Predlog zakona, ki bi uredil področje psihoterapije, že vnaprej burka javnost, kljub temu da besedilo predloga še ni bilo predstavljeno v javni razpravi s strani pristojnega ministrstva za zdravje. Mnenja javnosti so deljena na dva nasprotna pola: tisti, ki se ukvarjajo s psihoterapijo v zdravstvenem sektorju, to vidijo kot zdravstveno dejavnost in si želijo, da bi ostala v okviru zdravstva. Nasprotno pa terapevti, ki ne delujejo v zdravstvenem sektorju, zagovarjajo, da bi moralo biti urejeno tudi njihovo delovanje. Predlagajo ustanovitev zbornice, častnega razsodišča in licenc, ki bi razmejevale med tistimi, ki so pridobili formalno izobraževanje, in tistimi, ki so se usposobili le skozi vikend tečaje.

Naši sogovorniki o tej temi so Irena Kosovel, Slovensko združenje za psihoterapijo, Ksenja Kos, Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, prof. dr. Robert Cvetek, Univerza v Ljubljani Teološka fakulteta, mag. Miran Možina, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, in Urška Kranjc Jakša, Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.

V pripravi je zakon o psihoterapiji. Kako to, da tako potreben zakon dobivamo šele sedaj?

“Zakon o psihoterapiji je nujen, da skrajšamo čakalne vrste ljudi, ki iščejo pomoč zaradi duševnih stisk in zaščitimo uporabnike pred nevarnimi zlorabami samooklicanih psihoterapevtov, t.i. šarlatanov. Z zakonom želimo preko psihoterapevtske zbornice vzpostaviti višje standarde za opravljanje samostojnega poklica psihoterapevta ter zagotoviti nadzor nad opravljanjem dejavnosti psihoterapije. Za zakon o psihoterapiji si pri nas psihoterapevti prizadevajo že 20 let. Tudi v tem trenutku ni jasno, če je zakon na Ministrstvu za zdravje (MZ) res že v pripravi, saj obstoječa delovna skupina o tem nima nobenih informacij. Obljuba o uvrstitvi v nadaljnji postopek je bila že večkrat prelomljena, nazadnje v začetku oktobra, vmes pa smo dobili tudi novo ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel, zato bi bilo o trenutnem stanju najbolje povprašati njo.”

Nujen je razvoj naprej

V javnosti sta se izoblikovala dva pola s precej različnimi pogledi na ureditev tega področja. Na eni strani zdravniki in klinični psihologi, na drugi ste psihoterapevti z zasebno prakso in lastniki zasebnih inštitutov in šol. Oboji se načeloma zavzemate za kakovostno obravnavo in varnost uporabnikov o tem, na kakšen način bi to uredili, med vami pa poteka prava vojna. Kaj se dogaja?

“Obstajajo različna mnenja glede tega, ali poklic psihoterapevta sodi med zdravstvene poklice ali ne, kar je povezano tudi s financiranjem psihoterapevtskih storitev iz državnega proračuna. Prav tako v Sloveniji še vedno obstajajo določena nestrinjanja glede tega, ali je psihoterapija samostojna znanstvena veda, čeprav je po akademskih klasifikacijah priznana kot interdisciplinarna veda na stičišču naravoslovnih, humanističnih in družboslovnih znanosti. Tudi delitev na javno in zasebno ni povsem točna, saj se številni psihoterapevti izobražujejo na javni Univerzi v Ljubljani, Teološki fakulteti. Nekateri od študentov prihajajo iz šolstva in zdravstva, tako da svoje delo v javnem sektorju oplemenitijo s psihoterapevtskim znanjem. Hkrati pa številni psihiatri in klinični psihologi delajo kot zasebniki ali kot dvoživke, tako da črpajo javna sredstva za psihoterapijo. Njihova izobraževanja iz psihoterapije, ki potekajo preko zasebnih inštitutov, društev in d.o.o.-jev, ne dosegajo evropskih standardov za samostojni poklic. Sprejetje zakona bi preprečilo njihov privilegiran položaj, ki so si ga ustvarili tako pri izvajanju psihoterapevtskih storitev kot pri določanju standardov izobraževanja. Zakon bi moral urediti pogoje za opravljanje dejavnosti psihoterapije kot samostojnega poklica v javnem in zasebnem sektorju za vse, ki tako dejavnost opravljajo kot samostojen poklic.”

Kako potekajo pogovori, kaj prinaša vaš predlog zakona?

“Pogovori v obstoječi delovni skupini so potekali v živo le enkrat v juliju, potem pa sta sledili le dve dopisni seji. Od poletja srečanj delovne skupine ni bilo, prav tako ne dogovorov, kakšen naj bo zakon. Naš predlog zakona pa je v obdobju od leta 2018 do 2021 pripravila delovna skupina pod okriljem Slovenskega združenja za psihoterapijo (SZP) in ga je septembra 2022 tudi predstavila MZ, vendar pa se na MZ od takrat ni zgodilo nič, kar bi obetalo, da bomo zakon zares dobili. V našem predlogu zakona je psihoterapija opredeljena kot samostojni poklic, določena je pot izobraževanja, ustanovitev strokovne psihoterapevtske zbornice z obveznim članstvom in dovolj dolgo prehodno obdobje. Katerakoli druga rešitev bi pomenila nadaljevanje kaosa na tem področju. Ključno pa je, da naš predlog zakona omogoča razvoj sistema za naprej, ne pa zgolj urejanja zatečenih razmer.”

Kje so tukaj pacienti, ta še posebej ranljiva skupina ljudi? Vam nasprotna stran na primer opozarja, da so posledice tega, da zaupamo čustvene in duševne težave samooklicanim strokovnjakom lahko uničujoče.

“Strinjamo se, da so posledice tega, da zaupamo čustvene in duševne težave samooklicanim strokovnjakom lahko škodljivo in prav zato si prizadevamo za zakonsko ureditev tega področja in ustanovitev psihoterapevtske zbornice, ki bi določala jasna merila in kriteriji za pridobitev licence s področja psihoterapije.”

Rezultat prinaša sodelovanje različnih strok

Lastnikom zasebnih šol se očita, da jim gre tukaj le za davkoplačevalski denar. Se strinjate s tem, da je psihoterapija danes postala velik biznis?

“Po podatkih zadnje raziskave Eurobarometer se je v Sloveniji v zadnjih 12. mesecih 41 odstotkov ljudi soočalo z duševno stisko, pri čemer je brez strokovne pomoči ostalo 61 odstotkov vprašanih. Prav tako imamo v Sloveniji zgolj okoli 300 poklicnih psihoterapevtov, ki večji del svojega delovnega časa izvajajo psihoterapevtske storitve. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije bi jih imeti okoli 2000 (1 psihoterapevt na 1000 prebivalcev), zato ocenjujemo, da je psihoterapevtska pomoč v sodobnem času tudi glede na predstavljene podatke postala nuja.

Po podatkih SFU Ljubljana v Sloveniji psihoterapevt, ki dela zgolj s samoplačniki, zasluži za povprečno slovensko. Povprečna cena ure znese okoli 60 evrov. Povprečno število opravljenih pogovorov na teden je 20 ur (4 na dan), ob tem delajo povprečno z enim do dvema pro bono. Mesečni prihodek je cca 4000 eur z regresom, od tega gre mesečno najmanj 500 eur za prispevke, najmanj 100 eur za davke, okoli 350 eur za najem prostorov, 350 do 600 eur za supervizijo, 50 eur za računovodstvo, 100 eur za spletno stran in 200 eur za izobraževanje. Tako ostane okoli 1900 eur mesečno. Vsem, ki se danes odločijo za poklic psihoterapevta, je torej jasno, da se na tem področju obogateti ne da.

Poleg tega marsikateri psihoterapevtski centri ponujajo ugodnejše ali celo brezplačne storitve, ki pa se zaenkrat krijejo samo s časovno omejenimi razpisi. V psihoterapevtski ambulanti, ki deluje v okviru ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda (SFU Ljubljana) in je dostopna le za samoplačnike, kjer je cena 45 evrov na uro, se glede na finančne zmožnosti klientov cena še prilagodi vse tja do simboličnega plačila 1 evro. Financiranje psihoterapije v javnem sektorju bi nujno moralo biti urejeno s pravili financiranja ZZZS, dvoživkarstvo in zasebna praksa pa bi morala biti pod strogim nadzorom psihoterapevtske zbornice, ki bi morala preprečevati neupravičeno zaslužkarstvo.”

Delavci v zdravstvu vam očitajo pomanjkanje znanja na področju diagnostike.

“Psihoterapevti smo strokovno usposobljeni tudi za prepoznavanje simptomov najtežjih duševnih motenj. Zavedamo se, da le teh ni strokovno ustrezno obravnavati samo s psihoterapijo in da je potrebna tudi medikamentozna terapija. Takšne kliente psihoterapevti sami, skladno z visokimi etičnimi standardi, napotimo na zdravljenje v zdravstveni sistem. Psihoterapevti pri obravnavi klienta tesno sodelujemo z medicinsko stroko. Le v sodelovanju z različnimi strokami lahko dosežemo najboljše rezultate za naše kliente. Že sedaj sodelujemo s številnimi psihiatri in kliničnimi psihologi, ki nam sami pošiljajo paciente, ki jih zaradi preobremenjenosti ne uspejo obravnavati. V psihoterapevtski ambulanti SFU Ljubljana je trenutno v obravnavi okoli 550 pacientov, od katerih jih ima dobra polovica psihiatrično diagnozo, v skoraj 70 odstotkih pa so bili napoteni s strani kliničnih psihologov, zdravnikov in psihiatrov.”

Nerazumni očitki

Obstajajo tudi pomisleki glede izobrazbe psihoterapevtov na zasebnih univerzah.

“Za poklic psihoterapevta zasebno izobražuje SFU Ljubljana, ki je akreditirana po pravilih transnacionalnega izobraževanja. Program vključuje tri stebre v skladu z evropskimi merili za samostojni poklic psihoterapevta: teorijo, prakso pod supervizijo in učno izkušnjo. Po številu ur pa triletni dodiplomski in dvoletni magistrski program psihoterapija na SFU presega mednarodna merila, ki zahtevajo 3200 ur izobraževanja, za eno tretjino. Kar 60% ur je namenjeno praksi, tako da mora vsak študent opraviti: najmanj 630 ur psihoterapevtske prakse pod supervizijo, 755 ur psihosocialne prakse (lahko izbirajo med okoli 100 učnimi bazami po celi Sloveniji), 140 ur prakse v psihoterapevtski ambulanti in najmanj 140 ur psihiatrične prakse v psihiatrični bolnici, psihiatričnih specialističnih ambulantah in/ali skupnostnih psihiatričnih službah. Žal pa je v Sloveniji problem, ker v naših psihiatričnih ustanovah kategorično odklanjajo te študente. Tako lahko v Sloveniji na prste ene roke preštejemo psihiatre, ki so pripravljeni nuditi psihiatrično prakso študentom psihoterapije v svojih ambulantah, od psihiatričnih bolnic pa jih sprejema le ena.”

Kaj pravite na očitek, da bi bili psihoterapevti po petletnem študiju premladi za opravljanje tako zahtevnega dela?

“Takšni očitki so nerazumni, saj tudi psihologi, socialni delavci in pedagogi opravljajo zelo zahtevna dela takoj po zaključenem študiju. Poleg tega študij psihoterapije v okviru rednega študijskega programa vključuje obvezno intenzivno delo na sebi oz. učno terapijo, v obsegu najmanj 250 ur. To spodbuja študentovo osebnostno zorenje bolj kot katerikoli drug študij brez te zahteve. Če so na začetku študijske poti študenti približno enaki osebnostno zreli, so študenti psihoterapije ob zaključku študija v povprečju bolj osebnostno zreli od tistih, ki take izkušnje niso imeli.

Študij psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana je organiziran tako, da lahko začnejo študenti pod supervizijo delati s pacienti šele na magistrski stopnji, ko so stari okoli 23 let. Na SFU Ljubljana do zdaj študija še nihče ni zaključil v petih letih, temveč je potreboval najmanj sedem let. Najmlajša študentka, ki je do zdaj zaključila specialistični študij, je bila stara 28 let. Povprečna starost ob vpisu je od leta 2013 naprej 23,6 let, povprečna starost devetnajstih, ki so do zdaj zaključili magistrski študij, je 43 let (razpon med 32 do 53 let). Šele v drugem letniku magistrskega študija se zanje začne psihoterapevtska praksa pod supervizijo, pred začetkom dela s klienti pa morajo opraviti vse obveznosti dodiplomske stopnje, najmanj 100 ur skupinske in najmanj 45 ur individualne učne terapije, 755 ur psihosocialne prakse z velikim številom ur igre vlog (drug z drugim izmenično vadijo v vlogah terapevta in klienta).”