Potem ko je nedavno veliko pozornosti pritegnila zgodba Alenke Čurin Janžekovič, neozdravljivo bolne Slovenke, ki se odpravlja v Švico zaradi samousmrtitve, se tudi pri nas sicer pojavljajo vedno večje težnje po zakonu, ki bi tovrstno prekinitev življenja omogočal in tudi dovoljeval. Janžekovičeva pa nikakor ni edina, ki se je odločila za tovrsten zaključek življenja. V Švico, kjer je pomoč pri samousmrtitvi dovoljena pod določenimi pogoji, se odpravlja vse več Nemcev in Britancev ter tudi Francozov in Italijanov, tam pa lahko umrejo s pomočjo zdravstvenega osebja in pri tem ne bodo preganjani zaradi samomora.

V Društvu Srebrna nit prepoznavajo težnje po uvedbi zakona, ki bi pomoč pri samousmrtitvi dovoljeval tudi pri nas. Srebrna nit nudi pomoč ljudem v stiski s svetovanjem o različnih vsebinah: socialni, zdravstveni, vzgojno-izobraževalni in organizacijski vidiki izboljševanja življenja starejših in njihovih bližnjih, prva psihosocialna pomoč. Za to je tri dni v tednu na voljo dežurni telefon in vedno e-naslov. V društvu si zato prizadevajo, da bi bil tudi v Sloveniji sprejet zakon, ki bi takšno prekinitev življenja legaliziral. “Tovrstni zakon mora najprej upoštevati evropsko zakonodajo. Evropsko sodišče za človekove pravice nedvoumno dopušča ureditve, ki omogočajo prostovoljno končanje življenja na podlagi svobodne odločitve posameznika,” pojasnjujejo v društvu. V ta namen nameravajo pričeti tudi z zbiranjem podpisov v podporo omenjenemu zakonu.

Pomoč pri samousmrtitvi zaenkrat kaznivo dejanje

O zakonski podlagi odloča vsaka država sama zase. Slovenska ustava varuje nedotakljivost življenja, vendar na način, ki posamezniku dovoljuje svobodno razpolaganje s svojim življenjem in zato samomor kot tak de facto ni kazniv. “Slovenski Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) pa notranjo svobodo vsakega posameznika sprejme kot svojo prvo vrednoto. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je mogoče razumeti kot podrobno urejeno dopolnitev ZPacP tam, kjer ta pravi, da ima pacient pravico, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev bolečin in drugega trpljenja, povezanega z njegovo boleznijo,” pojasnjujejo v društvu.

Leta 2019, ko je imela Nizozemska 17,34 milijona prebivalcev, je tam s pomočjo pri samousmrtitvi umrlo 269 ljudi. Preračunano na število prebivalcev Slovenije bi to pri nas pomenilo 33 ljudi.

Pri nas je sicer pomoč pri samousmrtitvi kaznivo dejanje. “To močno vpliva tudi na javno razpravo. Ljudje se izogibajo tovrstnim pogovorom, kaj šele, da bi jih javno objavljali. Zato nad tem ni nikakršnega pregleda. Če pa naredimo primerjavo z Nizozemsko, kjer je tovrstna pomoč že dolgo uzakonjena in uveljavljena, kar pomeni večjo ozaveščenost pacientov, lahko tvegamo napoved, da bo takih ljudi malo,” povedo v društvu.

Izraz evtanazija nikakor ni enak pomoči pri samousmrtitvi, temveč gre za različna pojma. Evtanazija je namreč situacija, kjer nekdo drug na prošnjo pacienta vnese v njegovo telo smrtonosno učinkovino, v primeru pomoči pri samousmrtitvi pa si pacient vnese učinkovino sam.

Pri tem je potrebno poudariti, da slovenski ZPPKŽ ni namenjen evtanaziji, torej situaciji, kjer nekdo drug na prošnjo pacienta vnese v njegovo telo smrtonosno učinkovino, ampak zgolj pomoči pri samousmrtitvi, kjer si pacient vnese učinkovino sam, razložijo v društvu. Res pa ZPPKŽ v primerih, ko si pacient iz objektivno upravičenih razlogov (npr. tetraplegija) ne more vnesti učinkovine sam, dovoljuje vnos s strani pooblaščene osebe, seveda samo na izrecno pacientovo željo in po sklepu nadzorne komisije.

Na kakšen način bo torej zakon pri nas dovoljeval prekinitev življenja, še ni točno določeno, vsekakor pa bo ta nadzorovan in podprt z ustrezno stroko. “Izvedba pomoči bo stvar konkretnega dogovora med pooblaščenim zdravstvenim delavcem in pacientom. Vsekakor pa bo poleg zdravstvenega delavca, ki bo prinesel učinkovino, prisostvoval tudi psihiater, ki bo tudi sicer v postopku odločanja o pomoči preverjal pacientovo sposobnost odločati o sebi,” povedo v društvu.

Razprave o samousmrtitvi v Sloveniji potekajo že pet let

Bilo je že več poskusov odpreti širšo javno diskusijo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zaradi neznosnega trpljenja, ki ga doživljajo posamezniki, razložijo v društvu. Dlje od takšnih poskusov ni prišlo, ker je tedaj še obveljalo za nespodobno govoriti o tej temi, ki menda ni zanimala velikega števila ljudi. “Ko sta leta 2018 Alenka Janžekovič Čurin in Janko Pleterski od države javno zahtevala zase in za druge PPKŽ, je bil tabu razklenjen tudi za najširšo javnost. Tisti, ki sedaj govorijo o nujnosti široke razprave, preden bi zakon sprejeli, da bi njegovo sprejetje odložili, so bili v preteklosti nasprotniki njenega odpiranja,” povedo v društvu.

Široka razprava o pomoči pri samousmrtitvi poteka v Sloveniji vsaj pet let.

V teh dneh tako v društvu pričenjajo z zbiranjem podpisov, da bi tudi pri nas dobili ekvivalenten zakon tistim, zaradi katerih se neozdravljivo bolni odpravljajo v tujino.

Da se zakonodajni postopek začne, je potrebnih najmanj 5000 podpisov, zbrali pa jih bodo več, so prepričani v društvu, da pokažejo zakonodajalcem, “kako široka je ljudska želja in podpora zakonu“. S podpisi bodo volivke in volivci izrazili podporo zakonu, s podpisi pa je mogoče predlog zakona predati v zakonodajni postopek. Zbirati jih je mogoče klasično v papirni obliki, s podpisi na upravni enoti in oddanimi na naslov ali v poštni nabiralnik, ki bosta še objavljena. Prav tako jih je mogoče zbirati v digitalni obliki z ustreznim digitalnim podpisom preko portala e-uprava.

V primeru, da bo zbranih dovolj podpisov, bodo podpise predali državnemu zboru. “Ko bo zakonsko dovoljeni rok dveh mesecev zbiranja podpisov minil, bomo predlog zakona in podpise predali državnemu zboru Republike Slovenije v zakonodajni postopek. Odtlej bomo lahko sodelovali kot predlagatelji zakona na ustreznem odboru državnega zbora,” povedo v društvu.

Da vsebina omenjenega zakona zadeva vse nas, ki se lahko znajdemo v situaciji, ko bi si zaradi bolezni želeli pomoč pri predčasnem končanju življenja, so prepričani v društvu, prav zato si prizadevajo za ozaveščanje javnosti o tej temi. “V komunikacijskem načrtu imamo splet več aktivnosti: od terenskega dela, ki je potrebno za informiranje, ozaveščanje in s tem tudi uspešno zbiranje podpisov, kot tudi celovit paket aktivnosti odnosov z javnostmi: ozaveščanje prek naših lastnih digitalnih kanalov, spletne strani in socialnih omrežij, novinarske konference, sporočila za medije, brifingi in razlagalna gradiva za novinarje, udeležbo na razpravah, okroglih mizah, pogovornih oddajah v medijih, video komunikacijo. Skratka, delovali bomo odprto, pregledno, jasno in razumljivo, saj se dotikamo teme, o kateri ne sme biti dvoma. Pomembna je za nas vse,” povedo v društvu Srebrna nit.

O zakonu stroka (zaenkrat) brez enotnega mnenja

Zdravstvena stroka o ZPPKŽ nima enotnega mnenja. Vodstvi Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice zakonu nasprotujeta. Razpravljanje zunaj kroga omenjenih vodstev zdravniških organizacij je pokazalo, da obstajajo številni zdravniki, ki svoje poslanstvo vidijo drugače, ne kot reševanje človeških življenj, ampak kot predano pomoč pacientom. Takšno držo, kot razložijo v društvu, izražajo še posebej zdravniki, ki so v vsakdanjem stiku s trpečimi in umirajočimi. ZPPKŽ podpirajo tudi medicinske sestre.

Poslanci se glede predloga zakona še niso izrekli. V primeru, da jim v društvu uspe zbrati zadostno število podpisov, pa se bo ta znašel med zakonodajnimi predlogi, ko bo torej odločitev za ali proti nujna. “Svojo podporo ZPPKŽ bodo imele poslanke in poslanci priložnost pokazati, ko bo zakon v zakonodajnem postopku. Institucije se o njem večinoma še niso izrekle,” povedo v društvu.

Raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da je leta 2009 evtanazijo ocenilo za sprejemljivo 60% vprašanih, leta 2022 pa že 74%. Zelo podobno številko je dala javnomnenjska raziskava Ninamedije v maju 2022, ko je 76,5% vprašanih podprlo uzakonitev možnosti, da ljudje, ki želijo končati svoje nevzdržno trpljenje, dobijo pomoč pri samousmrtitvi.

“Že prej visoka podpora v Sloveniji je v zadnjih desetih letih še narasla in današnja izjemno široka podpora je neodvisna od spola, starosti, izobrazbe in kraja bivanja ter – zelo zanimivo – le malo od politične in svetovnonazorske usmeritve ljudi. Misel, da je treba hudo trpečim, ki si tega želijo, pomagati, povezuje veliko večino ljudi v Sloveniji,” razložijo v društvu Srebrna nit.

Evtanazija je v Švici prepovedana, tam je dovoljena samo vodena pomoč pri samousmrtitvi. Evtanazija je sicer dovoljena v Španiji, Luksemburgu, Nizozemski, Belgiji, Kolumbiji, Novi Zelandiji, številnih državah ZDA in Avstralije, samo pomoč pri samousmrtitvi pa v sosednji Avstriji.