Ste se kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi padli na Neptun? Verjetno si predstavljate padec skozi oblake in nato trd pristanek na površju. Toda pri osmem planetu našega Osončja obstaja ena precej velika težava: Neptun nima trdne površine, na katero bi lahko pristali.
Najprej bi vstopili v njegovo atmosfero, ki jo večinoma sestavljata vodik in helij, prisoten pa je tudi metan. Že tukaj bi se znašli v enem najbolj divjih vremenskih okolij, kar jih poznamo. Na Neptunu namreč pihajo najhitrejši vetrovi med planeti našega Osončja, njihove hitrosti lahko presežejo 2.000 km/h.
Padali bi vedno globlje
Če bi nekako preživeli prvi del potovanja, bi preprosto nadaljevali navzdol. Atmosfera bi okoli vas postajala vedno gostejša, z globino pa bi močno naraščala tudi tlak in temperatura. Neptun spada med ledene velikane. Pod njegovimi oblaki se skrivajo vroče in izjemno goste plasti snovi, povezane predvsem z vodo, metanom in amonijakom. Daleč v notranjosti planeta naj bi bilo tudi kamnito jedro.
Človek seveda niti približno ne bi prišel tako daleč. Ekstremni pogoji bi ga uničili že veliko prej. Če pa si za trenutek predstavljamo neuničljivega popotnika, bi njegovo padanje počasi postajalo vse manj podobno padanju skozi zrak in vse bolj potovanju skozi gosto snov. Pa še razgled ne bi bil posebno svetel. Neptun je od Sonca oddaljen približno 30-krat toliko kot Zemlja, zato je sončna svetloba tam veliko šibkejša.
Če bi torej padli na Neptun, vas na koncu ne bi pričakal spektakularen trk ob modra tla. Tal sploh ni. Samo vedno gostejša notranjost planeta, vse večji tlak in temperature, ki bi zelo hitro končale naše hipotetično vesoljsko potovanje.
