Najprej, srečnega pa zdravega! Takega… Mariborskega. Zato vam, da jutri, ko pride en bolj trdih ponedeljkov (baje je najhujši dan v letu, vsaj Angleži tako pravijo, tretji ponedeljek v januarju) ne bo prehudo, nudimo še en tak mariborski prehod v novo leto. S kakim štosom iz mesta. Kot se spodobi, ne?
Nekako naj bi za nas veljalo, da se nam baje nikdar nikamor ne mudi. Vsaj tako boste slišali, če boste imeli na obisku kakega Prektrojanca ali pač kogarkoli bolj storilnostno naravnanega. Ampak ne. Ne drži. Nismo ravno, kaj pa vem, jug Evrope. Je le stereotip, pa še ta gre komaj skozi. To je isto kot tista, da je Prekmurje ena sama romantika in da tam čas res teče najpočasneje v državi.
Ni razlike z, em, Radovljico
Okej, ni res, da se nam nikdar ne mudi. Imamo najbrž enak tempo kot večina drugih, ki živijo v približno takem sistemu kot mi. Med, kaj pa vem, nami in nekim Švedom ali Radovljičanom ni velike razlike. V osnovi.
Mi smo le bolj, kako bi rekel, ekonomski s časom. Einsteinovski. Upogibamo ga – kot sem pisal v zadnjem oknu mesta ob obisku dežurnega marketa Korenček v nedeljo. Iznajdljivi smo. Če kaj, smo pa to. V relativni hitrosti dneva, ko nam absolutno na neki točki, kot se lepo reče, zagusti. Saj vemo, kdaj in kje.
Ko je ravno najbolj fajn, te je treba it’.
Enega vilija!
In veste, celo samim gostilničarjem se to zgodi! Onim, ki so poleg naših kolegov običajno razlog za naše upogibanje časa. In to se tudi kelnarjem zgodi kuj tak. Na kaki četrtek. Ne na silvestrovo ali za neko mega zabavo. Sploh ne. Kuj tak pride to. Da je kelnar oddelal svoj šiht za ta dan, pa ima tam sredi dneva in sredi mesta na šanku narisanih par žejnih fac. In to je vse. To je dovolj. Cel šiht je oddelal, že bil na poti, potem pa se mu je zgodilo tisto, kar ponavadi sam počne drugim. Ker saj poznamo vse tiste, ki so že bile »zárgojane«. Ali pa še bojo.
Nekaj najboljših? Kam te rineš? Kaj že greš domu? Enega pa te še boš, ne? Dobro, te pa malega vsaj? Al’ pa te vsaj vilija? O, ja, dobri stari vili. Saj ne rabi bit’ vili. Lahko je kateri koli kratki.
Pozabil sem – jakno!
No, junaku te zgodbe, kelnarju, pardon, vodji lokala, se je zgodilo tisto, kar se običajno zgodi nam – gostom. Ni mogel še domu. Ono: ne, ker ne. Pa probaš, pa rintaš, pa gruntaš, pa se prepričuješ. Da imaš »volo«. Ma ja. Nimaš je. Praviloma vsaj ne, če si taka krvna grupa. In tako je že bil tip na odhodu, menjava narejena, drugi kelnar že v štartu, on pa, če kaj pa to, na odhodu.
In je… Pozabil jakno.
Seveda jo je. Da je stegnil te še enega. Ker pač. Ni mogel, da ne bi. Ravno fajn debata, fajn klientela, vse lahko počaka. Si pač pozabo jakno. Zunaj minus, ampak ja. To je tisto (ne)ravnovesje. Ali si ali nisi. Dvoboj med vestjo in nravjo. In kaj se potem zgodi? Tisto najbolj fer mariborsko. Če kaj, smo pa pošteni, ne? In, e, je stegnil tisti veliki pir – kot da je zadnji.
Nato pa prijavil, da »zaj pa te res že morn it«.
Boš pa zdaj pozabil…
Vzel je te tisto jakno, pardon, ogromno bundo, eno takih, ki je pač ne moreš kuj tak pozabit, in se odpravil proti vratom. Nakar je iz šanka kakopak priletelo tisto edinstveno, naše, mariborsko. Nekaj kakor šank pecanje.
»Daj no, enega, zadnjega še, no, daj!«
»Ne, ne, zaj pa res morn it!« je bil odločen.
»Saj to si prej tui reko!« je bil še bolj odločen gost za šankom.
»Ja, samo te sn jakno pozabo,« je ponosno dejal in že držal kljuko. Misleč, evo, obstaja dokončni odgovor.
»Vreji, te boš pa zaj ključe pozabo!«
Ja, vse to je Maribor. In verjamemo, da se bo takih zgodb še ogromno nabralo tudi v letu 2022!
Največji hiti
Jedilna čokolada + pivo = dežurna nedelja
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-jedilna-cokolada-pivo-dezurna-nedelja
Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.
https://maribor24.si/lokalno/se-en-bankomat-ki-skoraj-nikoli-ne-dela-o-smola
S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.
https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne
Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?
https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-kaj-bo-sledilo-cesta-xiv-divizije
