Gregorjevo, 12. marec, je v slovenski dediščini začetek pomladi in pomladanskih del. V nekdanjih obrtniških krajih na Gorenjskem so do druge svetovne vojne na predvečer godu sv. Gregorja v potoke metali kose lesa z gorečim, v smolo namočenim oblanjem. Šego so v 70. letih prejšnjega stoletja oživili s pomočjo lokalnih turističnih društev in šol.
Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico – Gregorjevo. God sv. Gregorja je za godom sv. Valentina in pustom po ljudskem izročilu še eden od dni, ki napovedujejo prihod pomladi. Nekoč je bil 12. marec po starem julijanskem koledarju celo prvi pomladni dan, z uvedbo gregorijanskega koledarja, ki je na slovenskem območju v uporabi od leta 1584 pa se je ta premaknil za deset dni.
Številne šege
Gregorjevo je nekoč veljalo za praznik s pozitivno konotacijo, ko ponovno oživimo, dnevi se daljšajo, narava se začenja prebujati iz zimskega spanja. Ta dan je označeval tudi čas pričetka del na poljih in pomladnih opravil zunaj hiše.
Eden izmed starih običajev pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož.
V obrtniških in delavskih krajih na Gorenjskem so še v začetku 20. stoletja po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo, s tem pa so sporočili, da bodo odslej lahko dlje časa delali pri dnevni svetlobi. Med svetovnima vojnama so šego prevzeli otroci in po vodi začeli spuščati lesena ali papirna plovila z gorečimi svečami. Tradicija se je v nekoliko spremenjeni obliki ohranila vse do današnjih dni.
Za gregorjevo so značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja.
