Slovenska košarkarska reprezentanca je doživela razočaranje na evropskem prvenstvu v Nemčiji. Veliko razočaranje, ker polfinale je bilo praktično že tukaj, revanš proti Franciji in morebiten revanš še v finalu proti Nemčiji, je bil pošteno povedano v glavah vseh nas. Seveda z nekim lažnim spoštovanjem in kao miselnostjo ‘najprej Poljaki’, čeprav v resnici, smo vsi mi mislili, da bo to do polčasa že končano.
In res je bilo tako, samo v nasprotno smer. Slovenija je bila dobesedno gotova, zelo jasen je bil, v TV prenosu, tudi naš komentator in prvi slovenski kapetan, Peter Vilfan, ki ni skrival svojih občutkov in označil prvi polčas kot blamažo. A dejstvo je, da je Slovenija vse tekme, ki so bile na ‘papirju lažje’ začela s podobnim pristopom.
Kaj je po vašem mnenju krivo za neuspeh reprezentance na Eurobaksetu?
- Selektor (28%, 43 glasov)
- Motivacija (24%, 37 glasov)
- Priprave (17%, 26 glasov)
- Naključje (13%, 20 glasov)
- Sodniki (9%, 14 glasov)
- Nešportno življenje (8%, 13 glasov)
Loading ...Slaba obramba v prvem polčasu
Nekateri rečejo energija, drugi podcenjevanje, tretji premalo agresivnosti. Skupek vsemu temu je pristop. V prvi vrsti najboljšega igralca Luke Dončića, ki je šele po porazu proti Bosni in Hercegovini prestavil v višjo predstavo, vzel stvari v svoje roke in vknjižil rekordne številke proti Nemčiji in Franciji ter popeljal Slovenijo do prvega mesta v skupini. Seveda ni za pričakovati, da Luka iz tekme v tekmo zabija 40 in več točk, ampak videlo se je v začetku tekme proti Poljski, da je Luka ponovni v vlogi ‘organizatorja’ igre in ne ‘killerja’ (napadalca).
Dončić proti Nemčiji
V začetku je bilo to še dobro, Luka je s pravočasnimi podajami po pick&rollu odpiral dobre položaje za svoje soigralce, a verjetno je vsakdo od vas še pred koncem prve četrtine pomislil: “A je Luka dosegel kakšen koš?”.
Seveda je bil ključ slabega prvega polčasa obramba, ker ko se ti nasprotnik razigra, na drugi strani, pa pojavi nek določen strah, skrajša se met, pride hitro do 20 točk razlike. Ampak tisto, ki navijačem, zagotovo ni razumljivo, pa je, kako za vraga so v tretji četrtini znali odigrati takšno obrambo, prej pa dvajset minut ne. Odgovor je jasen, Slovenija ima težavo s pristom pri ‘lažjih nasprotnikih’, vključno z Dončićem, ki nima od začetka tega omenjenega killer-instinkta, dokler ne zagusti. Potem pa še slovenska obramba, ki je na trenutke delovala zelo slabo, brez prave komunikacije, Poljaki so predvsem v prvem polčasu prevečkrat ostajali ‘sami’, pa dvomimo, da je to bilo del taktike.
Padec v četrti četrtini
Povsem razumljivo je, da po atomski tretji četrtini, ko praktično obrneš 20 točk v 10 minutah tekme, poletiš, dobiš krila in samo čakaš, da se nasprotnik (sam od sebe) zlomi. Slovenija je v tej zadnji četrtini vodila že za pet točk, praktično polovico časa se je prednost gibala med 2 in 5 točk. Medtem, ko smo čakali, da Slovenija zaključi to tekmo, se je zgodilo prav nasprotno. Pomembna trojka Slaughterja, ki je kasneje izkoristil še podarjene proste mete. V zaključku tekme, pa še košarkar o katerem se praktično do včeraj ‘ni vedelo’, Mateuz Ponitka, za katerega je poljski selektor, Hrvat Igor Miličić dejal, da gre za najboljšega košarkarja v zgodovini Poljske.
Foto: fiba.basketball
Dončić v zaključku ni bil tisti Dončić, ki sam zmaguje tekme. Od nervoze je storil četrto, po prodoru in finti Ponitke, pa tri minute pred koncem še peto osebno napako. Poskusil je Goran Dragić prevzeti odgovornost v svoje roke, a na silo ni šlo. Prišla je Slovenija čudežno v priložnost za podaljšek, ker je bila tekma 45 sekund pred koncem praktično že rešena. O morebitnem prekršku nad Prepeličem v zadnjem napadu bi se dalo razglabljati, a dejstvo je, da je poljski branilec šel v njegovo smer gibanja, iskal kontakt, Prle je začutil situacijo, pričakoval verjetno ‘pisk’ in v kolikor bi do njega prišlo bi imel tri proste mete, kar bi najverjetnje pomenilo podaljške, ker Bistričan ne greši s črte prostih metov. A končalo se je brez sodniškega piska.
O tem zakaj in kdo je krivec za neuspeh, ker po vsem kar so Dončić in ekipa prikazali v zadnjih letih, je to realno neuspeh. Slovenija je bila velik favorit, ne samo te tekme, na koncu tudi celotnega turnirja, po tem ko so izpadli Srbi in Grki. Francija je neprepričljiva, Španija (na papirju) nikdar slabša, Nemčija na krilih domače publike in po prikazanem je sedaj najresnejši kandidat za naslov. A dejstvo je, da bi Slovenija za ubranitev evropskega naslova morala premagati ekipe, ki konkretno na stavnici niso oziroma ne bi bile favorit naspram Slovenije.
Sodniki velika težava
Ali je Sekulić potreboval Gregorja Hrovata namesto Luke Rupnika. Ali je Goran Dragić potreboval več odgovornosti, ali se bomo izgovarjali na sojenje, ki je bilo katastrofalno, a pošteno povedano, brez favoriziranja katerekoli ekipe. Preprosto je bilo slabo, ker ne sodijo najboljši sodniki (Uleb sodniki – Evroliga, Eurocup, ABA liga), temveč FIBA sodniki (državna prvenstva in Fibina liga prvakov, kar je nivo nižje). A če za vse zmage dajemo v naslove in na slike Luko Dončića, mogoče bi morali za ta poraz dejati, da je tudi tokrat na njemu največja odgovornost. Od tega tudi sam včeraj ni bežal. Odigral je pod svojimi zmožnostmi, ni bil dovolj agresivan v prvem polčasu, prehitro je storil peto napako, ko je pred tem dobil četrto osebno napako.
Foto: Fiba.basketball
Zaključek je eden, košarka je postala globalen šport, Slovenija ima na krilih Dončića resda ekstra kvaliteto, a videli smo, da so Italijani vrgli ven Srbijo. Da je Finska deklasirala Hrvaško, da zmaguje način košarke in ne igralci na papirju. Eno večer so se tri tekme četrtfinala končale z rezultatom 94:86, polčasi so kombinirano vsakič bili preko 100 točk, košarka se danes teče in čim manj komplicira. Takšne so tudi selekcije ekip, te ‘pametne počasne’ košarke ne vidiš do zadnjih minutah napete končnice. Pred tem, je to teci, vrži, skoči, teci. In v takšni igri, kjer ekipe vržejo 15 trojk več kot dvojk je danes, v eni tekmi, vse mogoče.
Neverjetno bi bilo, da bi Finska povezala štiri takšne tekme zapored in osvojila naslov, čeprav ni bila daleč od polfinala in zmage nad Španijo. Da bi Poljska uspela do konca prvenstva ponoviti včerajšnji nastop. Italijani isto, čeprav so po zmagi nad Srbijo, bila dva prosta meta oddaljeni od zmage nad Francijo. A na koncu imaš občutek, da ekipa, ki vztraja in igra najdlje čvrsto obrambo je prišla v polfinale. Kakšno bo polfinale in finale bomo videli, če bomo/boste sploh gledali. Povprečen slovenski športni navdušenec, bo težko še zbral voljo in čas, da pogleda sklepni del prvenstva, to je povsem razumljivo. Za Slovence se je včeraj končalo evropsko prvenstvo, na razočaranje mnogih slovenskih navijačev, ki so že imeli karte za Berlin v petek in nedeljo.
