Vse manj je dobrih gostiln, ali kako že pravi tista pesem. No, tistih pravih gostiln, mislim da bo tudi temu tako. Skorajšnje izumrtje so jim napovedali vsi tisti fast foodi in okrepčevalnice, kjer je mogoče na hitro nekaj “vreči vase” potem pa odhiteti naprej. A zakaj neki? Kosilo oziroma tisti pravi obed, mora biti ritual, h kateremu sodi vse, od priprave na obrok, pa prehranjevanja in seveda prave kapljice povrhu, da kosilce še veselo zaplava. No, tega pa je vse manj.

Večerjica in vinček na vrhunskem nivoju

V mariborskem Zavodu za turizem so se zato odločili, da je čas, da skrbno izbrani hrani in rujni kapljici namenijo posebno pozornost in staro, mlado in še vse vmes (ponovno) navdušijo nad skrbno pripravljenimi specialitetami, ki kraljujejo na menijih in vinskih kartah v našem mestu in okolici.

Z večeri “wine and dine” so se tako poklonili 26 destinacijam na kulinaričnem zemljevidu, ki jih je zagotovo vredno obiskati. Razdelili so jih v štiri kategorije, na tiste, kjer je mogoče pokusiti najboljše vinske degustacije, kjer ponujajo vrhunsko “kuhno” in chefa, kjer je ponudba “najboljša za probat”, pa tudi tiste, ki že vrsto let navdušujejo s hišnimi hiti. 

Vse do 18. septembra je tako mogoče uživati ob vrhunski kulinarični ponudbi, ki jo streže naša dežela Štajerska. Med njimi pa je vredna vsakega obiska gostilna Vernik. S ponudbo domačih jedi in lokalno obarvano vinsko karto, ponujajo tiste pristne domače jedi naših babic malo drugače. A jim odlično uspeva. Z njimi že desetletja navdušujejo jedce od blizu in daleč, pri Vernikovih uživajo kot gostitelji za polnimi mizami že več kot 50 let.

Domačno za šankom in na krožniku

Za obisk gostilne sem izbrala soboto, ker sem si zaželela tistega pristnega sobotnega kosila in rituala in vsega, o čemer je tekla beseda zgoraj. Že ob prihodu v gostilno me je presenetila domačnost prostora in sam ambient in čeprav je bilo v nizki podolgovati gostilni ob cesti, opremljeni s starimi lesenimi kredencami in tistim starim masivnim šankom, kamor, kot se je v starih gostilnah spodobilo, vodila pot “direktno” s ceste, sem se zaradi lepega vremena odločila, da se namestim na vrtu.

Odmevala je domača glasba, tu in tam je izpod bližnjih brajd pridišalo skorajšnje grozdje, jurka, če se ne motim, sicer pa je bilo v senci za lično pripravljeno mizo pravi užitek čakati na natakarja.

Prijazno in nadvse ustrežljivo osebje me je presenetilo z naborom domačih jedi, med katerimi sem lahko izbrala svoj obrok. V sklopu wine & dine je bilo seveda mogoče izbirati med hišnimi “evergreeni”. Na izbiro sem imela tako divjačinski krožnik, nadvse priljubljen babičin krožnik in nagrajenega polnjenega kunca. 

Čeprav imam do kunca delno zadržke (morda zato, ker sem ga v otroštvu imela za hišnega ljubljenčka), pa sem se vendarle odločila zanj. Slišala sem že zgodbe o tem, da je, kot bi jedel belo meso pri piščancu, da ne veš kaj ješ in podobno. Kunec torej.

Polnjen kunec Vernikov “evergreen”

Pri Verniku je polnjen domač kunec njihova hišna specialiteta. Pripravljajo ga že vrsto let, pred 35 leti pa so zanj prejeli nagrado zlatega kuharja, ki je bil takrat “tu neki” z Michelinko. Vredno vsakega greha. In seveda vredno sobotnega kosila z veliko začetnico. V pričakovanju na nagrajenca mi je v želodcu že pošteno krulilo, še bolj pa me je dajala radovednost, kaj mi bodo postregli.

Skoraj bi si že naglas zapela del tiste viže iz Dneva ljubezni, ko me je natakar prestregel s svežimi pozdravi iz kuhinje. Postregli so mi skutin namaz z začimbami, sušenimi paradižniki, pestom bazilike in domačimi vrtninami na domačem kruhu. Sveža, sočna in slastna uvertura v prihajajoč obrok. Namaz na izvrstnem kruhku sem poplaknila z Greifovim laškim rizlingom, in kosilo se lahko začne.

Sledila je glavna jed, polnjen domač kunec, za prilogo pa prav tako domač kvašen žličnik in skutni štruklji. Kot se spodobi, je bila ob divjačini tudi brusnična omaka, ki se je odlično podala k rahlo pripravljenem, predvsem pa sočnem in okusnem zajcu. In res je, ne veš da ješ zajca. Okus bil je zaradi nadeva izredno izpopolnjen, odlično pa se je podal k nežnim skutnim štrukljem in kvašenem testu žličnika, ki je nekako spominjal na nekakšen kuhan kruh. Takšnega po receptu babic.

Običajno jem žličnik v tisti sladki preobleki, z nadevom in makom povrhu, a tokrat vseh tistih dodatkov nisem nikakor pogrešala. Ob kozarcu Javnikovega polsuhega roseja je kunec zadišal še bolj, v ustih pa se mi je topil, kot je kaj. Če Vernikov zajec še nima Michelina, si ga pa definitivno zasluži.

Kultni babičin krožnik v moderni preobleki

Pokusila sem pa še enega od Vernikovih največjih hitov. Priljubljen babičin krožnik namreč. Da gre za eno najbolj priljubljenih jedi, sem vedela že pred prihodom, a sem kaj kmalu ugotovila, odkod ta sloves. Gre za nekakšno sestavljanko piščanca po dunajsko, svinjske ribe in hišnega polpeta z začimbami. Lično pripravljen je že izgledal nadvse okusno, kar pa se je izkazalo tudi po prvem grižljaju.

 

Babičin krožnik je klasika še iz časa socializma so mi povedali pri Verniku, a ker so ga tako radi jedli, so se ga, kot vseh (pre))večkrat pripravljenih jedi kar malo naveličali. Pa brez razloga. A babica se je vrnila v moderni preobleki. Predvsem pa navdušila vse zaprisežene mesojedce. Namesto kruhovega krotona so namreč krožniku dodali še en kos mesa. V prilogi so bili skutni štruklji in kruhov cmok.

Skoraj vedno so na meniju tudi divje ribe, ki jih je sicer mogoče naročiti samo v boljših restavracijah, kar še priča o dovršeni ponudbi, ki jo je mogoče preizkusiti v gostilni Vernik. O ja, pa so še dobre gostilne, Vernik je tisti pravi vernik v dobre zgodbe, kvaliteto in predvsem vrhunsko kulinariko s postrežbo na višjem nivoju.