Marca lani je Mariborčanka Anja Logar registrirala svojo znamko Fruštek. »Ideja se je porodila pred 2 letoma, iz božične ideje za moje domače, ker sem jim želela dati nekaj uporabnega in dobrega. In zakaj ne bi tega nastavila tako, da lahko to tudi prodam? Eno leto je sicer trajalo, da je stvar dozorela, in da sem dodala zgodbo,« o procesu razvoja pove Anja.
Fruštek – ime, ki takoj pove, da gre za zajtrk, ampak je še vedno hudomušno: »Hotela sem, da je ime simpatično, skupaj z embalažo, saj kupujemo z očmi, je pa pomembna tudi vsebina, seveda.«
Domače, ročno, lokalno
»Nikjer ni bilo hrustljavih muslijev, ki ne bi vsebovali ogromnih količin sladkorja. Čutila sem, da je potrebno ponuditi zdravo alternativo. Izdelke sladkam z medom in sodelujem izključno s slovenskimi čebelarji, kar sledi ideji Frušteka – čim bolj lokalno, domače, ročno narejeno. Imam mini pekarno, torej gre za  butično proizvodnjo.« Vse sestavine pa niso slovenske kot npr. mandeljni, dateljni: »Žita, med, sončnična in  bučna semena, sadje, pa so slovenska. Jabolka npr. kupujem v Slovenskih goricah, jih sama posušim, saj sta tako vonj in okus boljša.«
Verjela je, da ima pravo zgodbo, in da je slednja lahko uspešna: »Preden sem začela zares delati, sem »potipala« pri znancih ter videla, da sem na pravi poti. Iz nekega hobija, popoldanske dejavnosti je danes preraslo v celodnevno okupacijo oz. službo.« Letos bi rada razširila ponudbo, vzpostavila spletno trgovino in podvojila sedanje rezultate.
Alternativa »kvazi« zdravim jedem
»Ljudje vedno bolj pazijo, da jedo zdravo in lokalno, način življenja se spreminja. Predvsem mlade mamice zelo gledajo, kaj bodo jedle in kaj bodo dale svojim otrokom. Kupci so generalno veseli, da obstaja nekaj takšnega, da jim ni treba kupovati kvazi zdravih jedi.«
Tudi stranke ji dajo ideje, saj imajo različne potrebe – npr. veliko povpraševanje je za brezglutenske izdelke, vendar trenutno še nimam pogojev, da bi lahko zadovoljila tem standardom, je pa to cilj v prihodnje.
Poleg granol, ponuja še piškotke in ploščice, pred kratkim pa se je začela prodaja ročno delanih skodelic in glinenih kozarcev za hranjene kosmičev.
»Vse delam sama – nabava, proizvodnja, pakiranje, oblikovanje, grafika, marketing. Postaja že naporno, biti več oseb v eni, je pa res, da se na te načine lahko kreativno izražam,« nam pove Anja.
Načeloma kosmiče pripravlja 2 do 3x tedensko, včasih dela tudi do 16 ur, saj opaža, da v občasnih celodnevnih urnikih naredi več, nato pa mine kakšen teden, ko dela manj, kar je odvisno tudi od naročil. Takrat dela druge stvari – promocijski material, grafike, opravi sestanke: »Delavnik si lahko organiziram po svoje. Je pa res, da imam pogosto tudi delovne vikende. Ko si enkrat samostojni podjetnik je pač tako.«
Brez birokratskih ovir ni šlo
Ko je želela registrirati svojo dejavnost, so jo pošiljali z enega urada na drugega, saj niso vedeli, kam bi jo uvrstili: »Bila sem kot znanstvena fantastika, delam muslije, kam to spada?«
Se pa je na začetku poti, ko je iskala prostor za manjšo pekarno obrnila tudi na Mestno občino Maribor ter povprašala, kakšne so možnosti oz. oblike pomoči za mlade podjetnike, začetnike: »Pri občini seme imela točno tako izkušnjo, ki sem jo pričakovala. Rekli so ,da bo razpis šele čez 4 mesece, vendar sem potrebovala prostor tisti trenutek, nisem mogla čakati tako dolgo.«
V Sloveniji zaenkrat na področju domačih muslijev orje ledino: »V trgovinah je veliko ponudb, da bi se pa kdo lotil tega na domači oz. butični način kot jaz, pa ne. Vem od kod so sestavine, delam na malo, ročno, zato tudi takšna cena, kot je. Žal ne gre ceneje, ker je vanje vloženo toliko truda.« Stroške si pokrije, ni pa še dobička: »Vse delam sama – nabava, proizvodnja, pakiranje, oblikovanje, grafika, marketing. Vse si moraš pripraviti, narezati, skosmičiti, peči, mešati, ohladiti, napolniti vrečke, jih zalepiti, prilepiti etikete, … Manjše so vrečke, več je dela. Postaja že naporno, biti več oseb v eni, je pa res, da se na te načine lahko kreativno izražam.«