Enota za forenzično psihiatrijo UKC Maribor je bila ustanovljena leta 2011, delovati je pričela leto pozneje. Na oddelku je 48 postelj, trenutno so zasedene skoraj vse sobe, ki si jih delita dva do največ trije pacienti. Predvideno je odprtje dodatne polovice etaže, kjer bo prostora za 18 dodatnih postelj.
 
Na oddelku so pacienti z različnimi statusi. O statusu pripornika ali obsojenca govorimo kadar oseba, ki je priprta ali obsojena, zboli za duševno motnjo v času bivanja v zaporu. Na oddelku so tudi osebe s statusom ukrepa obveznega zdravljenja in varovanja, ki ga izreče sodišče. Pacienti so različnih starosti, tudi nad 90 let,  v večini moškega spola, na oddelku so le tri ženske. Razdeljeni so na tri podenote glede na stopnjo varovanja in nadzora.
Potek dneva je odvisen od statusa pacienta ter faze zdravljenja. Za varnost na oddelku je  poskrbljeno z neprebojnim steklom in drugimi tehničnimi sredstvi ter pravosodnimi policisti.  Včasih naj bi se pojavljale grožnje izven službenega okolja.
Na forenzični psihiatriji za status pripornika veljajo najbolj stroga pravila, npr. majhne možnosti gibanja, izhodov skorajda ni, kadar je kaj nujnega lahko to oseba opravi v spremstvu pravosodnega policista, če mu to odobri sodišče. Pri obsojenih je to odvisno od varnostne ocene in ali  gre za osebo, ki je nevarna ali begosumna, saj v tem primeru izhodov ni.  »V kolikor gre za obsojenca, ki ima izhode že v samem zaporu, potem lahko tu s tem nadaljuje,«  pojasnjuje vodja forenzične psihiatrije Miran Pustoslemšek.
 
Pri pacientih z izrečenim ukrepom obveznega zdravstva in varovanja je potek dneva nekoliko drugačen, odvisen je od faze obolenja in rezultatov samega zdravljenja, ponovitvene nevarnosti ter ogrožanja drugih. Odločitve glede aktivnosti na oddelku potekajo timsko. Poskrbljeno je, da so pacientom na voljo različne aktivnosti kot so skupine z zdravnikom, psihologom, delovne terapije ter druge terapevtske delavnice in učenje socialnih spretnosti. Za športno aktivnost sta na voljo telovadnica in fitnes.
Povratnikov med pacienti, ki so imeli ukrep obveznega zdravljenja je malo, nekoliko več je povratnikov pri obsojencih in zapornikih.  Ležalna doba je pri obsojencih in pripornikih krajša, včasih le dan, dva, kot krajša krizna intervencija. Povprečna doba zdravljenja je približno dve leti.
Na podenoti kjer je varnostna ocena najbolj ugodna in kjer so pacienti napredovali tako, da so že v postopku rehabilitacije je poskrbljeno tudi za aktivnosti izven enote. »Pomembno je, da se pacient
privadi na nadaljnje življenje v skupnosti , to pa se začne izvajati, ko sodišče spremeni ukrep obveznega zdravljenja v zdravstvenem zavodu, v ukrep obveznega zdravljenja na prostosti,« je povedal Pustoslemšek.