Branimir Ritonja, mariborski fotograf ter predsednik Fotografskega kluba Maribor, se s fotografijo ukvarja od svojega 12. leta. Je prejemnik številnih nagrad in priznanj, ki pričajo o njegovemu znanju in strokovnosti s področja fotografske umetnosti. Z Branimirjem Ritonjo smo govorili o umetnosti in življenju na sploh. Zanimal nas je pogled na umetnost iz oči mojstra fotografije.
Foto: Osebni arhiv
Ste velik ljubitelj motorjev, sklepam, da tudi hitre vožnje?
V vožnji z motorjem uživam – malo svobode čutiš. Ne, nikoli nisem hitro vozil, izogibam se avtocest kolikor se le da. Z motorjem je toliko bolj nevarna vožnja, ker moraš biti fokusiran 100 odstotkov na svojo vožnjo in na predvidevanje ostalih udeležencev. Zelo, zelo redko prekoračim hitrost in se moram pohvalit, da še nikoli nisem dobil kazni za prekoračitev hitrosti in imel nesrečo. Potrebna je koncentracija, takšne močne koncentracije več kot ene uro ne moreš zdržat. Ni naključje, da so tudi šolske ure 45 minut.
Greste radi na potovanja? Katere so vaše najljubše destinacije?
Lani je to bila Italija. Kljub temu, da sem tam bil že večkrat, še nisem raziskal skrajno južnega dela Italije.
“Pompeji so me blazno navdušili. Šel sem si ogledat staro mesto, ki ga je zasipalo pred 2000 leti. Blazno me fascinira kakšno umetnost so že takrat ustvarjali in kako je potem ta umetnost nekako zamrla.” je povedal Ritonja.
Te freske, ki so zdaj tam so pa tako sodobne. Imaš pravi vpogled v življenje tistega časa, anatomijo človeškega telesa ter natančnost umetniških del.
Kaj vam je pomembno pri fotografski umetnosti?
Moje fotografije so vedno povezane z zgodbo. Zelo redko nastanejo moje fotografije kot naključje, to sem le včasih počel. Zadnja najbolj znana fotografija nosi naslov Arnuša, za nastanek sem potreboval eno leto priprav z namenom, da bi ujel tisti njen ikonični pogled ter karizmo.
“Ljudje imamo več karakterjev. Takšnega kot si, takšnega kot bi rad, da te drugi vidijo in tretji karakter, ki je takšen kot te drugi dejansko vidijo.” je dejal fotograf.
Pri portretih stremim k temu, da te tri osebnosti prikažem na fotografiji, a mi to pri Arnuši ni uspelo.
Kako se povprečni fotograf ločuje od vrhunskega?
Ker sem motorist bom z motorjem začel. Motorist se pelje po cesti in naenkrat se mu pokvari motor. Je na odročnem kraju, kjer si mora poiskati pomoč. Naleti na človeka, ki mu pove, da pozna možakarja, ki mu lahko pomaga in zna popraviti avto. Nato gredo po tega možakarja, ki prinese kladivce zraven. S kladivcem udari na eni strani motorja, nato na drugi strani dva krat. Potem pa reče vozniku naj motor zažene in motor spet normalno dela. Voznik vpraša gospoda koliko mu je za popravilo dolžen in ta reče, da 103€. Voznik mu navdušeno plača in vpraša kako to, da ravno 103€. Ta mu odgovori: »3€ za vsak udarec s kladivcem, 100€ pa zato, ker sem vedel kje udariti.«
Tako je tudi s fotografijo. O fotografiji moraš vedeti ogromno, površnosti in kopiranja pa je danes neizmerno veliko. Dostikrat mi rečejo za ta denar si lahko mi sami fotoaparat kupimo in jim jaz odgovorim: »Ni problema, potem pa si kupite še violino pa sami igrajte.«
Foto: Osebni arhiv
Kaj se vam zdi pri fotografiji najbolj pomembno?
Fotografija je še vedno fotografija in če mi želiš s fotografijo kaj povedati, mi to povej z njo. Pomembno je, da mi kot umetnik s fotografskim medijem posreduješ svoje mnenje, občutje, znanje in ideje.
“Ne pa da imaš le idejo in posnameš par fotografij, ki jih obesiš po stenah in mi potem pol ure razlagaš kaj si s tem želel povedati. To za mene ni fotografija ali likovna umetnost, ampak kar nekaj.” je dodal Ritonja.
Ideja je pomembna, a naj bo realizirana s fotografskim medijem. Zame je fotografija to, da mi z njo poveš svojo zgodbo, mi poveš kaj čutiš, posreduješ svojo idejo.
Kaj vam pomenijo dosežki, priznanja, ki ste jih pridobili za svoje delo?
Vedno ti družba da takšno priznanje za nazaj. Vsakokrat, ko vzameš kamero moraš na novo kadrirat in si pred novim praznim platnom. Naziv mojster fotografije pravzaprav je neko priznanje, da si nekaj naredil v preteklosti, za naprej pa ne pomeni nič. So pa v Sloveniji te kriterije zelo razvrednotili. Tudi ta princip pridobivanja točk je dosti lažji, ker pošiljaš preko interneta. Včasih dobimo tudi sporočila z razpisi, kjer bodo podelili 500 nagrad. Mislim kdo bo čakal na podelitvi, kjer 500 ljudem podeliš nagrado? Mislim bolano.
Foto: Osebni arhiv
Kaj menite o uporabi digitalnih orodij in programov pri obdelavi fotografij?
Nimam nič proti, če to napiše. Je pa danes mogoče, da narediš montažo brez, da bi se videlo, da si fotografijo obdelal.
“Nenazadnje, moraš biti iskren do samega sebe. Če nisi, se to vidi na fotografiji. Ljudje to čutijo. Imaš fotografe, ki naredijo tehnično popolne fotografije z izvrstno ostrino, ampak ko greš iz razstave ven si pozabil kaj si videl, ker so nekatere fotografije relativno prazne.” je povedal Ritonja.
V mariborskem klubu se trudimo, da drug drugega spodbujamo pri tem, da predstavimo stvari, ki recimo na prvi pogled niso takšne kot misliš da so. Da ti spodbudi razmišljanje in se potem še vrneš na razstavo. Torej ti posledično nekaj da in tisto nekaj pusti, da ostane v tebi.
Foto: Osebni arhiv
Imate kakšen nasvet za fotografe začetnike?
Nehaj se obremenjevati z ostalimi ampak delaj iz sebe. Pri sodobni umetnosti je bolj pomembno, da si iskren do samega sebe in svojega dela ter to tudi predstaviš.
“Te iskrenosti nam pa res manjka. Ogromno je blefiranja na celi črti. Nasplošno v umetnosti, družbi in vsepovsod je ogromno belfiranja, da ne rečem laži.” dodaja Ritonja.
Prvo je iskrenost do samega sebe, boljše je delati slabše, ampak da je to delo tvoje in izhaja iz tebe.
