Najprej razlaga. Kratice. Tiste, ki jo zdaj že, hočeš nočeš, vsi poznamo. PCT. Vem, vem. Na živce vam gre, ono, še samo enkrat to čujem, pa se mi bo zmešalo. Dobro, tudi zato, ker nekateri zamenjamo črke, drugi spet delajo CPP, tretji oživljajo s CPR… Ampak okej. PCT.
Kaj pomeni? Pijem. Celi. Tedn.
Saj štos ste do zdaj itak že prebrali na internetih. Ampak nekaj čisto drugega pa je, če ti kratico pojasni nekdo za šankom. Kot v starih časih. Ko moraš biti na pravem mestu ob pravem času. Pa povrhu ta nekdo gladko prizna, da skoraj v nič okrog koronavirusa preprosto ne verjame. Samo ima pa zato smisel za humor. »Jaz mam to vse nar’jeno, veš, ta PCT. Ja, kaj, kak? Pijem. Celi. Tedn. Haha, daj meni tu še enega pa še njemu daj, kaj pije.« Mali pir
To so ljudje, ki so v bistvu vodnjaki. Ne zato, ker bi bili tako žejni, ampak zato, ker so neusahljiv vir štosov. Recimo kot je bila tista, da so šli s kolegi v gostilno, pa so štirje naročili pivo, kakor se spodobi, peti pa je prijavil: »Jaz pa ne bom pira. Jaz bom pa mali pir.«
Saj to so take bolj stare kot dobre fore, itak že stokrat slišane, samo če jih povedo pravi ljudje na pravi način, se režiš. Moraš se. To je ta naš DNK. Kot je bil tudi dodatek, ko je gospod dal za rundo, nas nasmejal in šel dalje po opravkih, kelnar pa je potem zmagovalno prijavil: »Malo vseeno vzami z rezervo, veš, tip nea verjame, da so Američani pristali na Luni.« Haha.
Vedno nekdo na nekaj brenka
Ja, poletje je v mestu. Vroče in, kakor kaže, dolgo poletje. In to poletje, ko mesto (spet) ne bo riknilo, gagnilo, crknilo po Festivalu Lent. Ne, ne bo.
Že zato, ker bo Lent prvič trajal in trajal, sprva bolj na malo na balkonih in v parku, potem pa, ko bodo vsi prišli z morja, še na malo bolj veliko. Ker smo že lani videli, da je konec avgusta res fajn termin. Letos? Dubioza, Šulić, opera in to.
Ampak ne, mesto bo urbano zadihalo in preživelo še zaradi (marsi)česa. Nekaj ima s tem tudi korona, ko smo lani komaj čakali, da se bo kaj dogajalo. In podobno je zdaj. Dogodki se dodajajo in dodajajo. Bolj je vroče, več se (bo) dogaja(lo), tako nekako. Skoraj ni ga trga ali eka, da ne bi nekdo na nekaj brenkal, pritiskal, metal v luft ali plesal.
Pred našim in po Poštnem štetju
Nekdo je, kakor vemo, sicer nekoč prijavil, da se v Mariboru po Lentu pač nič ne dogaja. Da je takšen živ dolgčas, da mesto od sile umre.
V bistvu je bilo mesto takrat lahko celo (naj)lepše. Dobro, marsičesa ni bilo, kelnarji so po svoje tekmovali, kdo bo večkrat zavrtel pladenj na prstu, srečal nisi nikogar, samo če pa si, pa si se imel res, res, res epsko fajn.
No, potem sčasoma, ko smo čas mestnega lajfa razdelili na čas pred našim štetjem in štetje po nastanku Poštne, kakor jo poznamo danes, je mesto imelo vse bolj nore vikende. Da, tudi po Lentu. Pa ne samo zaradi fantovščin in dekliščin. Ki so, preden vprašate, ja, še vedno popularne.
Žonglerski koncert!
In tako je bilo že minuli prvi vikend po Festivalu Lent. Kot da je še vedno skoraj Lent. Na malo na manjše, seveda, ampak še vedno. Petek je gotovo bil takšen, ko se je v sklopu festivala Prestopi na Žonglerskem koncertu žongliralo s političnim performansom na Glavnem trgu. Nekaj tako za stare kot za mlade. Deca so gledala, kako so žogice letale po luftu in kako sta se dva fanta in eno dekle premetavali po zraku, odrasli pa s(m)o lahko razbirali niti ne tako zakrita sporočila, kot je bilo tisto glas(ov)no robotizirano: »Dame in gospodje, vse je pod nadzorom in poteka tako kot v ostalih državah članicah EU.«
Tip predstave, ki nezgrešljivo pritegne pozornost. Tako onih, ki so bili dovolj zgodnji in srečni, da so še dobili kakšno prosto mizo, kot oni, ki so »šli samo malo mimo«. Ali pa skozi vodno fontano, ki je letos, po lanski otvoritvi, prehitela Mariborski otok z odprtjem. Trojica žonglerjev je še pisnila, da na mladih svet stoji in so se, en za drugim, postavljali na glavo. Tip dogodka, ko pomisliš na turiste. Da se jim kaj takega najbrž prav dopade. Ker pride mimogrede. Ker kaže na živahnost.
Siesta in novi oder Fontana
Živahen je bil tudi nastop Bilbi na balkonu Mestne hiše Rotovž. Seveda je bil. Prvi od številnih balkonskih koncertov, ki se bodo zgodili na poletne petke. Dobro, petkov centraški vrvež je odnesel nekaj zvoka luštnim komadom, plapolanje zastav pa boljši pogled na Gregorja in Majo, ampak po vsakem komadu je sledil topel aplavz na še vročih betonskih klopeh.
O, ja. Samo še v Beogradu sem doživel, da mi je tip sredi noči rekel, ko se ni dalo spat od hice, češ, ajde, marš na polje, pa se dotakni zida. Ajs! In enako zdaj. Pihljalo je, končno, pa so te betonske »klopi« še vedno pogrele. Ker ta teden je bila taka hica, da so se našli gostinci, ki so vžgali kar siesto. Če pa tako žge. Ja, čisto zares, zaprli so tam kmalu po poldnevu in se vrnili, ko je sonce vsaj malo šlo za prvo streho. Ker nima smisla.
Praksa resda še ni univerzalna, daleč od tega, še vedno se najdejo taki, ki v največji hici in zgolj pod »tendo« ali marelo gladko zmažejo pico. Kapo dol. Ampak sicer pa ima siesta smisel, če recimo v centru mesta v nekaj urah prodaš le tri pice. Bolje se je pripraviti na večer, kakor so se denimo v kotu Glavnega trga, kjer je nastopil Simpatico z Rokom Vilčnikom, ki je zadehtel že na Izboru športnika Maribora na Rotovškem trgu, nato pa se predstavil še na novem odru Fontana na Glavnem trgu, kakor je na svojem facebooku zapisal Vilčnik: »Prelep večer. Hvala vsem. Upamo na še več takih – seveda z drugimi izvajalci. Privatna pobuda Fuda, Living rooma, Popra. Maribor delamo skupaj. Držim pesti, da bo novi oder Fontana zaživel. Vsekakor ta večer je. Še na mnoga leta!«
Ja. Še na mnoga leta. Pa čim dlje. Ker se zdi, da vsi ostanemo še malo dlje, gremo še kam. Za vsak slučaj. Ker kaj veš, kako dolgo bo tako luštno, kot je zdaj.
