Z začetkom novega šolskega leta se za številne otroke poleg pouka znova začnejo tudi treningi, glasbene vaje, ples, jezikovni tečaji in druge obšolske dejavnosti. Te lahko pomembno prispevajo k otrokovemu razvoju, mu pomagajo odkrivati interese in sklepati nova prijateljstva, toda poln urnik sam po sebi še ne pomeni, da otrok zmore takšen tempo. Prav tako ni mogoče določiti enega števila dejavnosti ali ur, ki bi bilo primerno za vse. Psihologinji mag. Tadeja Batagelj, univ. dipl. psih., direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, in Nika Novak, mag. psih., učiteljica psihologije in šolska svetovalna delavka na Gimnaziji Celje - Center, opozarjata, da je pomembneje pogledati celotno otrokovo obremenitev, njegovo počutje in predvsem to, ali mu poleg vseh obveznosti ostaja dovolj časa za spanje, počitek, družino, prijatelje in povsem nestrukturiran prosti čas.

Obšolske dejavnosti otroku lahko dajo veliko več kot novo znanje

Obšolske dejavnosti imajo lahko številne pozitivne učinke. Tadeja Batagelj pojasnjuje, da otrok pri športu razvija gibalne sposobnosti, vztrajnost in sodelovanje, pri glasbi in drugih umetnostih ustvarjalnost in izražanje, pri skupinskih dejavnostih pa socialne veščine, občutek pripadnosti in sodelovanja. Pomemben je tudi občutek kompetentnosti, saj otrok skozi dejavnost izkusi, da lahko z vajo napreduje in da njegov trud prinaša rezultate, s tem pa krepi samozaupanje in občutek lastne učinkovitosti.

Podobno izpostavlja Nika Novak, ki pravi, da obšolske dejavnosti otroku omogočajo razvijanje potencialov in preizkušanje različnih stvari, skozi katere postopoma odkriva, kaj ga zanima, v čem je uspešen in kaj mu ustreza. Organizirane dejavnosti lahko prispevajo tudi k čustvenemu in socialnemu razvoju, saj se otrok uči sodelovanja, komunikacije, upoštevanja različnih pogledov, empatije in prevzemanja odgovornosti. Hkrati se uči organizirati čas in usklajevati različne obveznosti.

Pomembno je tudi, da otrok pri obšolski dejavnosti ni več samo učenec. Lahko je član športne ekipe, glasbenik, plesalec, tabornik ali član druge skupine. Novak poudarja, da je to lahko posebej pomembno za otroke, ki v šolskem okolju težje najdejo svoje mesto, saj lahko pri dejavnostih spoznajo vrstnike s podobnimi interesi. Obšolske dejavnosti so lahko tudi način sprostitve in spoprijemanja s stresom, vendar predvsem takrat, ko jih otrok doživlja kot nekaj prijetnega in ne kot še eno obveznost.

Novak ob tem opozarja tudi na pomen brezplačnih dejavnosti, ki jih organizirajo šole oziroma druge ustanove in organizacije. Takšne možnosti omogočajo vključevanje otrok ne glede na njihov socialno-ekonomski položaj ali druge okoliščine, zaradi katerih bi težje obiskovali plačljive dejavnosti. Za otroke in mladostnike iz socialno manj spodbudnih okolij so lahko takšne dejavnosti tudi pomemben varovalni dejavnik, vendar pod pogojem, da otrok v njih uživa, jih doživlja kot svojo izbiro ter so skladne z njegovimi interesi, sposobnostmi in potrebami.

Ena, dve, tri dejavnosti? Univerzalnega pravila ni

Koliko dejavnosti oziroma ur na teden je torej še primernih? Tadeja Batagelj opozarja, da univerzalnega števila ni mogoče določiti. Pomembnejše od vprašanja, koliko ur otrok obiskuje dejavnosti, je po njenih besedah vprašanje, »kaj zaradi teh ur iz njegovega življenja izginja«. Če ima dovolj spanja, časa za šolsko delo, družino, prijatelje, prosto igro in počitek ter se na dejavnosti večinoma odpravlja z veseljem, lahko dobro funkcionira tudi z razmeroma polnim urnikom. Drug otrok pa lahko potrebuje bistveno več prostega časa.

Pri mlajšem šolarju je po besedah Batagelj smiselno začeti zmerno, denimo z eno ali dvema rednima dejavnostma, ki potekata približno enkrat tedensko, in nato opazovati, kako otrok takšen ritem doživlja. V prvi triadi so še posebej pomembni spanje, prosta igra, gibanje in čas z družino, hkrati pa je to obdobje raziskovanja različnih interesov in ne nujno zgodnje specializacije. Starejši osnovnošolec lahko postopoma prevzema več odgovornosti za svoje dejavnosti in urnik, pri mladostniku pa postane posebej pomembna avtonomija oziroma občutek, da ima besedo pri tem, kaj počne, koliko in s kom.

Tudi Nika Novak opozarja, da je treba biti pri določanju univerzalnega števila ur previden. Pri mlajših otrocih je še posebej pomembno, da urnik ni prenatrpan, saj potrebujejo več prostora za igro, počitek in nestrukturiran prosti čas, njihova sposobnost vzdrževanja pozornosti pa je krajša. Smiselno je, da lahko preizkušajo različne stvari, namesto da jih odrasli že zelo zgodaj intenzivno usmerijo v eno samo področje. Ko otrok odrašča, se lahko količina strukturiranih dejavnosti postopoma povečuje, vendar bi morale pri tem vedno večjo vlogo dobivati njegove lastne želje, interesi in zanimanja.

Pri presoji obremenjenosti zato ni pomembno samo število različnih dejavnosti. Batagelj izpostavlja celotno obremenitev: tri enourne dejavnosti niso nujno bolj obremenjujoče kot en šport s petimi treningi tedensko, tekmovanji ob vikendih in dodatno vadbo. Pomembna je tudi narava dejavnosti, saj otrok nekaj, kar doživlja kot veselje in sprostitev, doživlja drugače kot dejavnost, pri kateri občuti predvsem pritisk. Novak prav tako opozarja, da lahko veliko različnih dejavnosti pomeni veliko prehajanja med obveznostmi in manj časa za počitek, vendar je lahko za otroka preveč tudi ena sama dejavnost, če je zelo intenzivna ali pogosta.

Kako starši prepoznajo, da otrok ne zmore več?

Preobremenjenost se lahko pokaže na precej vsakdanje načine. Batagelj med prve znake uvršča večjo utrujenost in razdražljivost, odpor do odhoda na dejavnost, slabšo koncentracijo, več konfliktov doma ali umikanje od prijateljev. Pri tem je treba opazovati predvsem spremembo glede na otrokovo običajno funkcioniranje. Če se njegovo vedenje in počutje ob naraščanju obveznosti spremenita, je to lahko znak, da je treba preveriti njegov urnik.

Podobno poudarja Novak, ki pravi, da starši ne bi smeli iskati enega samega simptoma. Če je bil otrok prej vesel dejavnosti, imel dovolj energije in časa za prijatelje, šolo in počitek, zdaj pa je pogosto utrujen, razdražljiv in izgublja zanimanje za stvari, ki so ga prej veselile, je vredno preveriti, kaj se dogaja.

[[image_1_article_92112]]

Preobremenjenost lahko vpliva tudi na spanje in šolsko delo. Otrok lahko težje zaspi, se ponoči pogosteje prebuja ali na splošno ne spi dovolj. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo, zaradi katerih težje vzdržuje pozornost, je manj učinkovit pri učenju ali se težje loti šolskih obveznosti. Posledično lahko začnejo trpeti tudi učni dosežki. Novak ob tem opozarja, da slabše ocene ne pomenijo nujno zmanjšanja otrokovih sposobnosti – otrok je lahko preprosto preutrujen, nemotiviran ali nezainteresiran, ker ima občutek, da mora obvladovati preveč stvari hkrati. Na čustvenem področju se lahko pojavijo bolj negativno razpoloženje, večja razdražljivost in manjša čustvena odpornost, zaradi številnih obveznosti pa lahko otroku zmanjka tudi časa in energije za druženje.

Batagelj posebej izpostavlja pomen spanja. Otroci do 13. leta praviloma potrebujejo devet ali več ur spanja na noč, mladostniki med 14. in 18. letom pa od osem do deset ur. Če otrok zaradi dejavnosti redno premalo spi, je to po njenih besedah zelo jasen znak, da je treba urnik prilagoditi.

Otroku mora biti včasih tudi dolgčas

Ob šoli in organiziranih dejavnostih mora ostati tudi prostor za nestrukturiran prosti čas. Batagelj opozarja, da otroci ne potrebujejo samo časa, v katerem odrasli določajo, kaj bodo počeli. Potrebujejo tudi obdobja, ko sami izbirajo dejavnosti, se igrajo, družijo ali jim je preprosto dolgčas. Pri prosti igri otrok sam postavlja cilje, išče rešitve, se pogaja z vrstniki in se uči uravnavati svoje vedenje, zato dolgčas ni nekaj, kar bi morali starši vedno takoj zapolniti z novo aktivnostjo.

Tudi Novak poudarja, da je nestrukturiran prosti čas še posebej pomemben pri mlajših otrocih. S spontano igro se otrok uči številnih kognitivnih, socialnih in čustvenih spretnosti, hkrati pa sam odloča, kaj bo počel, kako in koliko časa. Takšen čas mu daje svobodo, saj mu ni treba slediti navodilom odraslih ali dosegati določenega rezultata, ampak lahko sam raziskuje svoje interese.

Pomemben je lahko celo dolgčas. Ko otrok nima vnaprej določenega načrta, se mora sam odločiti, kaj bo počel, pri tem pa razvija načrtovanje, ustvarjalnost in samostojno reševanje problemov. Novak zato opozarja, da prostega časa ni treba razumeti kot praznine, ki jo morajo odrasli zapolniti z »razvojno koristnimi« dejavnostmi. Tudi počivanje, sanjarjenje, spontano druženje ali preprosto »početi nič« imajo svojo vrednost.

Ko otrok dejavnosti ne obiskuje več zaradi sebe

Tudi sicer koristna dejavnost lahko ob preveliki intenzivnosti postane obremenjujoča. Batagelj poudarja, da ni nujno težava dejavnost sama, ampak njen odmerek, intenzivnost in kontekst. Tudi šport ali glasba lahko postaneta vir stresa, če zmanjka časa za počitek ali če otrok vztraja predvsem zato, ker se boji razočarati odrasle.

Zato je pomembno, da je otrok pri izbiri dejavnosti slišan. Novak pojasnjuje, da lahko starši otroku predstavijo različne možnosti, ga usmerjajo in mu pomagajo pri odločitvi, vendar morajo upoštevati tudi njegove želje. Ko začne dejavnost vse bolj odražati ambicije in pričakovanja staršev ter vse manj želje otroka, lahko postane dodatna obremenitev in vir stresa. Otrok je takrat ne obiskuje več zato, ker ga zanima ali veseli, ampak zato, da bi izpolnil pričakovanja odraslih oziroma se izognil graji ali kazni. Pričakovanja staršev sama po sebi niso nujno škodljiva, težava pa lahko nastane, če otrok dobi občutek, da je njegova vrednost odvisna od njihovega izpolnjevanja.

Kaj pa, ko želi otrok dejavnost, ki jo je prej z veseljem obiskoval, nenadoma opustiti? Batagelj svetuje, naj starši ne odgovorijo takoj niti z »moraš vztrajati« niti s »potem pa nehaj«, ampak naj najprej poskušajo ugotoviti razlog. Za željo po prenehanju se lahko skrivajo začetno navdušenje, ki je minilo, konflikt, občutek neuspeha, strah, težave z vrstniki ali prevelika zahtevnost. Posebej resno je treba vzeti izrazito tesnobo, jok, težave s spanjem, telesne znake stresa in občutek stalnega pritiska.

[[image_4_article_92112]]

Tudi Novak na prvo mesto postavlja pogovor. Namesto vprašanja »Ali ti je trening še všeč?«, na katerega otrok lahko odgovori samo z da ali ne, lahko starši vprašajo, kako se zadnje čase počuti na treningu, ali ga tam kaj skrbi, kdaj je začel opažati spremembo, kateri del treninga mu je najljubši in kateri najtežji ter zakaj želi odnehati. Tako lahko ugotovijo, ali gre za trenutno zmanjšano motivacijo ali pa se za željo po prenehanju skrivajo utrujenost, pritisk, konflikt z vrstniki ali trenerjem, strah pred neuspehom oziroma preprosto spoznanje, da ga dejavnost ne zanima več.

Nekateri mladostniki imajo občutek, da si prostega časa ne smejo privoščiti

Nika Novak pri svojem delu z mladostniki opaža, da jih veliko obiskuje več obšolskih dejavnosti in da jih kombinacija različnih obveznosti pogosto precej obremenjuje. Pri tem ne gre nujno samo za količino dejavnosti, ampak tudi za občutek, da morajo svoj čas čim bolje izkoristiti in da si pravzaprav ne smejo privoščiti prostega časa.

Pomembno je tudi, kako mladostnik svoj urnik doživlja. Dva mladostnika imata lahko zelo podoben urnik, pa bo eden v njem dobro funkcioniral, drugi pa bo imel občutek, da se v obveznostih utaplja. Novak zato izpostavlja občutek obvladljivosti oziroma vprašanje, ali ima mladostnik občutek, da ima nad svojim časom nadzor.

Prenatrpan urnik lahko poseže tudi v odnose. Mladostniki se lahko težko odločajo, komu in kdaj nameniti prosti čas, saj imajo občutek, da bodo s tem, ko ga namenijo eni osebi ali dejavnosti, nekaj drugega zanemarili, posledično pa se lahko pojavi občutek krivde. Novak pri nekaterih opaža tudi težave s spanjem in prehranjevanjem, ker želijo čas čim bolje izkoristiti, nato pa ga zmanjka za kakovosten počitek in redne obroke.

Zato poudarja, da kakovostno preživljanje prostega časa ni izgubljen čas. Počitek, spanje, druženje in čas brez vnaprej določene strukture niso nekaj, kar si mora otrok ali mladostnik najprej zaslužiti z opravljenimi obveznostmi, ampak pomemben del vsakdanjega urnika.

Najprej tisto, kar otrok potrebuje – šele nato dejavnosti

Osnovno priporočilo Tadeje Batagelj staršem je zato precej preprosto: najprej naj v tedenski urnik umestijo tisto, kar otrok potrebuje za zdrav razvoj – dovolj spanja, šolo, gibanje, družino, prijatelje, počitek in nestrukturiran prosti čas – šele nato naj dodajajo organizirane dejavnosti.

Pomembno je tudi, da si starši ob polnem šolskem letu načrtno vzamejo čas za odnos z otrokom, denimo za skupne obroke brez ekranov, pogovor, sprehode, družabne igre ali dejavnosti, ki jih radi počnejo skupaj. Takšen čas po besedah Batagelj gradi zaupanje, staršem omogoča vpogled v otrokovo doživljanje in predstavlja pomembno preventivo pred čustvenimi in vedenjskimi težavami.

[[image_2_article_92112]]

Novak pri sestavljanju urnika poudarja še postopno vključevanje otroka v organizacijo lastnega časa. Predvsem pri mlajših otrocih cilj ne bi smel biti, da starši urnik ves čas organizirajo namesto njih, ampak da jih postopoma naučijo, kako naj to počnejo sami. Otroku je treba dovoliti tudi, da se kdaj pri oceni svojih zmožnosti zmoti in si naloži preveč, nato pa se z njim pogovoriti o tem, kako se je počutil in kaj bi prihodnjič naredil drugače.

Dober otrokov urnik mora tako poleg šole in organiziranih dejavnosti omogočati dovolj spanja, počitka, druženja, nestrukturiranega prostega časa in tudi trenutke, ko otroku ni treba ničesar »doseči«. Pri starejših otrocih in mladostnikih pa je pomembno, da imajo vedno več vpliva na to, kako bodo svoj čas organizirali.

Kot poudarja Tadeja Batagelj, cilj otroštva ni, da otrok čim prej postane odličen v čim več dejavnostih. Pomembneje je, da razvije občutek, da je sposoben, da nekam pripada, da lahko raziskuje svoje interese in da ima v življenju tudi prostor, kjer mu ni treba ničesar dosegati – kjer je lahko preprosto otrok.

Tudi Novak opozarja, da moramo biti pri določanju univerzalnega števila ur previdni. Mlajši otroci potrebujejo več prostora za igro, počitek in nestrukturiran čas, z odraščanjem pa se lahko količina organiziranih dejavnosti postopoma povečuje. Pri tem bi morale vedno pomembnejšo vlogo dobivati otrokove lastne želje in interesi.

Tudi ena sama dejavnost je lahko preveč

Trije krožki po eno uro tedensko niso nujno večja obremenitev kot en šport, ki zahteva pet treningov, tekmovanja ob koncih tedna in dodatno vadbo. Zato psihologinji opozarjata, da samo štetje dejavnosti ni najboljši pokazatelj obremenjenosti.

Pomembna je celotna obremenitev otroka, pa tudi to, kako posamezno dejavnost doživlja. Nekaj, kar mu predstavlja veselje in sprostitev, nanj vpliva drugače kot dejavnost, pri kateri občuti predvsem pritisk.

Novak dodaja, da sta pomembna tako število različnih dejavnosti kot skupni čas, ki ga otrok porabi zanje. Veliko različnih dejavnosti lahko pomeni nenehno prehajanje med obveznostmi, vendar je lahko tudi ena sama intenzivna dejavnost za posameznega otroka prevelika obremenitev.

Utrujenost, razdražljivost in odpor so lahko prvi alarm

Kako lahko starši ugotovijo, da je otrokova meja presežena? Preobremenjenost se pogosto ne pokaže z enim izrazitim simptomom. Batagelj kot možne prve znake omenja večjo utrujenost in razdražljivost, odpor do odhoda na dejavnost, slabšo koncentracijo, več konfliktov doma ali umikanje od prijateljev.

Ključno je opazovati spremembe glede na otrokovo običajno vedenje. Podobno svetuje Novak. Če je bil otrok prej vesel dejavnosti, imel dovolj energije za prijatelje, šolo in počitek, nato pa postane pogosto utrujen in razdražljiv ter izgublja zanimanje za stvari, ki so ga prej veselile, je vredno preveriti, kaj se dogaja.

Preobremenjenost se lahko pokaže tudi pri spanju. Otrok težje zaspi, se ponoči pogosteje prebuja ali preprosto spi premalo. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in učenjem, včasih se poslabšajo tudi ocene. To še ne pomeni, da je otrok nenadoma manj sposoben. Lahko je preprosto preutrujen ali ima občutek, da mora hkrati obvladovati preveč stvari.

Spanje ne sme postati žrtev treningov in vaj

Batagelj posebej izpostavlja spanje. Otroci do 13. leta praviloma potrebujejo devet ali več ur spanja na noč, mladostniki med 14. in 18. letom pa od osem do deset ur. Če otrok zaradi treningov, vaj, poti na dejavnosti, domačih nalog in drugih obveznosti redno ne spi dovolj, je to jasen znak, da je treba urnik prilagoditi. Enako pomemben je čas, ki nima vnaprej določenega namena.

»Otroci ne potrebujejo le časa, v katerem odrasli določajo, kaj bodo počeli,« poudarja Batagelj. Potrebujejo tudi čas, ko sami izbirajo dejavnosti, se igrajo, družijo ali jim je preprosto dolgčas.

Tudi dolgčas ima svojo vrednost

Prav dolgčas je nekaj, kar odrasli pogosto poskušajo čim prej odpraviti. Toda psihologinji opozarjata, da otrokovega dneva ni treba zapolniti od jutra do večera. Novak pojasnjuje, da nestrukturiran prosti čas otroku daje pomembno mero svobode. Takrat mu ni treba slediti navodilom odraslega ali doseči določenega rezultata. Sam raziskuje, kaj ga zanima, s čimer razvija ustvarjalnost, samostojnost in sposobnost reševanja problemov.

Tudi trenutki, ko otrok reče, da mu je dolgčas, imajo lahko razvojno vrednost. Ker nima vnaprej pripravljenega načrta, se mora sam odločiti, kaj bo počel. Počivanje, sanjarjenje, spontano druženje in celo »početi nič« zato niso izguba časa.

Ko otrok trenira zato, da ne bi razočaral staršev

Tudi dejavnost, ki je sicer koristna, lahko zaradi intenzivnosti ali okoliščin postane vir stresa. Šport ali glasba lahko otroku veliko ponudita, vendar se položaj spremeni, če zaradi njiju zmanjkuje časa za počitek ali otrok vztraja predvsem zato, ker se boji razočarati odrasle.

Novak opozarja, da otrokova aktivna vloga pri izbiri dejavnosti zato ni nepomembna. Starši mu lahko predstavijo možnosti, ga usmerjajo in mu pomagajo pri odločitvah, vendar morajo upoštevati tudi njegove želje. Težava lahko nastane, ko dejavnost vse bolj odraža ambicije in pričakovanja staršev ter vse manj želje otroka.

[[image_3_article_92112]]

Takrat je otrok morda ne obiskuje več zato, ker ga veseli, ampak zato, da bi zadovoljil odrasle ali se izognil njihovemu razočaranju. Posebej problematično postane, če dobi občutek, da je njegova vrednost odvisna od tega, kako uspešno izpolnjuje njihova pričakovanja.

»Nočem več hoditi.« Kaj zdaj?

Starši se pogosto znajdejo tudi pred dilemo, kaj storiti, ko otrok dejavnost, nad katero je bil še pred nekaj meseci navdušen, nenadoma želi opustiti.

Batagelj svetuje, naj prvi odziv ne bo avtomatično »moraš vztrajati«, vendar tudi ne takojšnje »potem pa nehaj«. Najprej je treba ugotoviti razlog. Za željo po prenehanju se lahko skrivajo konflikt, občutek neuspeha, strah, težave z vrstniki ali prevelika zahtevnost.

Novak prav tako na prvo mesto postavlja pogovor. Namesto zaprtega vprašanja »Ali ti je trening še všeč?« lahko starši otroka vprašajo, kako se zadnje čase počuti na treningu, ali ga tam kaj skrbi, kateri del mu je najljubši in kateri najtežji ter zakaj želi prenehati. Šele tako lahko ugotovijo, ali gre za trenutno pomanjkanje motivacije ali pa se za otrokovo željo skrivajo utrujenost, pritisk, konflikt, strah pred neuspehom oziroma preprosto spoznanje, da ga dejavnost ne veseli več.

Mladostniki imajo lahko občutek, da si prostega časa ne smejo privoščiti

Novak pri svojem delu z mladostniki opaža še en pojav. Veliko jih obiskuje več obšolskih dejavnosti, kombinacija različnih obveznosti pa jih pogosto precej obremenjuje. Pri tem ne gre samo za dejansko število ur.

Nekateri imajo občutek, da morajo svoj čas ves čas čim bolje izkoristiti in da si prostega časa pravzaprav ne smejo privoščiti. Dva mladostnika imata lahko skoraj enak urnik, pa bo eden v njem dobro funkcioniral, drugi pa bo imel občutek, da se v obveznostih utaplja.

Prenatrpan urnik lahko začne posegati tudi v odnose. Mladostnik se težko odloča, komu nameniti malo prostega časa, saj lahko dobi občutek, da z izbiro prijateljev zanemarja šolo, z izbiro šole družino, z izbiro ene dejavnosti pa drugo. Pri nekaterih Novak opaža tudi težave s spanjem in prehranjevanjem, ker želijo čim bolje izkoristiti razpoložljivi čas, nato pa ga zmanjka za kakovosten počitek in redne obroke.

V urniku mora ostati tudi prostor za »nič«

Psihologinji se tako vračata k precej preprostemu merilu: dober otrokov urnik ni tisti, v katerem je uspešno zapolnjena vsaka ura. Batagelj staršem priporoča, naj vanj najprej umestijo tisto, kar otrok potrebuje za zdrav razvoj – dovolj spanja, šolo, gibanje, družino, prijatelje, počitek in nestrukturiran prosti čas – šele nato naj dodajajo organizirane dejavnosti.

Pomemben je tudi čas za odnos med starši in otrokom: skupni obroki brez ekranov, pogovor, sprehodi, družabne igre ali preprosto dejavnosti, ki jih radi počnejo skupaj. Pri starejših otrocih pa naj starši postopoma predajajo odgovornost za organizacijo časa njim samim.

Cilj namreč ni ustvariti popolnega otroškega urnika, ampak otroka naučiti, kako bo nekoč znal svoj čas organizirati sam. Morda pa je najpomembnejše opozorilo prav to, da otroštvo ni tekmovanje v številu osvojenih spretnosti.

Kot poudarja Batagelj, cilj ni, da otrok čim prej postane odličen v čim več dejavnostih, temveč da razvije občutek sposobnosti in pripadnosti, raziskuje svoje interese ter ima v življenju tudi prostor, kjer mu ni treba ničesar dosegati. Prostor, kjer je lahko preprosto otrok.