Happy Ol’ McWeasel, vsem veseljakom dobro znan folk punk rock band, ki ga sestavlja sedem Mariborčanov z irsko dušo in krvno skupino pivo, je na letošnji ”St. Patricks day” obeležil deseto obletnico svojega razgrajanja in širjenja dobre volje po slovenskih in svetovnih odrih. V tem času so izdali tudi dva albuma: No Offence in Heard Ya Say!.  Kot pravijo sami, bi bil recept za njihovo glasbo  približno takšen: za osnovo vzameš keltske tradicionalne pesmi, ko pa jih zmanjka, spiješ liter viskija in napišeš lastno, bradate starce zamenjaš s podivjanimi pijanimi podlasicami in jim za zabavo daš v roke bobne, električne kitare, banjo, harmoniko in violo. Vse fino zaliješ z nekaj litri viskija in… vržeš vžigalico. Nekaj takšnega, podžganega še s spomini, starimi prijatelji in nostalgijo, smo lahko doživeli včeraj na Štuku. Fantje, ki so dan pred tem že odigrali koncert v Ljubljani, so si vzeli čas in nam zaupali tudi, kakšno je njihovo doživljanje te zgodbe ter kako se je pravzaprav začela.

Bend vesele stare podlasice ste pravkar upihnili deset svečk, upam, da vsak na svojem sodu piva, kakšni so vaši občutki ob tem? Če potegnemo črto pod vsem, kaj je teh deset let dalo vam kot bandu?

Sigurno bi življenje bilo zelo drugačno, če ne bi bilo teh desetih let, v to sem prepričan in mislim, da lahko rečem za vsakega izmed nas tu. (strinjanje vseh in smeh) Tudi, če bi igrali v katerem drugem bandu, bi bilo drugače, ampak pač na drugačen način. Band pomeni tudi dosti odrekanja, dosti na poti in od doma, po drugi strani pa toliko novih izkušenj, tolko vsega smo doživeli, česar sicer sicer ne bi. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu (spet strinjanje in smeh). Sigurno smo se v teh desetih letih srečali tudi z res dosti situacijami,zaradi katerih smo osebnostno rasli. V začetku nam v okviru banda tujina ni bila znana, kasneje je prišlo tudi to in tudi to je dalo dosti novih izkušenj.

Kaj pa vi prinašate oz želite dati vašim zvestim oboževalcem, fanom, obiskovalcem koncertov?

Kvalitetno eksekucijo naše glasbe, pa ne vem, če nam uspeva. Še rabimo enih deset let. (smeh) Pač radi jim damo to, kar dejansko smo. Brez filozofiranja, damo jim neko akcijo, ki skoči dol na folk in jo dobimo nazaj.

Začetek vaše zgodbe sega v leto 2007. Od kod ideja, menda ji je botroval bog piva v družbi  totemov v Mcju?

(smeh) Ja, res je… Iz res tumaste ideje je nastala res lepa zgodba. Bil je izziv. Bila sva jaz in Primož, ki sva se glasbeno poznala. Ostali iz prejšnjega banda so naju zapustili, pa niti ni bil band, bolj nek projekt, ki je igral enkrat letno in je tudi izhajal iz Mcja, kjer smo se vsi družili. Igrali smo priredbe Rammsteinov, Rage Agains the Machine itd. na nekoliko bolj eksotične inštrumente za ta žanr in tudi akustično, tudi harmonika je bila vmes. Skratka, nekega dne sva s Primožem sedela v Mcju na ”pivičku”, bližal se je ”St. Patricks day”, padla je ideja o praznovanju. Ja kdo bo pa špilal? Ja midva boma ne (smeh). Naslednji dan se dobima tam, jaz prinesem kitaro, on harmoniko, začneva žulit, zraven sami kolegi, oni, oni, oni, oni… Bi špilal? Bi špilal. Ja dobro, te pa dajmo imet vaje, imamo še en tedn. In smo začeli vadit komade, ki jih nismo igrali prej, na inštrumente, ki jih nismo igrali prej. In je bil kar ”challenge”. Weasli so vedno ”challenge’, česarkoli se lotimo, glasba, spoti. V glavnem gre za zelo spontano zgodbo, ki se je zelo spontano tudi razvila.

V Mc-ju v Pekarni se je zgodil tudi prvi koncert, se spomnite, kako vas je publika takrat sprejela? Je bilo kaj treme?

Mc smo bili res taka družina. Tista generacija takrat, ko smo zahajali tja, to je bilo noro. Danes ne greš sam v lokal, takrat si šel sam v Mcja in si srečal 20 ljudi s katerimi se dobro razumeš. Ta družina se je družila vsak vikend in je prišla tudi na naš koncert. To je bilo nekje 150, 200 ljudi, ki so se vsak vikend dobivali v mcju, to so bili zelo romantični časi. In tudi support je že na začetku bil enormn. Ta ”familija” je zaslužna, da nas je poneslo še na druge odre. Če bi sami sebi igrali tam na odru, bi si rekli živa žalost, konec s tem, gremo naprej. Bili so tudi izjemno tolerantni do napak oz. so še vedno (smeh). Tudi zaradi tega treme niti ni bilo oz. je še vedno ni, bolj gre za nek adrenalin. Morda je bilo nekaj treme le na začetku, ko še nismo bili prepričani vsak v svojo izvedbo in je bilo dosti novih komadov. Mc-jevci, naša ”familija”,so na začetku res dosti požrli, dosti nam je bilo dovoljeno, dosti so nam pustili in ni bilo tako ”harsh” oz. strogo, kot bi lahko bilo. To nam je dalo priložnost, da smo s tem rastli. To nam res dosti pomeni.

Kako se je potem odvila zgodba banda, kaj je bila naslednja točka?

Naslednja točka je bila festival Lent. Klical nas je organizator in vprašal, če bi igrali v Minoritski cerkvi. Okej, te pa gremo… Spet bo treba vadit. (smeh) To je bilo v razmiku treh, štirih mesecev in že kar drugi špil je bil  na Lentu.

Najbolj smešno-neumna stvar, ki se vam je zgodila v teh letih?

Smešna ali neumna? (smeh) Verjetno to, da smo se vozili po italijanski avtocesti z odprtimi vrati polno naloženega kombija. Pa nam vsi nekaj trobijo in si mislimo, da saj tako znani pa menda nismo. No, potem na bencinski nam je postalo jasno… (smeh)

Ljubljančanom ste pokazali, kaj naredijo Štajerci z irsko dušo in krvno skupino pivo, na Štuku pa je bilo med sestavinami v kotlu štajerske energije v presežku, kje je bil večji lom? Je kaj nostalgičnih občutkov, sigurno je bila med publiko tudi večina obiskovalcev prvega koncerta?

Ja, energija v Šiški je bila je res neverjetna, težko si je bilo predstavljali več energije, ampak domač kraj je vseeno domač kraj. Tu je res več znanih fac, starih kolegov, ki nas spremljajo že od začetka, kar je z nostalgičnimi spomini zagotovo še podžgalo nas in publiko. Upali smo, da bo ”štala” takšna, kot je bila v Ljubljani, in nismo bili razočarani. Tudi tukaj se je koncert končal s vsesplošnim praznovanjem z nami na odru.

Kaj sledi, čez deset let spet na tem odru? Boste tudi podlasice sledili reku bolj star bolj nor?

Ja, če bo trend takšen, kot je zdaj, potem zagotovo, ker na boljše nam ne gre. (smeh) Če bomo čez deset let znali še vedno znali prenašat drug drugega, kot nam uspeva zdaj, kar nam je še vedno misterij, potem ja. (smeh) Načrti bodo prišli sami po sebi, naslednja zadeva je zagotovo izdaja naslednjega, tretjega albuma, ampak v letu in pol, to je tako nekako realen rok. Res smo slabi s časovnimi omejitvami, neradi si postavljamo časovne omejitve,ker gremo potem kot tank mimo. (smeh) Pri nas je vse neki naravni proces ustvarjanja, čeprav čuden proces. (smeh)

Bi želeli še kaj povedati svojim poslušalcem, oboževalcem?

Sporočili bi jim radi, da so res, res najboljši ”fani”, oboževalci, ki jih lahko imaš. Imeli smo že primere, da smo se držali za glavo, ko so se pripeljali na koncerte res od daleč, tudi iz Sv. Ane v Italijo. Skratka, imamo res lojalne ”fane”, cenimo to, da tudi, ko ploščo damo brezplačno na internet, so ponosni, da so kupili ploščo in dobili tvoj podpis. To so najboljši ”fani” in čeprav se sliši sluzavo, si zaslužijo pocukran odgovor, ker so res ”the shit” in brez njih teh deset let zagotovo ne bi bilo.