V Mariboru nastajajo načrti za novo stanovanjsko skupino, ki bi odraslim osebam z intelektualnimi ter težjimi in težkimi gibalnimi ovirami omogočila življenje zunaj družinskega doma ali večjih institucij. Sonček – Mariborsko društvo za cerebralno paralizo v sodelovanju z Javnim medobčinskim stanovanjskim skladom Maribor na Studencih načrtuje dom za največ šest odraslih oseb. Po dosedanjih ocenah naj bi bila gradnja končana v slabih treh letih.
Projekt predstavlja korak k zagotavljanju več možnosti bivanja v skupnosti za ljudi, ki zaradi svojih potreb pogosto ostajajo odvisni od vsakodnevne pomoči družinskih članov. V društvu poudarjajo, da bi morali imeti tudi odrasli z oviranostjo možnost odločati o tem, kje, s kom in kako bodo živeli.
Kaj bo z mojim otrokom, ko mene ne bo več?
Ko otroci odrastejo, si običajno ustvarijo svoje življenje in dom. Za številne odrasle osebe z intelektualnimi in drugimi oviranostmi pa je ta prehod precej drugačen. Mnogi ostajajo pri starših tudi v svojih štiridesetih ali petdesetih letih, saj nimajo na voljo dovolj dostopnih stanovanj in ustrezne podpore za življenje zunaj družinskega okolja.
Družine se zato pogosto znajdejo pred težko izbiro. Odrasel družinski član lahko ostane doma, kjer zanj še naprej skrbijo starši, ali pa se preseli v zavod, ki je lahko oddaljen od domačega kraja, prijateljev in poznanega okolja. Ob tem se starši soočajo z vprašanjem, kaj se bo zgodilo z njihovimi otroki, ko sami zaradi starosti ali bolezni ne bodo več zmogli zagotavljati vsakodnevne pomoči.
V društvu opozarjajo, da bi morale biti ustrezne možnosti bivanja na voljo še pred nastopom takšne krize. Pravica do odraslosti, zasebnosti in odločanja o vsakdanjem življenju namreč ne bi smela biti odvisna od stopnje oviranosti.
Na Studencih bi lahko svoj dom dobilo šest odraslih oseb
Sonček – Mariborsko društvo za cerebralno paralizo si že dalj časa prizadeva za razvoj dostopnejših oblik bivanja v skupnosti. V sodelovanju z Javnim medobčinskim stanovanjskim skladom Maribor je zato pristopilo k načrtovanju stanovanjske skupine na Studencih. Kot pojasnjujejo v društvu, je pismo o nameri že podpisano, projekt je pridobil urbanistično potrditev, sledijo pa nadaljnje faze projektiranja.
V načrtovani stanovanjski skupini bi lahko živelo največ šest odraslih z intelektualnimi ter težjimi in težkimi gibalnimi ovirami. Med njimi so tudi ljudje, ki potrebujejo obsežno oziroma neprekinjeno podporo pri vsakodnevnih opravilih.
Pri načrtovanju želijo izhajati predvsem iz potreb in želja bodočih stanovalcev. Tem naj bi prilagodili prostore, organizacijo dela in način zagotavljanja pomoči. Pomembno je, da bi stanovalci tudi ob večjih potrebah po podpori ohranili možnost odločanja o svojem življenju. Če bi si denimo posameznik želel na sprehod ali obisk k prijatelju, bi mu moralo biti omogočeno spremstvo, ne da bi morali zaradi tega svoj dnevni načrt prilagajati vsi drugi stanovalci.
Raziskava razkrila skrbi mater odraslih otrok z oviranostjo
Na pomen ustreznih stanovanjskih možnosti opozarja tudi magistrska raziskava Lidije Šestak Zorič, predsednice Sončka – Mariborskega društva za cerebralno paralizo.
V raziskavi z naslovom Bivanje odraslih oseb z razvojnimi in intelektualnimi ovirami v skupnosti s poudarkom na stanovanjskih skupinah – pogled staršev je sodelovalo deset mater, starejših od 54 let, ki so glavne nosilke vsakodnevne skrbi za svoje odrasle otroke z oviranostjo. Njihove pripovedi so pokazale, da si po eni strani želijo, da bi njihovi odrasli otroci dobili svoj dom, po drugi strani pa jih skrbi, kakšno življenje bi jih tam čakalo.
Med njihovimi pomisleki so bile možnosti samostojnega odločanja, zagotavljanje individualne podpore, vključevanje v dejavnosti in varnost. Izrazile so tudi skrb pred morebitnimi zlorabami ter vprašanje, kdo bo njihove odrasle otroke poznal in razumel njihove potrebe, ko same tega ne bodo več zmogle. Raziskava je opozorila tudi na obremenitve družinskih članov. Dolgotrajna skrb lahko starše izčrpa, njihove lastne potrebe pa pogosto ostanejo v ozadju.
Nekatere matere so ob tem poudarile, da si ne želijo, da bi odgovornost za vsakodnevno pomoč pozneje samoumevno prevzeli bratje in sestre njihovih odraslih otrok. Z ustrezno strokovno podporo bi lahko sorojenci ohranili bližino in družinske odnose, ne da bi morali prevzeti glavno skrb.
Pomembno ne bo le stanovanje, temveč tudi ustrezna pomoč
V društvu poudarjajo, da sama zagotovitev stanovanj še ne pomeni nujno tudi kakovostnega in samostojnejšega življenja. Ključna bo organizacija podpore, ki bo posameznikom omogočala odločanje o vsakodnevnih dejavnostih, zasebnost in vključevanje v širšo skupnost. Pomembno vprašanje ostaja število zaposlenih, ki bodo lahko zagotavljali pomoč stanovalcem.
Novela Zakona o socialnem varstvu s konca decembra 2025 je uvedla storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe. Po 16.a členu zakona se storitev izvaja na domu uporabnika, kjer praviloma živi največ šest oseb. Po navedbah društva je pravilnik, ki bo določil standarde in kadrovske normative za izvajanje te storitve, še v pripravi.
Če nova pravila ne bodo omogočala dovolj individualne podpore, bodo v društvu iskali druge oblike bivanja, pri katerih je mogoča osebna asistenca. Ta bi lahko posameznikom zagotovila več individualne pomoči, del podpore pri skupnem bivanju pa bi bilo mogoče organizirati tudi za več stanovalcev skupaj.
V Sloveniji si prizadevajo za življenje zunaj velikih zavodov
Načrtovani projekt na Studencih je povezan tudi s širšimi prizadevanji za prehod od institucionalnega varstva k življenju v skupnosti. Slovenija je leta 2024 sprejela Strategijo deinstitucionalizacije v socialnem varstvu za obdobje 2024–2034, ki predvideva postopno preobrazbo velikih institucij v mrežo manjših oblik bivanja in podpornih storitev.
Takšne oblike bivanja v Sloveniji niso novost. Zveza Sonček je prvo stanovanjsko skupino odprla že leta 1991 v Kranju, leta 1998 pa je pridobila koncesijo za izvajanje institucionalnega varstva v stanovanjskih skupinah. Pri razvoju bivanja v skupnosti sodelujejo tudi druge ustanove. Med primeri je CUDV Črna na Koroškem, kjer so razvijali preseljevanje stanovalcev iz osrednje ustanove v manjše stanovanjske enote.
Vendar v Sončku opozarjajo, da je treba ob preseljevanju iz zavodov razvijati tudi možnosti za odrasle osebe z oviranostjo, ki še vedno živijo v svojih primarnih družinah.
Pravica do svojega doma ne sme ostati le na papirju
Načrtovana stanovanjska skupina na Studencih sicer ne bo mogla odgovoriti na vse potrebe odraslih oseb z oviranostjo in njihovih družin, lahko pa predstavlja pomemben korak k razvoju dostopnejših oblik bivanja v Mariboru.
Za dolgoročne spremembe bo po poudarkih društva potrebno sodelovanje države, lokalnih skupnosti, stanovanjskih skladov, izvajalcev podpore ter samih oseb z oviranostjo in njihovih družin. Cilj je omogočiti, da odrasli ljudje z oviranostjo dobijo ustrezno pomoč tam, kjer želijo živeti, njihovi starši pa se lahko starajo z večjo gotovostjo, da bodo njihovi otroci deležni podpore tudi takrat, ko je sami ne bodo več mogli zagotavljati.
Kot ob koncu svojega prispevka poudarja Lidija Šestak Zorič, pravica do odraslosti vključuje tudi možnost, da lahko nekega dne rečeš: »To je moj dom.«
