Raziskovalci z Univerze v São Paulu v Braziliji so izvedli poskus z 38 domačimi mačkami, ki so imele navado mijavkati ob hrani. Pred vsako izmed njih so postavili nerešljivo nalogo, priboljšek, zaprt v majhni plastični škatlici z luknjicami. Mačke so hrano videle in zavohale, a je same niso mogle odpreti.
Znanstveniki so nato opazovali njihovo vedenje v dveh različnih okoliščinah: ko so bile v prostoru povsem same in ko je bil v sobi prisoten človek in razlika je bila očitna.
Verjetnost za mijavkanje je kar 16-krat večja, če je v bližini človek
Ko so mačke imele občinstvo, so postale bistveno glasnejše, saj so raziskovalci zabeležili kar 85 mijavkov, medtem ko so jih v prazni sobi našteli le 20. Statistična analiza je pokazala, da je verjetnost za mijavkanje kar 16-krat večja, če je v bližini človek. Poleg tega so mačke v družbi ljudi pogled nenehno usmerjale med človekom in škatlico s priboljškom ter s tem jasno nakazale, naj težavo reši nekdo drug. Ko so bile same, pa so večino časa strmele v vrata in čakale, da se nekdo pojavi.
Kot poroča New York Post, je sicer že znano, da udomačene mačke mijavkajo veliko pogosteje in glasneje kot divje mačke, ki v naravi med seboj komunicirajo precej tišje. Prejšnje raziskave so namreč pokazale, da se je mačje oglašanje skozi tisočletja sobivanja z ljudmi postopoma prilagodilo našemu sluhu. Višji in krajši toni so za ljudi bolj prijetni in vzbujajo več pozornosti, saj spominjajo na glasove majhnih otrok. Avtorji študije, objavljene v reviji Animal Behaviour, sicer poudarjajo, da rezultati še ne dokazujejo, da mačke ljudi zavestno dojemajo kot svoje služabnike ali preračunljivo načrtujejo vsak zvok.