Okolico današnjega območja občine Šentilj je pred 20 milijoni let prekrivalo plitvo morje, v katerem se je bohotilo raznoliko morsko življenje. Na dnu tako imenovanega Panonskega morja se je odlagal sediment, v katerem so se kopičili ostanki odmrlih organizmov. Ob njihovem razkrajanju se je sediment povezoval v trdne kamnite tvorbe okroglih, ovalnih ali podolgovatih oblik- septarije. V njihovi notranjosti so nastale razpoke, v katerih se je iz segrete raztopine izločilo več kot deset različnih materialov. Med njimi so nekateri redki in edinstveni v Sloveniji in svetu. 

Odlično ohranjene primerke septarij in drugih morskih organizmov, ki so bili nekdaj del Panonskega morja, je moč videti v Regionalnem turističnem središču Septarija tik ob meji z Avstrijo v Šentilju. Tam je predstavljeno tudi življenje v času Keltov. 

[[image_3_article_91611]]

Kako je morje nastalo?

Muzej Panonskega morja je obiskala tudi naša ekipa in pred mikrofon povabila tamkajšnjo vodnico po razstavi Jelko Weldt, upokojeno učiteljico geografije in zgodovine ter nekdanjo ravnateljico na šentiljski osnovni šoli. 

Sogovornica pojasni, da je bilo Panonsko morje nekoč del tako imenovanega morja Tetida, ki je ob razmikanju celin zalilo tudi območje današnje Slovenije. Iz tega pramorja se je pozneje razvilo Panonsko morje. "Ko so se gubala gorstva oziroma nastajale Alpe, Karpati in Dinaridi, se je Panonska kotanja poglabljala. Nato se je začela počasi nagibati proti vzhodu in morje je odtekalo. K temu so prispevale tudi reke, ki so vedno znova iskale svojo pot ter v kotlino prinašale sedimente. Zaradi njihovega odlaganja je morje postajalo vse plitvejše. Reka Donava je nato v Karpatih prebila sotesko Đerdap in voda je odtekla v Vlaško nižino. Ostanki nekdanjega Panonskega morja so danes Črno morje, Kaspijsko jezero in Aralsko jezero." Pred približno dvema milijonoma let je Panonsko morje izginilo.

Obsegalo je območje današnje Panonske kotline. Pramorje je segalo globoko v današnjo Slovenijo, vse do Ljubljane. Šlo je za res veliko površino, ki je obsegala dele današnje Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Romunije in Bolgarije ter segala vse do Črnega morja.

Balaton ni ostanek Panonskega morja

Pri tem je zanimivo, da Blatno jezero na Madžarskem nima nobene povezave s Panonskim morjem: "Balaton je sladkovodno jezero. Na njegovem območju so bili vulkanski izbruhi, hkrati pa gre za kotanjo, v katero se je stekala meteorna voda. V Balaton se kot edina reka izliva Zala, voda pa iz njega odteka po umetnem kanalu. Jezero sestavljata dve kotanji, vendar je njegova voda sladka."

[[image_2_article_91611]]

Med gradnjo šentiljske avtoceste odkrili septarije 

Ker je bilo Panonsko morje plitvo in toplo, so v njem živele korale in številni drugi organizmi. Njihove ostanke so izkopali tudi na območju Šentilja. "Med pomembnimi najdbami so sedimenti, ki so se odlagali na morskem dnu. Plast za plastjo so se kopičili, nanje pa sta delovala pritisk in temperatura. Te tako imenovane septarije so  odkrili med gradnjo avtoceste v Šentilju v letih 1994 -1996, danes pa so predstavljene v Muzeju Panonskega morja."

Za septarije je značilna razpokana oziroma ločena notranjost, v kateri je prihajalo do kristalizacije. Živi organizmi v njihovi notranjosti so razpadali in pri tem so nastajali plini, zaradi pritiska in temperature pa so se oblikovale razpoke, v katerih so se nato izločali minerali. Hkrati so se čeznje nalagale nove plasti sedimentov.

"Nekateri pravijo, da so septarije videti kot dinozavrova jajca, vendar to niso. V njih lahko najdemo kalcit, barit, zeolit in železov dolomit. To so kristali, ki so se oblikovali v septarijah." Menda naj bi imele tudi veliko zdravilno moč. 

Morski ježki, školjke, polži ... in velik morski pes

Poleg tega so na območju Šentilja našli tudi morske ježke, ki so - zanimivo - živeli povsem na dnu morja in se zakopavali v pesek oziroma sedimente, ki so jih prinašale reke. Prisotne so bile še pokrovače oziroma različne druge školjke, polži in korale. "Gre za ostanke organizmov, podobnih tistim, ki jih v morjih poznamo še danes."

V Panonskem morju so živele tudi ribe, podobne tistim, ki jih danes najdemo v toplih morjih po svetu, prav tako delfini, ki so prihajali v toplejše predele kotit mladiče. In kar je še posebej neverjetno, na območju nekdanjega morja so našli tudi zobe megalodona, kar priča o prisotnosti tega izredno velikega morskega psa. "Dolg je bil približno 16 metrov, njegovi zobje pa so dosegali okoli 20 centimetrov. Kasneje je sicer izumrl."

Tudi na tem koncu kraški pojavi 

Jelka Weldt nadaljuje, da je šentiljski muzej gotovo nekaj posebnega, saj pripoveduje o tem, kako je ta svet začel nastajati in kako so se oblikovale Slovenske gorice.

Ko so se gubale Alpe in se je Afriška plošča začela podrivati pod Evrazijsko ploščo, so se plasti - gorstva, ki so bile prej sedimenti, začele dvigovati. "Zato imamo na primer na Pohorju predalpski svet in beli marmor, kjer so že Rimljani imeli kamnolom. Vse to nam pripoveduje o sedimentih in nastajanju današnje pokrajine. Tudi v okolici Šentilja imamo pojave, ki bi jih lahko označili za kraške. Ti torej niso omejeni samo na Kras in apnenec ni samo tam. Vse najdbe pripovedujejo o nekdanjem življenju ter o tem, kako so se Slovenske gorice kot nekdanji sedimenti nekoliko dvignile in oblikovale v današnji razgiban svet."

Vse to je povezano s Panonskim morjem in rekami. V bližini imamo Muro, ki je po prvi svetovni vojni postala mejna reka. Dolga leta je prinašala, odlagala in kopičila material, tudi v času, ko je bilo tukaj še morje. Danes hidroelektrarne v Avstriji vplivajo na njen tok, ki ni več takšen, kot je bil nekoč. Reke in potoki so soustvarjali pokrajino ter prispevali k naravi, kakršno poznamo danes.

Sogovornico smo še vprašali, ali se je v muzeju tudi sama, kot geografinja in zgodovinarka, naučila česa novega. "Iskreno povedano nam šola da veliko, vendar moramo svoje znanje vedno znova dopolnjevati. Če sem povsem iskrena, na svetu še nisem srečala človeka, ki bi bil najpametnejši in najlepši. Tudi sama sem se tukaj učila o nastanku septarij. Poglobila sem se v to, ker me je zanimalo, kaj pravzaprav so in kako so nastajale. Tudi sama sem se tako naučila marsičesa novega."

Muzej, ki je odprt od leta 2017, je primeren je tudi za naravoslovne dneve, saj lahko učenci tukaj v živo vidijo tisto, kar je v učbenikih običajno predstavljeno samo z eno ali dvema fotografijama. Obiskovalcem predvajajo tudi krajši film, eno nadstropje višje pa se lahko seznanijo z življenjem Keltov in njihovo trgovsko potjo.

Skozi šentiljski Bold je potekala keltska trgovska pot 

Glede Keltov, ki so živeli v osem stoletju pred našim štetjem - v času železne dobe, Jelka Weldt pojasni, da je skozi šentiljski Bold, kjer je danes gozd, takrat pa ga še ni bilo, potekala trgovska pot.

Ob njej je nastalo keltsko naselje, katerega ostanke so začeli raziskovati leta 1884, zadnja arheološka izkopavanja pa so tam potekala leta 2019. "Življenje Keltov na tem območju je bilo povezano tudi z območjema Großklein in Kleinklein v Avstriji, njihove povezave pa so segale še veliko dlje. Kelti so živeli v plemenih. Na čelu nekaterih so bili kralji, druga pa so vodili plemenski voditelji. Njihova družba je bila razdeljena na tri ravni glede na premoženje, vpliv in druge dejavnike."

[[image_4_article_91611]]

Na širšem območju Šentilja je bila pomembna predvsem trgovina. Ker je tod potekala trgovska pot, je ob njej nastalo naselje. "Ostanki nam kažejo, kako so bile videti njihove stavbe in kaj so uporabljali, denimo žrmlje ter lončeno posodo. Pridelovali so pšenico, rž in druge poljščine ter bili stalno naseljeni. Bili so izredno dobri kovači. Kovali so orožje, izdelovali nakit iz srebra in zlata ter kovali denar. Svoje izdelke so posredovali oziroma prodajali tudi Rimljanom."

[[image_5_article_91611]]

Gomile, ki so nastale v tistem obdobju, so v Boldu še vedno ohranjene. Najdemo jih tudi na območju Großkleina in Kleinkleina, kjer je bilo gradišče z večjim naseljem in večjimi gomilami.

Originalnih keltskih predmetov sicer v muzeju ni. Ker so najdbe odkrili leta 1884, ko je bilo to območje še pod Habsburžani, je veliko teh predmetov danes v Gradcu, nekaj pa jih hrani muzej v Mariboru. "Tukaj prikazujemo, kako so Kelti živeli. Ljudi želimo spomniti, kako pomembna je bila keltska trgovska pot in da so ljudje trgovali že od nekdaj."