Slomškov trg v Mariboru ni le eden najprepoznavnejših mestnih trgov, temveč tudi prostor, kjer se prepletajo bogata kulturna dediščina, zgodovina in izjemne naravne vrednote. Med slednjimi posebej izstopata dve tisi, ki izvirata iz obdobja prvih zasaditev tamkajšnjega parka. Čeprav ju številni mimoidoči vsakodnevno občudujejo, le redki vedo, da gre za drevesi z izjemno zgodovino, katerih deli so lahko tudi smrtno nevarni.
Na posebnosti obeh dreves in njun zgodovinski pomen opozarja Borut Ambrožič iz Hortikulturnega društva Maribor, ki pojasnjuje, da imata tisi status drevesnih naravnih vrednot.
Drevesi, ki pomnita več kot stoletje mariborske zgodovine
Park na Slomškovem trgu je bil vzpostavljen leta 1891, v obdobju, ko se je Maribor začel sistematično ukvarjati z urejanjem javnih zelenih površin. Prav iz tega časa izvirata tudi obe tisi, ki danes predstavljata dragocen del mestne naravne dediščine. Park ima status spomenika lokalnega pomena in je pod evidenčno številko 13623 vpisan v Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo.
Ambrožič ob tem spominja, da začetki načrtnega urejanja mariborskih zelenih površin segajo še nekoliko dlje v preteklost. Med letoma 1869 in 1872 je Mariborsko olepševalno društvo zasadilo Mestni park, pri čemer je sodeloval graški vrtnar Franz Murauscheg. Pravni naslednik nekdanjega društva je današnje Hortikulturno društvo Maribor.
Ob tisah tudi umetniške stvaritve in zgodovinski spomeniki
Slomškov trg poleg naravnih znamenitosti skriva tudi številne kulturne zaklade. Osrednje mesto zavzema Stolna cerkev sv. Janeza Krstnika, katere zgodovina sega več stoletij v preteklost.
[[image_1_article_94704]]
V parku stoji tudi fontana s figuro dečka Karleka, delo slovenskega kiparja, slikarja in pesnika Gabrijela Kolbiča (1913–1995), katerega umetniška dela hranijo tudi v Umetnostni galeriji Maribor. V neposredni bližini ene od tis je od leta 2016 postavljena marmorna umetniška klop Midva, ki jo je v okviru projekta Zgodbe o klopeh in ljudeh ustvaril akademski kipar dr. Marjan Drev. Njegovo delo je tudi bronasti spomenik škofa Antona Martina Slomška, ki stoji v bližini druge tise.
Čudovito zimzeleno drevo, ki je lahko smrtno nevarno
Navadna tisa (Taxus baccata) je počasi rastoč zimzeleni iglavec iz družine tisovk. Prepoznamo jo po temno zelenih, ploščatih iglicah in značilnem rdečkasto-rjavem lubju, ki se lušči v zaplatah. Za razliko od številnih drugih iglavcev ne vsebuje smole in ne razvije značilnih storžev.
Kot pojasnjuje Ambrožič, gre za dvodomno rastlino, kar pomeni, da se moški in ženski cvetovi razvijejo na ločenih drevesih. Na ženskih rastlinah nastanejo semena, obdana z značilnim rdečim mesnatim ovojem, ki privablja številne ptice. Toda prav pri tisi se za privlačnim videzom skriva tudi nevarnost.
»Tisa velja za eno najbolj nevarnih rastlin na svetu,« opozarja Ambrožič.
[[image_2_article_94704]]
Skoraj vsi deli rastline so namreč strupeni. Izjema je rdeči mesnati ovoj semena, vendar je samo seme zelo strupeno. Nevarnost predstavljajo predvsem taksinski alkaloidi, ki lahko povzročijo hude motnje srčnega ritma in v najtežjih primerih zastoj srca. Posebej nevarno je zaužitje iglic, semen ali drugih delov rastline. Zastrupitve so lahko usodne tako za ljudi kot za živali, zato je potrebna velika previdnost.
Nekoč so iz tise izdelovali celo marmelado
Čeprav danes tiso povezujemo predvsem z njeno strupenostjo, je imela v preteklosti tudi povsem drugačno vlogo. Ambrožič pojasnjuje, da so gospodinje nekoč iz rdečega mesnatega ovoja pripravljale marmelade, sokove in likerje. Kljub temu tovrstno uporabo močno odsvetuje, saj lahko že prisotnost strupenega semena predstavlja resno nevarnost.
»Seme tise, iglice in lubje so izredno strupeni in ker do danes še vedno nimamo protistrupa, odsvetujemo kakršnokoli eksperimentiranje,« poudarja.
Pri sumu zaužitja strupenih delov tise je potrebna takojšnja zdravniška pomoč. Posebna previdnost je pomembna tudi pri hišnih ljubljenčkih, saj je rastlina strupena za številne živali.
Nekatere tise živijo več tisoč let
Tisa ne izstopa le zaradi svoje strupenosti, ampak tudi zaradi izjemne dolgoživosti. Spada namreč med drevesne vrste, ki lahko dočakajo več tisoč let. Na Škotskem rastejo primerki, katerih starost ocenjujejo na več tisoč let, medtem ko za eno najstarejših tis v Sloveniji velja Solčavska tisa, katere starost ocenjujejo na približno 700 let.
[[image_3_article_94704]]
K dolgoživosti prispevajo odpornost proti številnim škodljivcem, sposobnost obnavljanja po poškodbah in prilagodljivost na različne okoljske razmere. Prav zaradi teh lastnosti lahko tise uspevajo tudi v urbanem okolju, kjer so izpostavljene onesnaženju in drugim obremenitvam. Tisin les je bil zaradi svoje trdote in prožnosti cenjen že v prazgodovini. Uporabljali so ga predvsem za izdelavo lokov, pozneje pa tudi pohištva in drugih lesenih izdelkov. Zaradi intenzivnega izsekavanja je tisa v naravnem okolju marsikje postala redkejša.
Simbol večnega življenja, ki ga spremljajo številna verovanja
Tisa ima posebno mesto tudi v kulturnem in verskem izročilu. V krščanstvu simbolizira večno življenje, njena dolgoživost in zimzelena podoba pa sta skozi stoletja spodbujali številna ljudska verovanja.
Ambrožič ob tem izpostavlja tudi star slovenski rek: »Pred tiso vsi čari brez moči so.«
V Sloveniji je navadna tisa v naravi zavarovana že od leta 1976. Drevesa, ki imajo status naravne vrednote, pa uživajo še posebno varstvo zaradi svojih izjemnih dimenzij, starosti, ekosistemske, znanstvene ali pričevalne pomembnosti.
