V Turnerjevi dvorani Hotela Habakuk je sinoči nastopil Marko Milošević, srbski umetnik, ki ga občinstvo po regiji pozna po projektu Poezija i pesma života. V Maribor je prinesel večer, ki je v ospredje postavil neposreden stik z ljudmi in preplet govorjene besede ter glasbe, pri čemer mu je, kot vselej, tudi tokrat uspelo dokazati, da poezija ni nekaj oddaljenega, ampak se lahko vsakogar dotakne veliko bolj življenjsko, kot si je mogoče predstavljati.

[[image_1_article_89448]]

Že od začetka je bilo jasno, da ne gre za klasičen nastop, pri katerem bi občinstvo samo sedelo v temi in čakalo na naslednjo točko programa. Milošević je večer gradil pogovorno, z zgodbami, ki so se navezovale na njegove pesmi, in z glasbenimi vložki, ki so ritem večera mehko peljali naprej in ga na trenutke celo tako uspešno prebudili, da gostje niso mogli kar mirno ostati ob svojih mizah. 

Njegova poezija namreč ni oddaljena ali zaprta v literarni jezik, temveč govori o stvareh, ki jih ljudje hitro prepoznajo, pa naj si bo o ljubezni, razhodih, notranjih bojih, upanju, občutku, da je treba včasih preprosto zdržati. Milošević pri tem nastopa zelo neposredno, skoraj kot nekdo, ki sedi na drugi strani mize in pripoveduje zgodbo, v kateri se najde marsikdo v občinstvu.

[[image_2_article_89448]]

Intimno vzdušje je poskrbelo za »spektakel« v vsakem od poslušalcev

V dvorani se je zato ustvarilo precej intimno vzdušje: obiskovalci so poslušali, se odzivali in večeru sledili tudi v tistih bolj mirnih delih, kjer bi se pri drugačnem nastopu energija hitro izgubila. Milošević pa je prav v teh počasnejših trenutkih deloval najbolj prepričljivo, saj njegov nastop ne temelji na tem, da občinstvo ves čas animira, ampak da ga počasi pritegne v svoj način pripovedovanja in skozi svojo poezijo vsakemu od sedečih v dvorani preda nekaj, kar lahko nato v mislih in občutkih odnese s seboj.

Njegova pristnost je mariborske obiskovalce navdušila tudi, ko je Milošević sproščeno ostal med gosti, podpisoval svoje zbirke poezije in si vzel čas za tiste, ki so želeli z njim spregovoriti še nekaj besed.

[[image_3_article_89448]]

V Hotelu Habakuk so tako z izbiro prav posebnega gosta nakazali, da za kulturni dogodek, ki se dotakne gostov, včasih ni potreben spektakel, saj veliko več napravi nastop, ki se s prepletom besede in glasbe dotakne občinstva, ki je pripravljeno prisluhniti zgodbam, sporočilom, čustvom ... in vsemu ostalemu, kar se skriva onkraj besed. Marku Miloševiću je v Habakuku uspelo prav to.