V svetu hitre mode, spletnih nakupov in serijsko izdelanih oblačil še vedno obstajajo ljudje, ki ustvarjajo drugače. Počasi, premišljeno, ročno in predvsem z veliko občutka. Ena takšnih ustvarjalk je mariborska oblikovalka in kostumografka Mira Strnad, ki je svojo pot začela na tekstilni šoli, danes pa ustvarja unikatna oblačila, kostume za gledališče, televizijo in glasbenike ter v svojem studiu združuje modo, umetnost in prostor za dogodke.

Mira Strnad v svojem ateljeju na Tyrševi ulici v Mariboru ustvarja prepoznaven oblikovalski jezik, ki ga združuje pod znamko Miricota. Njeno delo temelji na izvirnih, ročno zasnovanih idejah, med katerimi posebno izstopajo “risbe”, ki jih oblikuje s pomočjo šivalnega stroja. Pozornost javnosti je pred nekaj leti pritegnila ena izmed njenih kreacij v kateri se je ob odprtju prve oddaje šova Kdo si ti? pojavil Klemen Slakonja.

Ta projekt je kasneje v intervjuju sama opisala kot prelomno prepoznavnost v širši javnosti, ki ji je prinesla več medijske pozornosti, vendar ni bistveno spremenila njenega ustvarjalnega procesa, ki ostaja izrazito avtorski in neodvisen.

Začetki šiviljske poti

Njena zgodba se je začela na nekdanji tekstilni šoli v Mariboru, kjer je zaključila program za šiviljo in nato še za konfekcijskega modelarja. Kot pravi, je bil to v tistem času izjemno kakovosten program, eden redkih tovrstnih v Jugoslaviji. Program je privabljal učence iz vse Jugoslavije, od Makedonije do Črne gore, profesorji pa so prihajali iz stare šiviljske tradicije, kar je izobraževanju dajalo posebno težo in raven znanja.

»Prihajali so ljudje iz cele Jugoslavije, iz Makedonije, Črne gore in drugih krajev. Profesorji so bili odlični, znanje pa zelo konkretno. Naučili smo se resne obrti.«

Čeprav je pridobila močno tehnično osnovo, pa se v klasičnem šivanju ni našla.

[[image_1_article_87446]]

»Motilo me je, da pri tem ni bilo dovolj ustvarjalnosti. Če bi mi ljudje celo življenje nosili blago in slike, kaj želijo, jaz pa bi samo izvajala bi mi bilo to zelo naporno. Že takrat sem vedela, da to ni zame,« pove Mira.

Izpostavila je, da jo je pri klasičnem šiviljstvu motila rutina popravil (krajšanje, zadrge, osnovne predelave), saj je pogrešala izrazito umetniški in svoboden pristop k oblikovanju.

Iskanje sebe v umetnosti

Po končani tekstilni šoli je svoje šolanje nadaljevala na področju likovne pedagogike. Izobraževala se je tudi dodatno, obiskovala tečaje risanje človeške figure in sodelovala z različnimi umetniki. 

»Takrat sem mislila, da bom slikarka. Da bom šla popolnoma v umetnost.«

A sčasoma je ugotovila, da lahko združi oba svetova, umetnost in tekstil.

»Prišla sem do tega, da lahko oblačilo oblikujem kot kip, kot sliko. Da z materialom ustvarjam, ne le šivam.«

''Nisem šivilja, sem oblikovalka''

Čeprav spoštuje klasično krojaško in šiviljsko znanje, sebe vidi drugače.

»Ko mi kdo reče šivilja, se malo zdrznem. Šivilje znajo ogromno in jih spoštujem, ampak jaz delam drugače. Jaz ustvarjam, oblikujem, raziskujem. Rajši rečem, da sem oblikovalka ali kostumografka,« pove Mira.

[[image_2_article_87446]]

Njeno delo temelji na intuiciji, eksperimentu in osebnem pristopu. Ne mara, da ji stranke prinesejo blago in natančna navodila.

»To je tako, kot da pesniku daš tri besede in mu rečeš, naj napiše pesem. Jaz potrebujem svobodo. Zato blago pogosto izberem sama.«

Risanje s šivalnim strojem

En njenih najbolj prepoznavnih tehnik je prostoročo risanje s šivalnim strojem. Brez šablon, brez vnaprej določenih linij.

»To so neke vrste vezenine, ampak jaz temu rečem risanje. Linija šivalnega stroja ima svojo ekspresijo. Včasih sledim tudi nitkam, ki ostanejo na oblačilu. To me navdihuje.«

[[image_3_article_87446]]

Poleg tega rada raziskuje nove materiale in postopke. Trenutno je odkrila ustvarjanje z valjčki za stene, s katerimi vzorce prenaša na oblačila.

»Ko nekaj odkrijem, me popolnoma prevzame. Potem bi vse delala samo to. Čez čas se naveličam in spet iščem dalje.«

Pri tem je izpostavila še, da ne uporablja klasičnih skic, saj jo lahko omejijo – raje oblikuje neposredno na materialu ali telesu, kjer se forma razvija sproti.

Kostumi za gledališče, muzikale in televizijo

Velik del njenega ustvarjanja predstavlja kostumografija. Sodelovala je že z mnogimi slovenskimi gledališči med drugim na Ptuju, v Celju, Mariboru, pri projektih Druge gimnazije Maribor ter različnih glasbenih in odrskih produkcijah.

Med bolj nepozabnimi projekti omenja muzikal II. gimnazije Alica v čudežni deželi, kjer je nastalo okoli 120 kostumov.

»To je bil moj prvi res velik projekt. Veliko smo šivali, veliko preoblikovali, veliko improvizirali. Pravljični svet je bil sanjski za ustvarjanje.«

Posebno mesto ima tudi letošnji projekt Shrek, kjer je ustvarjala kostume za pravljična bitja, pujske, medvede in druge like.

»Takrat si res daš duška. Ko lahko delaš fantazijski svet, je to nekaj najlepšega.«

Pri kostumografiji je posebej poudarila, da mora kostum poleg estetike delovati tudi funkcionalno, saj morajo igralci pogosto menjati kostume v zelo kratkem času ali nosijo več plasti hkrati.

Del njenega ustvarjanja so tudi dolgotrajna sodelovanja z gledališkimi ekipami in režiserji, s katerimi gradi ponavljajoče se projekte in zaupanje. Glasbeno izvajalko Bilbi (Majo Pihler) je spoznala pri projektu Alica v čudežni deželi, kjer so se začela njuna sodelovanja in ustvarjalna povezava. Z Bilbi zdaj redno sodelujeta, zanjo pripravlja stylinge in vizualno podobo ter z njo sodeluje pri različnih ustvarjalnih projektih. Sodelovanje z njo opisuje kot sproščeno in ustvarjalno, saj ji dopušča veliko umetniške svobode.

Rada sodeluje tudi z režiserji, na primer z Viktorjem Hrvatinom Megličem, pravi, je užitek sodelovati. Z režiserjem Matjažem Latinom redno sodeluje že vrsto let, skupaj so sodelovali v gledališčih na Ptuju, Celju in Mariboru, pri čemer poudarja, da tvorijo “super ekipo”. 

Kot pravi, je pri takih sodelovanjih ključna hitra ujemljivost in razumevanje: »Veš tisto, ko se takoj zaštekaš, kaj bi kdo rad.« Sodelovanje opisuje kot ustvarjalno, sproščeno in kolegialno, kjer se delo prepleta tudi z druženjem. Latin po njenem daje veliko umetniške svobode, skupaj pa vedno določijo osnovne smernice projekta.

Sodelovala je tudi z režiserjem Juretom Ivanušičem, med drugim pri predstavi Žival si!, ki je ji ostala v spominu kot intenziven, a zelo ustvarjalen projekt. Poudarja, da je delo v manjših gledališčih zanjo posebej dragoceno, saj omogoča več fleksibilnosti, neposrednega sodelovanja in kreativne svobode.

Šivala in oblikovala je tudi kostume za televizijski projekt za Klemna Slakonjo, kjer so v kratkem času potrebovali kostum za konja.

»Delali smo čez novo leto. Jaz sem izdelovala tekstilni del, kolegica Mateja Kapun pa glavo od konja. Takšni projekti so stresni, ampak zabavni.«

Ko mora kostum delovati v minuti

Kostumografija po njenih besedah ni le estetika, ampak tudi funkcionalnost. 

»Na odru se morajo igralci hitro preobleči. Včasih imajo tri kostume enega čez drugega. Moraš vedeti, kam dati zadrgo, kaj narediti na ježka, kaj mora pasti dol v sekundi.«

Zgodi se tudi, da šiva tik pred predstavo.

»Zgodilo se je že, da sem dve minuti pred začetkom še zaključilevala kostum.«

Novi studio na Tyrševi ulici

Iz majhnega 17-kvadratnega prostora na Barvarskem prehodu se je preselila v večji dvosobni studio na Tyrševi ulici v Mariboru. Tam ima ločen delovni prostor in showroom, občasno pa organizira tudi kulturne dogodke.

»Imeli smo že koncerte, predstavitve videospotov, literarne večere, razstave drugih umetnikov. Želim, da prostor živi.«

Lokacija je povečala tudi obisk, čeprav priznava, da ljudje pogosto najprej mislijo, da gre za klasično popravljalnico oblačil.

»Ko vidijo šivalni stroj, takoj vprašajo, če krajšam hlače. Potem jim moram razložiti, da delam nekaj drugega.«

[[image_4_article_87446]]

Najlepši občutek? Da dela to, kar jo veseli

Kljub nihanjem, ustvarjalnim blokadam in zahtevnim projektom pravi, da vedno znova pride trenutek, ko se zave, da dela pravo stvar.

»Ko sem v studiu, poslušam glasbo in ustvarjam, si včasih rečem, kako srečen človek sem, da delam točno to, kar me veseli.«

Kljub razvoju umetne inteligence in hitre mode meni, da ročno in unikatno ustvarjanje ne bo izginilo, saj ohranja človeško noto, ki je ni mogoče nadomestiti z avtomatizacijo.