Kamen ni bil ravno gigantski, v bistvu se je zdel, kakor da je bil par let nazaj prinešen in shranjen iz morja. Ali pa najbrž bolj verjetno iz Drave. Ampak vseeno – kamen. Bojda je pristal kar na tendi lokala. Seveda tam enkrat proti večeru. Seveda v Mariboru. Saj tu glede tega nismo nič kaj posebni, ziher ne. Se pa zgodb nabere. Ima jo vsak malo bolj občutljiv in mira vajen meščan, sploh ne nujno centraš.
Čeprav je v centru Maribora večinoma res tišina. In takšno zgodbo, kaj zgodbo, več njih, ima skoraj vsak gostinec. Ena najstarejših polemik. Ki pa nikakor ne zamre. Večno tehtanje: kdaj naj bo »konec galame« in kdaj naj se začnejo epske čage?
Direkten pristop
Zgodb o tem, kako bi eni radi imeli mir, drugi pa čago, se res nabere. Družbene »waserwage« ni. Stvar tega, ali ste svoje že odžurali ali pa še boste. Bral sem tako ravno te dni tudi že lično napisan listek, ki mi ga je pokazal en kelnar, na katerem je pisalo, kaj se bo zgodilo z lokalom, če po tej-in-tej uri ne bodo stišali glasbe. Zgolj za namig: prah si in v prah se povrneš. Ironično, pravopis v nulo brezhiben, edino morda klicajev je bilo malenkost preveč, ampak bomo to prepustili prosti stilistični presoji. No, to je kar direkten pristop. Oseben.
Ker poznamo seveda tudi tistega malo manj osebnega. Ko se pokliče policijo. In ti pridejo tudi na dogodek ob, kaj pa vem, odprtju lokala. Papirji nato vsi štimajo, ni da ni. Takrat policistom ne ostane drugega, kakor da pač… Odidejo. Nimajo kaj. Občasno, recimo v centru mesta, ko se zgodi še en v seriji poletnih koncertov na prostem, tam blizu parka, da s stanovalci celo poklepetajo. In pade debata, kako živeti v centru. Da pride s tem, ko živiš v centru, pač v zakup tudi to, da se tam zvečer »dogaja«. Čeprav je obenem seveda dokaj pričakovan kontraočitek, zakaj se recimo mesto zapira za raznorazne teke in maratone, češ, zakaj pač ne laufajo po naravi, hosti, travi, stadionu namesto po znucanem in luknjastem asfaltu.
Ali pa se zgodi, kakor se je slišalo čez okno zadnjič, da starejša soseda mlajšemu sosedu razlaga, da bo že še videl, kako bo, ko bo sam imel hčere in vnukinje.
Nismo vajeni »galame«
Slišali boste, če boste samo omenili, tudi zgodbe, kako lahko samo en stanovalec pokvari zabave z vestnimi prijavami. Pa tiste štorije, kako je šef lokala na Lentu včasih hodil od vrat do vrat in stanovalcem bojda ponavadi enkrat letno organiziral žur v zameno za dvainpetedeset glasnih petkov in sobot. To je moral biti res dober žur, da imaš potem večinoma mir za celo leto.
Včasih preprosto nismo vajeni, da je v mestu »galama«. Med tednom tako ali tako, včasih pa tudi za vikend. Ker je v nekaterih delih res precej tiho. In slišiš vse. Otroški jok kakih pet blokov stran. Avto, ki mu bo zdaj zdaj nekaj strgalo pod havbo. Ali pa nekoga, ki prostoročno telefonira, da se ti zdi, kakor da ti pomotoma koga kličeš »iz žepa«. Po drugi strani slišiš seveda tudi velike žure, o čemer sem že pisal. Takrat se pač ločimo na one, ki so favš, ker bi še sami malo čagali, pa one, ki morajo zjutraj v službo ali bi radi vsaj enkrat malo bolje spali. Ker so svoje že odžurali.
Petki bolj nori od sobot
Ampak zgodb je pa res. Vsak lokal jih ima. In vsak sosed lokala. In zaenkrat nekega kolektivnega strinjanja o tem, kdaj bi naj bilo tiho, še ni. Hej, še na Poštni so imeli drame s sosedi. Ampak… Mesto je, če ste bili v petek, vseeno res živahno. O tem, da so petki spet bojda boljši kot sobote, pa drugič.
Največji hiti
Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.
https://maribor24.si/lokalno/se-en-bankomat-ki-skoraj-nikoli-ne-dela-o-smola
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.
Čvrga Ljudskega vrta
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-cvrga-ljudskega-vrta
V Melju je vedno rdeča
