).

Že dolgo ni bilo tekme, ko bi vijoličasti začeli z enako četverico v obrambi. Na golu je zdaj Ažbe Jug, ki mu parade bolj malo pomagajo, in pred njim Nemanja Mitrović. Vse ostale tri pozicije so odprte. Vsakič je vsaj ena sprememba že na bokih, zdaj sta bili kar dve. Če je Camoranesi našel tople besede za Luko Koblarja, ki je začel prvi dve tekmi pod njegovim vodstvo, ga tokrat ni bilo niti klopi. Ob Mitroviću, ki zastavlja izkušnje in renome, je začel Špiro Peričić. Prvič v ligi, po evropskem izpadu drugič v sezoni. Ni bilo dobro. Tradicionalno, čeprav je znova sodeloval pri golu v Sežani. Žan Kolmanič na svoji drugi tekmi sezone ni vnesel več ritma, zaradi česar je dobil prednost pred Mitjo Vilerjem, je pa izbil eno žogo iz golove črte. »Glede nato, da nekaj časa nista igrala, sem zadovoljen z njuno predstavo. Nista izgubljala žog in dvobojev, to je bilo najbolj pomembno zame. Zanju sem se odločil, da dobita možnost. Nista pa razočarala.«

Takšen je Camoranesijev stil. Ne bo javno izpostavljal napak. Ima kader, ki ne more več skrivati svoje omejenosti. Ni igralca, ki bi resno delal razliko. Niti ni celota večja od posameznih členov. Niti se ni dalo razmišljati, da bi odstranjeni Luka Zahović ali vračajoči se Jan Repas lahko vse skupaj spremenila.

Takšen je Camoranesijev stil. Ne bo javno izpostavljal napak. Ima kader, ki ne more več skrivati svoje omejenosti. Ni igralca, ki bi resno delal razliko. Niti ni celota večja od posameznih členov. Niti se ni dalo razmišljati, da bi odstranjeni Luka Zahović ali vračajoči se Jan Repas lahko vse skupaj spremenila. Maribor je povrhu v Sežani izgubil tri tekme v Sežani s tremi različnimi golmani. In tremi trenerji. Zato počasi rešitev zmanjkuje. Ampak Camoranesi pa sam najbrž ve, da je že tekma s Celjem (2:2) pokazala, da Maribor definitivno ni ekipa, ki bi znala zanesljivo igrati na kdo-da-več.

Na kaj so alergični navijači

Viole so se znova oglasile v drugem polčasu. V Sežani so ubrali pot ob železniških tirih in  se namestili ob rob igrišča na zunanji strani ograje. Po tekmi so poklicali igralce na zagovor. »Pravilni očitki,« je Denis Klinar predal, kaj so jim navijači sporočili. »Imamo njihovo podporo, ampak moramo dati več, spremeniti pa moramo tudi druge stvari. Življenje izven nogometa je tudi pomembno, kar navijači cenijo in to je treba tudi pokazati. Pri vsakem se najde napaka, navijači so na to alergični.«

»Imamo njihovo podporo, ampak moramo dati več, spremeniti pa moramo tudi druge stvari. Življenje izven nogometa je tudi pomembno, kar navijači cenijo in to je treba tudi pokazati. Pri vsakem se najde napaka, navijači so na to alergični.«

Klinar trdi, da je privilegij imeti navijače, ki vedno pričakujejo zmago. Obenem se vijoličastim morda tudi pozna, da v Ljudskem vrtu igrajo pred praznimi tribunami. Na stadionu Rajka Štolfe pa je praviloma glasno, tribune so blizu, navijači pa dovolj energični in predvsem, kar lahko še bolj dotolče, izjemno podpirajo domače moštvo.

Ni prvič, da so igralci očitno slišali tudi o stvareh, ki niso povezane z igriščem. »Moje stališče je, da igralci oddelajo čez teden svoje in so potem za vikend stoodstotni na igrišču, ko je tekma. To je edino, kar me zanima,« je svoje dodal Mauro Camoranesi, ki je doslej že izpostavil, kako pomembno je, da igralci čim več časa preživijo na stadionu. Ker se samo tako gradi ekipni duh. In ker so torej tam, kjer naj bi bili. Na stadionu. Na delu. Na mestu. In ne v mestu.