Na Aljaski so konec avgusta izvedli nenavaden poskus spreminjanja vremena. Ameriško podjetje Rainmaker je nad polotokom Kenai z brezpilotnimi letalniki izvedlo sejanje oblakov, po njihovih izračunih pa naj bi s postopkom v približno treh urah nastala ogromna količina dodatnih padavin.

Podjetje ocenjuje, da je šlo za približno 19 milijonov ameriških galon oziroma okoli 72 milijonov litrov vode. Pri tem je treba poudariti, da količina ni bila neposredno izmerjena na tleh. Gre za oceno Rainmakerja, izdelano na podlagi radarskih meritev in modeliranja. Podjetje je v tehničnem poročilu ocenilo, da je bilo dodatnih padavin med približno 45 in 65 acre-feet, povprečna ocena pa je znašala 57,6 acre-feet.

V oblake so poslali srebrov jodid

Rainmaker na območju polotoka Kenai raziskave izvaja že od junija. Območje so po navedbah podjetja izbrali zaradi pogostih poletnih vremenskih razmer, primernih za sejanje oblakov.

Med operacijo 23. avgusta so izvedli sedem usklajenih misij sejanja oblakov. Uporabili so dva posebej prilagojena drona Elijah, ki sta v oblake sproščala bakle s srebrovim jodidom. Skupno je bilo uporabljenih 19 bakel oziroma približno 374 gramov srebrovega jodida.

Operacije so potekale ob že prisotnih naravnih padavinah. Rainmaker trdi, da so z radarjem zaznali sedem značilnih signalov, ki jih pripisujejo sejanju oblakov, nato pa s pomočjo metode za ocenjevanje količine padavin izračunali, koliko dodatne vode naj bi nastalo zaradi njihovega posega.

Kako je mogoče z nekaj sto grami snovi vplivati na milijone litrov vode?

Srebrov jodid vode ne ustvari. Pri sejanju oblakov gre za poseg v že obstoječ oblak, v katerem morajo biti ustrezne razmere.

Pri tako imenovanem glaciogenem sejanju se srebrov jodid vnese v dovolj hladne oblake, ki vsebujejo podhlajene vodne kapljice. Delci lahko spodbudijo nastajanje ledenih kristalov. Ti nato rastejo in postanejo dovolj težki, da padejo proti tlom kot sneg ali pa se med padanjem stalijo in padejo kot dež.

Zato tehnologija ne pomeni, da bi bilo mogoče poslati dron na jasno nebo in po želji »narediti« dež. Potrebni so primerni oblaki in ustrezne atmosferske razmere.

Je res nastalo 72 milijonov litrov dodatnega dežja?

Prav tukaj je potrebna previdnost. Podatek o približno 72 milijonih litrov prihaja od podjetja Rainmaker, ki je poskus izvedlo.

Njihovo poročilo temelji predvsem na radarskih podatkih in statističnem ocenjevanju naravnih padavin, ki bi se pojavile tudi brez sejanja. Rainmaker sam v tehničnem poročilu opozarja tudi na negotovosti metode, med drugim na dogajanje s padavinami med najnižjim radarskim žarkom in površjem.

Zato trditve, da je podjetje preprosto »ustvarilo 72 milijonov litrov dežja«, ne gre razumeti kot neposredno meritev vse vode, ki je zaradi posega dejansko dosegla tla. Gre za oceno učinka sejanja oblakov.

Kljub temu Rainmaker rezultate predstavlja kot pomemben dokaz možnosti uporabe dronov za učinkovitejše sejanje oblakov.

Tehnologijo želijo uporabiti proti suši

Podjetje želi tehnologijo razvijati predvsem za območja, kjer primanjkuje vode. Med možnimi prihodnjimi uporabami izpostavljajo porečje reke Kolorado in Veliko slano jezero, ki se že leta soočata s posledicami pomanjkanja vode.

Rainmaker pri tem združuje brezpilotna letala, vremenske modele, satelitske podatke in radar. Njihovi droni lahko letijo neposredno skozi hladne oblake in sproščajo snovi na območjih, kjer naj bi bile razmere za nastanek dodatnih padavin najbolj primerne.

Poskus na Aljaski pa poleg tehnoloških možnosti odpira tudi širša vprašanja o prihodnosti namernega spreminjanja vremena. Če bo tehnologija postajala učinkovitejša in dostopnejša, bodo vse pomembnejša tudi vprašanja nadzora, pravil in tega, kdo ter pod kakšnimi pogoji lahko takšne posege izvaja.