Ko si mali, saj se razumemo, ko si navihani froc, ki naj ne bi bil več froc, pač verjameš vse. Dobro, saj sčasoma previdno pogruntaš, kar moraš vedeti, da te ne naserjejo ravno za vsaki mali hec. Dovolj vedoželjnosti, (samo)ponosa in debele kože, da te o tvojem becirku pač noben ne bo več nagnil. Samo eno je tisto, kar poznaš, nekaj čisto drugega, pardon, sedemnajstega pa je, ko gre za naše Pohorje.

Nikoli ne bom pozabil, kako se nam je tip režal. Takšni so pač bili učitelji smučanja. In najbrž so še. Popolnoma preveč kul. Vesoljci, maherji, znalci. Sploh za nas, ki smo smučali tako, da smo trpečih obrazov plužili z nogami na iks že na bejbiki. In najbrž samo zato, ker je bila pri Lukeju edina pica na kos v mestu. Ali pa vsaj edina res dobra.

Vložil nas je, froce male, pa ne samo za par minut. Še danes bi mu po moje verjel(i).

Peti steber. Smer: Ruše.

Pazi, kaj je rekel mojstrski dripec: da vsake toliko pri petem stolpu pohorske vzpenjače gondola zavije za Ruše! Ne čisto vsaka kabina, nobenega plana, to se kar zgodi. Da končaš v Rušah. Pa ne, da je kaj s tem narobe, ravno kontra. Kot da je delal reklamo za Ruše! Kak’ smo ga zijali. Odprta usta in vsakič pri petem stebru smo gledali in čakali, kaj bo.

Ko se je leta kasneje, torej par let nazaj, pisalo o vmesni postaji vzpenjače, sem za hip verjel, da mogoče pa je bilo vseeno vse skupaj res in nas pa mogoče ni okoli prinesel.

In od takrat dalje vzamem vse, kar velja o Mariborskem Pohorju, pač pazljivo. Verjameš nekaj, ne pa vsega. Moraš.

Ko se je leta kasneje, torej par let nazaj, pisalo o vmesni postaji vzpenjače, sem za hip verjel, da mogoče pa je bilo vseeno vse skupaj res in nas pa mogoče ni okoli prinesel.

In od takrat dalje vzamem vse, kar velja o Mariborskem Pohorju, pač pazljivo. Verjameš nekaj, ne pa vsega. Moraš.

Pa ne samo zaradi Bolfenka in one mariborske legende, da je Bog odlomil vrh Pohorja, ki mu mi rečemo Belleveue in bi bil še danes ponosno višji od Rogle, pa kaka Rogla, pa halo, če se Mariborčani ne bi zamerili onemu zgoraj in je hudič dobil bone za sranje in bi itak zabrisal v Dravo kepo granodiorita in tonalita, pa je prišla kao dobra vila, no, če mene vprašate, je hudič šel na pohano v Staro lipo, stegno kakega v Promenadi, zalutal v Pohorski in potem zabrisal pač vse skupaj tam za RTV centrom, ravno toliko, da je Galič imel še plac za fuzbal balon in e, vidite, temu danes pravimo Pekrska gorca.

»Bližnjica« do Snežnega stadiona

Pač vse to, če nisi ravno s Pohorja, verjameš, kupiš in, ta zmaga, prodaš dalje. Ne kot svoje, eh. Vsak bi te navohal, da nalagaš in bluziš. Kot nam je sošolec v prvem letniku, ko smo lazili na koncert Radia City ali Piše se leto, hotel kot glavni dasa pokazati, da kot tip iz Borove ali Nove vasi, saj ne vem več, seveda pozna bližnjo pot do Snežnega stadiona. Da mi pa že ne bomo rintali tam kot vsi drugi. Mhm. Zalutali smo tja do bivše skakalnice skoraj, pa en lastnik nas je lovil gor pa dol po njivi.

Zato je toliko bolj še vedno nekako nenavadno neposrečeno, da še nihče ni napisal nič o Trikotni jasi. Sploh zdaj, ko je padla žgoča debata o gradbenih dovoljenjih, prihodnosti in preteklosti Pohorja, denarju, interesih, nepošteni državi, pravni državi, mariborskem turizmu, zavodu za turizem, ki je te dni črtal ven Pohorje iz imena.

Torej.

Zdravo, seos, hej, alo!

Kdor ima v Mariboru preveč kil, časa ali volje, gre najprej do prve kapelice na najbližjem hribu, torej do Kalvarije, Pekrske gorce, Piramide, Sv. Marija nad Malečnikom. Ker pa smo Mariborčani taki, da vedno dobimo zagona in lufta za še, ker vedno verjamemo, da smo še boljši, kar je po svoje seveda prav, se gre na Trikotno jaso.

Še vsakega takega, ki je šel nazadnje gor s pingo sokom in sendvičem v alu foliji, lahko do danes vidiš, slišiš, zavohaš. Ta, ki gre prvih parkrat, vsakega pozdravi. Ne, ker bi se poznali. Ampak ker pač. Zdravo, dober dan, seos, hej, alo, ooo. Ali, če ni sape, pač neki neverbalni pred in pokoronski odmik z roko. Vem, ker sem bil sam med temi.

No, ko začneš lazit gor pozdraviš vse. Ono, srečno Kekec, žvižgaje, jaz pa pojdem in zase(r)jem. To je tisto, kar Maribor dela Maribor. Ta odkritosrčnost. Ker boš folk spoznal in folk, ki te sicer ne pozna, se ne bo delal, da te ne pozna. Ni to, khm, Šmarna gora. Ni tekma. Tu je drugače.

No, ko začneš lazit gor pozdraviš vse. Ono, srečno Kekec, žvižgaje, jaz pa pojdem in zase(r)jem. To je tisto, kar Maribor dela Maribor. Ta odkritosrčnost. Ker boš folk spoznal in folk, ki te sicer ne pozna, se ne bo delal, da te ne pozna. Ni to, khm, Šmarna gora. Ni tekma. Tu je drugače. Za spodbudo ti noben na Apple Watch 8 ne pokaže, ej, glej, koliko kalorij sem sprašil, pokaži mi ti svoje. Eh. Kje. Tu je drugače.

Greš parkrat do Trikotne in pokasiraš ono mariborsko spodbudo. Tega že ni na nobeni pametni uri. »Kaj te rineš samo do Trikotne? Res dobre, take fejst luštne, so šele nad Lukejem! Ajde, daj no!« In ugibam, da velja to tudi za tipe. Tako kot si malo lepše pravijo v Ameriki, češ, po tretji uri zjutraj se ne zgodi nič dobrega. Ali, saj pa te vemo, mi povemo tak’, kot je. Da grejo po tretji vse lepe, vsi lepi in vse lepo domov.

Če pridem do Lukeja, grem na Triglav

Tako je na Trikotni jasi. Tam se vse začne. Po moje je skoraj vsak Mariborčan prav tam rekel, da če pride do Lukeja, gre na Triglav. Pustimo, da ti oni hrib, kjer je štart veleslaloma, zlomi hrbet, trtico in pamet.

Tako je na Trikotni jasi. Tam se vse začne. Po moje je skoraj vsak Mariborčan prav tam rekel, da če pride do Lukeja, gre na Triglav. Pustimo, da ti oni hrib, kjer je štart veleslaloma, zlomi hrbet, trtico in pamet.

Zato bistvo Pohorja tako težko razložiš turistu. Tega ne moreš stiščati na power point ali v logotip. Mi rinemo gor, ker pač rinemo. Ker nam je. Ja, ker je lepo. Ja, ker svež zrak. Ja, ker Zlata lisica. Ja, ker ja. Vse to lahko skušaš nekako stisniti na letak ali plakat. Ne moreš pa narisati one rdeče face, ko misliš, da boš hin ratal. Ali ko ti kolega, ki si mu favš, ker je fit, ampak mu ne boš gušil, ker veš, da boš ob pol treh zjutraj dobil več mesa v kebab, reče, čuj, daj, malo bolj po petah hodi pa roke stegni.

In zato tudi nisem verjel, ko sva z Darkom šla dol z gondolo, mladi punci, ki je bila najbrž stara toliko, kot sem bil jaz takrat, ko so učitelji smučanja še razlagali, da gondola zavije tudi za Ruše. Ko sva vprašala, kako to, da kar sama na gondolo, je rekla, da se itak vsak dan v šolo vozi. Z gondolo.

Bi vi verjeli?

In v tem je čar Pohorja.

 

Odprite Ok(n)o mesta

S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.

https://maribor24.si/lokalno/maribor/s23-ni-nova-vas-pa-kak-ni-ker-ne

 

V Melju je vedno rdeča

https://maribor24.si/lokalno/maribor/v-melju-je-vedno-rdeca

 

Bil je Prundorf. So Studenci. Bo Wells?

https://maribor24.si/lokalno/okno-mesta-bil-je-prundorf-so-studenci-bo-wellsž

 

Sam (si) je ulovil tatiča

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-sam-si-je-ulovil-tatica

 

Jajca se v centru Maribora še mečejo iz okna

https://maribor24.si/lokalno/maribor/jajca-se-v-centru-maribora-se-mecejo-iz-oken

 

Sveti! Končno smo dobili luč!

https://maribor24.si/lokalno/maribor/okno-mesta-sveti-koncno-smo-dobili-luc