Nova ministrica za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj Monika Kirbiš Rojs nam je potrdila, da bo sedež ministrstva v Mariboru - v Cityju, na naslovu Ulica Vita Kraigherja 5, kjer je sicer že izpostava ministrstva. 

Z Mariborčanko, ki že vrsto let živi na območju občine Slovenska Bistrica in ima dolgoletne izkušnje s pripravo strateških razvojnih dokumentov države za črpanje evropskih sredstev ter s projektnim managementom, se srečamo v novih prostorih v mariborskem centru. Včerajšnja sreda je bila šele njen tretji delovni dan. V petek je opravila primopredajo poslov, v torek se je srečala s sodelavci v Ljubljani, včeraj pa je spoznala zaposlene v Mariboru. 

Prvi bodo resor preselili izven Ljubljane 

"Ker gre za regionalno politiko, je najbolj logično, da ta resor preselimo izven Ljubljane. Nenazadnje pa je tudi zaveza vseh predsednikov strank v koalicijski pogodbi, da bomo inštitucije decentralizirali. Mi smo prvi, ki bomo to tudi storili," nam pove in doda, da so prostori ustrezni, ter nadaljuje: "Ker pa se želimo v tej regiji širiti, bomo skupaj z generalnim sekretarjem in vodjo kabineta preverili, ali so v bližini oziroma v isti stavbi na voljo še dodatni prostori. Ocenili bomo, kaj je v Mariboru na voljo ter katera rešitev je stroškovno in prostorsko najprimernejša."

Trenutno je na lokaciji City v Mariboru zaposlenih med 40 in 50 ljudi. "Ob obisku Ljubljane sem ugotovila, da je tudi tam precej zaposlenih iz Štajerske in Pomurja. Najprej moramo pripraviti pregled vseh zaposlenih in ugotoviti, od kod prihajajo na delo. Na podlagi teh podatkov se bomo odločali, kje bo posameznik opravljal svoje delo. Imamo tudi enoto na Primorskem, v Štanjelu, ki pokriva tisto regijo. Celoten sistem bomo skušali optimizirati, da ljudje ne bodo po nepotrebnem izgubljali časa v prometnih zastojih. Pomembni pa so tudi prijavitelji projektov, ki so naša prednostna skupina. Zanje je bistveno lažje, če imajo svoje skrbnike bližje domu, kot pa da morajo za vsako zadevo potovati v Ljubljano." Seveda pa bodo zaposlovali tudi ljudi iz lokalnega okolja. Trenutno tako iščejo sodelavce za področje odnosov z javnostmi.

[[image_3_article_89316]]

Maribor še vedno čuti posledice tranzicije 

V nadaljevanju se dotaknemo njenega dela. Najprej nas zanima, zakaj Maribor z okolico še vedno zaostaja za nekaterimi drugimi regijami. "Ni skrivnost, da Maribor vedno šepa za ostalimi regijami. Regionalne razlike na nivoju Slovenije se ne zmanjšujejo, temveč se ponekod celo povečujejo. Če pogledamo zadnjih dvajset let, ugotovimo, da so regije večinoma ostale na približno enakih razvojnih položajih. Osrednjeslovenska regija ostaja daleč pred drugimi, Pomurje pa še vedno na repu lestvice. Med regijami je največji razvojni preskok uspelo doseči Dolenjski z Novim mestom in Kočevjem."

V" Mariboru se še vedno poznajo posledice tranzicije. Nekoč smo bili izrazito industrijsko mesto. Moji starši so bili zaposleni v velikih podjetjih, kot sta bila TVT Boris Kidrič in Metalna. To so bila podjetja, na katera smo bili ponosni. Po njihovem propadu je veliko ljudi ostalo brez dela in zdi se mi, da si mesto od tega še ni povsem opomoglo."

[[image_1_article_89316]]

Kdo je za to odgovoren, težko reče, verjetno politika tistega časa. Poudari, da razvoj ne more temeljiti zgolj na državnih subvencijah. Ključno je privabljanje podjetij, ki ustvarjajo kakovostna delovna mesta za visoko usposobljene kadre. Ti danes pogosto odhajajo v Avstrijo ali drugam, ker doma ne najdejo ustreznih priložnosti. "Poleg tega digitalizacija omogoča delo na daljavo, zato lahko številni strokovnjaki delajo za tuja podjetja kar iz domače dnevne sobe. Kar zadeva evropska sredstva, se Maribor na tem področju trudi. Mesto ima že vrsto let dobro projektno pisarno z usposobljenimi kadri, ki sodelujejo tudi z drugimi institucijami. Vendar je za razvoj mesta potrebno še precej več."

Priprava kakovostne vloge za evropska sredstva ni enostavna

Nekatere lokalne skupnosti oziroma občine imajo, po ministričinih besedah, dovolj znanja in kadrov za pripravo projektov, s katerimi lahko kandidirajo za evropska sredstva.

Eden takih je Maribor, pa tudi nekatere manjše občine, na primer Podčetrtek, ki se je s pomočjo evropskih sredstev izjemno razvil. V Slovenski Bistrici na primer financirajo razvojni center, ki se ukvarja prav s tem področjem. "Po drugi strani pa obstajajo številne manjše občine, ki so pri tem prepuščene same sebi. Področje je zahtevno, saj priprava kakovostne vloge za evropska sredstva ni enostavna. Zato bi bile smiselne skupne pisarne, skupne občinske uprave, ki bi pokrivale širša območja. Ne smemo pa pozabiti niti na regionalne razvojne agencije. V vseh dvanajstih statističnih regijah delujejo usposobljeni strokovnjaki, ki občinam pomagajo pri pripravi projektov in pridobivanju sredstev."

Vzhodu sicer več kohezijskih sredstev, vprašanje pa je, ali smo jih znali porabiti

Ker vzhod Slovenije velja za manj razvitega, je generalno dobil več kohezijskih sredstev kot zahodni del: "Ko se je delila celotna pogača, ki je v obdobju 2021 - 2027 vredna 3,2 milijardi evrov, je vzhod dobil bistveno več. Zahodu je pripadlo samo okoli 500 milijonov evrov, pa še to dodatnih 350 milijonov po posebnih pogajanjih. Tja je vključena tudi Ljubljana, ki razvitost zahoda potegne navzgor. Drugo vprašanje pa je, kaj se dogaja znotraj razpisov po ministrstvih in znotraj projektov. Takrat pa verjamem, da smo v naši regiji, sploh v Mariboru, kdaj tudi prikrajšani. Sploh na primer boj med univerzami je izrazit in v njem ponavadi vedno zmaga Ljubljana. To je pa dejstvo."

In kaj bodo na ministrstvu naredili, da bo v prihodnje drugače? "Posebno pozornost bom namenila tudi vzhodni Sloveniji, saj je upravičena do večjega obsega evropskih sredstev. Naloga države je, da pomaga pri pripravi kakovostnih projektov in zagotovi, da bodo ti pripravljeni do te mere, da jih bo mogoče uspešno izvesti. Prav tako bo treba več pozornosti nameniti spremljanju izvajanja projektov, da bodo sredstva porabljena pravočasno in učinkovito. Ne sme se zgoditi, da bi neka institucija, na primer univerza, prejela sredstva, nato pa jih zaradi neizvedenih aktivnosti ne bi uspela porabiti."

"Da bo sedež ministrstva v Mariboru, je dobrodošlo. Res pa je, da ko postaneš minister, moraš biti pravičen do vseh delov države. Nihče ne sme biti zapostavljen. Zaradi dejstva, da pa je za vzhod namenjenega več denarja, se moramo skupaj z lokalnim okoljem še toliko bolj potruditi, da bo denar tukaj tudi ostal, da ne bo šel v Ljubljano."

Iskali bodo politično voljo za ustanovitev pokrajin 

Monika Kirbiš Rojs je zelo naklonjena ustanovitvi pokrajin. Žal ji je, da jih nismo uvedli že ob osamosvojitvi, saj bi bilo takrat to bistveno lažje. "Imamo jih zapisane v ustavi, vendar v nobenem mandatu doslej ni bilo dovolj politične volje, da bi jih dejansko ustanovili. Za to potrebujemo ustavno večino. Dvakrat smo bili zelo blizu. Prvič v mandatu med letoma 2004 in 2008, ko je bil za področje regionalnega razvoja pristojen minister dr. Ivan Žagar. Takrat se je v zadnjih mesecih vlade zgodilo, da do pokrajin ni prišlo. Drugič pa leta 2020, ko je pobudo prevzel državni svet pod vodstvom Alojza Kovšce, projekt pa je nadaljeval Marko Lotrič. Zakonodajo in potrebno gradivo je v zadnji fazi pripravila skupina pod vodstvom dr. Boštjana Brezovnika iz Maribora. V pripravo je bilo vključenih okoli 60 strokovnjakov s področja regionalne politike. Zdaj pa je treba najti politične glasove, ki bodo to podprli. Ko se bodo resorji dokončno vzpostavili, bomo to zakonodajo s poslanskimi skupinami, v sodelovanju z državnim svetom, znova prevetrili. Predsednik vlade pa bo preverili pri ostalih predsednikih, ali so se s tem projektom pripravljeni vključiti v partnerstvo za razvoj. Te glasove zagotovo potrebujemo."

Ko so pred dvema letoma opravili sestanke po poslanskih skupinah, so ugotovili, da načeloma vsi podpirajo uvedbo pokrajin, razlike pa se pojavljajo v njihovem številu. "Ni enotnega predloga, ampak nekje od šest pa do predloga, ki je pripravljen v državnem svetu, to je petnajst pokrajin plus Ljubljana kot samostojna pokrajina."

Ministrica zagovarja neko vmesno število, saj je prepričana, da pokrajin ne smemo preveč drobiti, ker potem ne bomo imeli dovolj kritične mase ljudi in storitev: "Sama bi rekla nekje med šest in devet, to je moj strokovni pogled. Realno pa je mogoče tudi dvanajst, ampak to je bolj ugibanje, saj smo zadnjih 30 let živeli na ta način in se tako tudi razvijali. Imamo dvanajst statističnih regij, centri za socialno delo so organizirani na tak način, prav tako zdravstveno varstvo in civilna zaščita. Zdaj imamo že tudi zdravstvene regije."

[[image_2_article_89316]]

Marsikoga, zaposlenega na občini ali ministrstvu, bi lahko vključili na pokrajinsko raven 

Na pomisleke, da bodo pokrajine prinesle samo še več birokratizacije in zaposlitev v javni upravi, pa Monika Kirbiš Rojs odgovarja: "S tem se ne morem strinjati. To je sicer vedno prvi protiargument tistih, ki so proti uvedbi pokrajin. Če bi delovali racionalno, bi lahko marsikoga iz občin vključili tudi na pokrajinsko raven. Maribor ima denimo približno 350 zaposlenih na občini in verjamem, da bi marsikdo lahko delal tudi na pokrajinski ravni. Tudi po posameznih ministrstvih je zaposlenih več sto ljudi, da ne govorimo še o agencijah in skladih. Verjamem, da bi bilo te kadre mogoče smiselno prerazporediti znotraj javnega sektorja na raven pokrajin. Kar zadeva birokracijo - živimo v digitalni dobi. Estonija nas pri tem močno prehiteva, saj je digitalizacijo postavila kot prioriteto. Če bi šli v to smer, bi lahko marsikateri postopek poenostavili, stvari bi potekale hitreje in potrebovali bi manj ljudi za zgolj administrativna opravila. Nisem za odpuščanja, menim pa, da se ob upokojitvah kadre nadomešča le tam, kjer je to res potrebno. Ostale pa usmerjamo tja, kjer so dejanske potrebe."

Kaj bi pokrajine omogočale?

In kaj bodo pokrajine prinesle lokalnim skupnostim in regiji?

Sogovornica pravi, da bi lahko velik del evropskih sredstev, ki bodo na voljo do leta 2034, prenesli na pokrajinsko raven. To pomeni, da se država ne bi več neposredno vključevala v ta del. "Podoben sistem že poznamo v lokalnih akcijskih skupinah, kjer se sredstva prenesejo v upravljanje regijam, te določijo prioritete, izvedejo razpise in projekte, država pa ima predvsem nadzorno vlogo. To bi bil po mojem mnenju dober prvi korak. Vsaka pokrajina bi lahko določila svoje prioritete, katere projekte bo izvajala. Vodstva pokrajin - predsedniki ali glavarji - bi bila s tem tudi bolj odgovorna za razvoj svoje regije. Podobno deluje sistem v Avstriji. Tam se na primer na področju kulture pogovarjaš z deželnim ministrom, ne hodiš vsega urejat na Dunaj, saj so nekatere funkcije ostale na državni ravni, ostalo pa je decentralizirano in je prepuščeno deželnim glavarjem. Zadeve zato potekajo hitreje in kakovostneje."

Ministrica si želi, da bi pokrajine uvedli v tem mandatu. Ocenjuje, da bi bilo potrebno to storiti najpozneje v začetku tretjega leta mandata, ker se kasneje že začnejo priprave na volitve in so interesi drugačni. "Hitro se bo videlo, že na začetku mandata, ali so tudi opozicijske stranke pripravljene to podpreti. Če ne, se bo proces močno zavlekel."

Potrebno bo odpraviti zastoj pri črpanju evropskih sredstev 

Ker v zadnjih štirih letih Slovenija ni bila najbolj uspešna na področju črpanja evropskih sredstev, bo potrebno tudi to spremeniti. Po podatkih Evropske komisije in podatkih ob primopredaji smo trenutno na 20. mestu glede črpanja. "Zahvaljujem se prejšnjemu vodstvu ministrstva, da je realno popisalo stanje. V primopredajnem zapisniku je zapisano, da je leto 2026 še obvladljivo, za leto 2027 pa v proračunu ni zagotovljenih sredstev. To pomeni, da trenutno dvoletni projekti, za katere bi župani ali podjetja podpisali pogodbe, stojijo. Pravzaprav niti ni mogoče podpisati pogodbe, če ni finančnega kritja v proračunu za leto 2027. To je zdaj prva naloga -  da že ta konec tedna ministre obvestim o stanju na njihovih ministrstvih in da z ministrstvom za finance poiščemo rešitev v rebalansu proračuna."

"Prvi korak je zagotovitev sredstev v državnem proračunu, saj evropska sredstva najprej založimo, šele nato jih dobimo povrnjena. Vemo, da so se iz domačega proračuna delili številni bonbončki. Javnofinančna slika je zahtevna, tudi Evropska komisija je bila tik pred tem, da bi uvedla sankcije. Naloga bo zahtevna, ampak verjamem, da jo bomo zmogli."

[[image_4_article_89316]]

Zanimalo nas je še, ali bo zaradi vsega tega potrebno kakršnokoli varčevanje, na primer tudi pri povprečninah oziroma glavarinah občin. "Do glavarine še nismo prišli. Navodila pa so, da se varčuje pri poslovnih prostorih, pri reorganizaciji ministrstev in pri vseh nepotrebnih stroških. Tudi investicije, kot so nekatere železniške postaje, je treba premisliti - ali je res smiselno vlagati v najsodobnejšo postajo, če železniška povezava Ljubljana - Maribor ni ustrezna."

Trije ključni razvojni cilji do konca mandata 

Ob koncu smo ministrici zastavili še vprašanje, kateri razvojni dosežek bo ob koncu mandata štela za svoj največji uspeh.

"Prvi uspeh bi bil napredek pri črpanju evropskih sredstev. Ko sva pred štirimi leti z g. Černačem predajala resor, smo bili po podatkih Evropske komisije na četrtem mestu, zdaj smo na dvajsetem, zato je cilj jasen: izboljšati rezultat. Drugi uspeh bi bil priprava kakovostnih programov do leta 2034, ki bodo zadovoljili občine, podjetja in druge deležnike, ter pravočasen začetek izvajanja. Tretji, največji uspeh pa bi bil dogovor o pokrajinah. To je sicer odvisno od politične volje obeh strani."