Mitja Robar, nekdanji Lisjak, zadnji kapetan slovenskih risov. Upokojil se je leta 2019 s prevzemom nove vloge direktorja (sedaj še predsednika) mariborska hokejska kluba Lisjaki. V velikem športnem intervjuju z zanimivim sogovorcem o tem, ali je res dokončno zaključil igralsko kariero in sanjah o novi dvorani v Mariboru ter morebitnim sodelovanjem z najboljšim prijateljem Janom Muršakom.

»Sem zaključil, sedaj pa res (smeh), » nam uvodoma odvrne na malce provokacije pri začetku pogovora 40-letni Mitja Robar, ‘zadnji’ kapetan slovenske hokejske reprezentance.

Mitja Robar je tehnično gledano zadnji kapetan slovenske hokejske reprezentance.

“Lani sem si še zadnjič nahranil dušo. Danes je občutek popolnoma drugačen, sem mirnejši,” nam odkrito pove o svojem nenadnem povratku, ko je lansko leto vskočil v ekipo Olimpije, nato pa še za konec pristal v reprezentanci in kot omenjeno mu je bila dodeljena tudi vloga kapetana.

Slovenija bi letos morala gostiti SP v hokeju skupaj z Madžarsko, ki pa je na žalost odstopila in tega velike športnega dogodka svetovnih razsežnosti ne bo. “V primeru, da bi bilo SP pri nas, bi zagotovo še nadaljeval, to bi bil razlog več, da odigram še eno sezona doma. S tem, ko je pa to “padlo v vodo”, pa nisem videl več razloga, da bi ostal,” je dejal Robar.

Mitja meni, da v Mariboru vlada zastonjkarstvo kar se športa tiče. Foto: osebni arhiv Mitje Robarja.

O tem, koliko je Slovenija izgubila z odstopom Madžarske pri tej skupni kandidaturi za Svetovno prvenstvo, pa pove: “Veliko. To je bila nedvomno izjemna priložnost, iskreno ne vem. kdaj se bo ponovno pojavila takšna priložnost. Premajhni smo, da bi takšno zadevo izpeljali sami. Škoda.”

Bi bila mariborska Ledna dvorana zmožna gostiti eno od skupin? “(Smeh). Tukaj, na žalost, ampak realno, ne moremo organizirati niti mladinskega prvenstva, kaj šele kaj večjega. Tega nam zdajšnja infrastruktura ne dopušča. Stvari so preprosto zastarele. Škoda, ker v Mariboru je vselej bila dobra organizacija, prav tako mesto veliko nudi. Vemo, da je sedaj prioriteta atletski stadion za potrebe EYOF-a. Za tem upam, da bo prišla na vrsto tudi Ledna dvorana. Bomo videli.”

Mitja Robar je danes predsednik HDK Maribor Lisjaki. “Prišel sem kot direktor, sedaj, ko smo ostali brez predsednika, sem nasledil še to funkcijo.” A kot je dejal v enem od intervjujev, aktivno iščejo novega predsednika. “Želel bi si nekoga, ki bi bil v pravem pomenu besede gospod predsednik in tudi nekoga, ki ne bi bil tukaj zgolj za kratek čas.”

Klub je pod vodstvom Robarja in trenerjev v klubu kljub koroni in vsem težavam, ki so prizadela vsa športna društva, zavihal rokave in začel postopoma graditi zgodbo na najmlajših. Klub se je osredotočil na vpis novih otrok in pri tem so uspešni hkrati pa se soočajo s težavo, da so zaradi manjka ledene ploskve (terminov) primorani trenirati tudi zjutraj. “Prišli smo tako daleč, da moramo trenirati pred šolo, ker preprosto ni več dovolj ledene ploskve za vse. V enem trenutku imamo tudi po šest trenerjev na ledu z različnimi selekcijami. Veliko imamo tudi predšolskih otrok, starih od treh do šest let. Povečali smo trenerski štab, želimo zagotavljati čim boljše pogoje in kvalitetno delo, da bi nastali novi Muršaki in Drozgi.”

V kakšnem finančnem stanju je danes klub, pa razloži: “Kar se tiče finančnega stanja je odkrito povedano vse odvisno od članarin in tega, kar dobimo na razpisu. Težave se pojavljajo, ker se je v preteklosti delalo premalo na vpisu in trpimo, ker so kadetske in mladinske ekipe bolj malo številčne ekipe, a ravno te selekcije so najdražje, ker je tukaj največ tekem. Dobro delo z mladimi bo prineslo boljše čase, smo pa seveda še daleč od tega, kar si želimo.”

Kaj si pa želite? “Za nas bi bil “glavni dobitek na lotu”, če bi se zgradila ena nova mala dvorana po vzoru sosednjih držav. Ledena ploskev, ki bi se lahko uporablja tako za rekreacijo kot tudi za termine otrok. To je naša želja, s tem bi nedvomno dvignili pogoje za delo na takšen nivo, ki ga v Sloveniji ne bi imel nihče. Če še uspemo povezati z mestom, univerzo in ostalimi deležniki, lahko zgradimo uspešno zgodbo.”

Zadnji slovenski kapetan – Mitja Robar

Malo v šali in malo res Mitja pravi, da je sreča, da nimamo še umetnostnega drsanja v Mariboru. ” Zaenkrat imamo dovolj terminov, vendar veste, da je rekreacija drsanja pri nas zelo priljubljena. Dvorana ima ima določene termine, ki jih trži. Prideš do točke, ko igraš “tetris in v urnik zlagaš tekme, treninge”.”

Članska ekipa je trenutno na čisto amaterski ravni, realno na takšni, da se mora varčevati že pri sami opremi. “Nihče ne dobi niti centa. Mi se odkrito povedano borimo z najosnovnejšo opremo. Člansko moštvo je trenutno čisto amatersko. Danes ne dobimo niti desetino sponzorskih sredstev, kot jih je klub dobil pred desetimi leti. Danes so podjetniki bistveno bolj previdni oziroma moraš imeti prava poznanstva.”

Kako na vse to širše gleda Robar, pa doda primerjavo s sosednjo državo Madžarsko: “Na Madžarskem so naredili davčne olajšave za športnike, tam so športniki zaposleni in do določenega zneska imajo nižje prispevke. Povejte vi meni, kateri slovenski športnik je danes zaposlen? Večina njih so samostojni podjetniki, v tem ni nobene socialne varnosti.”

Ob tem pa vidi tudi eno težavo pri klubih. “Z izjemo NK Maribor, pri nas v Mariboru vlada neko zastonjkarstvo. Mi smo kot narod prišli tako daleč, da če nekdo organizira dobrodelni dogodek, se bodo še vedno našli ljudje, ki bodo klicali za zastonj karte in ne bo jih malo.”

O kartah za dva evra, pa: “Karte za dva evra so po mojem mnenju sramota. Poglejte čez mejo v Gradec, kjer rezultatsko ne blestijo, ampak tam je karta 30 evrov, prodajo tisoč in več kart, pa si zračunajte prispevek na eno tekmo zgolj od vstopnic. Pri nas pa bi vse moralo biti malo da ne zastonj, pa še Muršak in Kopitar bi morala nastopati povrhu vsega.   Ljudje so se preprosto navadili, da imajo vse zastonj, spomnite se samo VIP prostorov na Zlati lisici. Po mojem mnenju je že vstopnina za pet evrov nespoštljiva za profesionalizem, če daš pa dva evra, pa je isto kot če daš zastonj. Razumem, če je namen napolniti (enkrat) dvorano, ampak dolgoročno si s tem zgolj škodujemo, ker bomo ljudi še bolj razvadili.”

Mitja Robar, Dejan Zavec in Jan Muršak. Foto: Marko Pigac

Ob koncu pogovora se ne moremo izogniti vprašanju vloge Jana Muršaka v mariborskem hokeju. Ste njegova poročna prična in najboljši prijatelj. Dejal je, da je pripravljen, ampak..”Jan bi s svojim delom, predanostjo in karakterjem bil takšen doprinos, da je to težko opisati. Ne govorim, da bi midva sedaj tukaj vse idealno vodila, ampak veste, imeti takšnega človeka v klubu so naše sanje. Prebral sem vajin intervju. Jaz ga popolnoma razumem, pa da se razumemo, tukaj ne govorimo sploh o financah, gre za pogoje treningov, za število otrok. Pomembni so pogoji in delamo v tej smeri, da bomo imeli nekega dne takšne pogoje, da se nam bo lahko tudi on pridružil. Njegovega znanja bi si vsak želel.”

Za konec, dolgoročni cilji?

Kot sem dejal. Nadaljevati z rastjo v mlajših kategorijah. Nova majhna dvorana. Uresničevati najvišje cilje skupaj z Janom Muršakom so naše sanje. Od Murske Sobote do Celje nimamo drsališča, mislim, da je bazen dovolj velik. Mesto ima potencial, še vedno verjamem v uspešno zgodbo.

Robar je za konec še poudaril uspehe ostalih naših hokejistov: “Ne vem, zakaj hokej v Mariboru nima večje veljave. Imamo dva Mariborčana, ki sta bila izbrana na naboru NHL-a, Jana Muršaka in Jana Drozga. Muršak je še kot eden izmed dveh Slovencev tudi zaigral v ligi NHL. Na Olimpijskih igrah smo bili Muršak, Verlič, Pintarič in jaz. Imamo kaj  pokazati, kot kolektiv smo sproducirali veliko imen,” in jasno tudi oni so na tak ali drugačen način povezani s klubom. “Toliko let skupnega igranja vas poveže, ostaneš prijatelj. Z nekaterimi skupaj treniramo, sam sedaj bolj poredko, ampak smo ves čas v kontaktih. Čuti se, da bi vsak na nek način rad pomagal. Vse, kar smo dosegli in doživeli, smo dosegli tukaj in sedaj sem prišel jaz, da klubu pomagam in ga izboljšam. Verjamem, da bi bodo fantje pri tem pomagali.”