29-letna Mariborčanka Nuša Maver dopoldan poučuje šport na Centru za sluh in govor v Mariboru, popoldan pa se posveča poučevanju plezanja ter študiju inkluzije v vzgoji in izobraževanju na fakulteti. Za svoje delo živi in pravi, da ga ne bi zamenjala za nič na svetu, saj dela z najbolj najbolj iskrenimi, pristnimi in srčnimi bitji na svetu.

Željo po učenju športa in delu z otroci ima že od malega

Za Nušo Maver je bila njena strast in življenjska pot praktično položena v zibelko, saj že od malega obožuje šport. Kljub nagovarjanju, da bi lahko kot uspešna drugogimnazijka študirala kakšno medicino in psihologijo, s športom pa ”se še vedno ukvarjala v prostem času”, je vedela, da zanjo to ne bo dovolj, saj je bila želja po delu z otroci in učenju športa prevelika. “Delo z otroci je bila vedno moja strast, mogoče zato, ker se brez težav zlijem med njimi, po srcu bom verjetno zmeraj stara tri in pol leta,” s smehom pove Mariborčanka.

[[image_1_article_61333]]

Svoje pravo, izpopolnjeno poslanstvo pa je odkrila nekaj let nazaj, ko se je, kot pravi, po čistem naključju znašla na Sončkovem taboru. Na taboru zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije se je prvič imela možnost srečati z otroci in odraslimi s posebnimi potrebami. “Priznam, da sem bila čisto izgubljena. Nisem se znala odzivati, presenetilo me je, kako so nekateri spremljevalci z njimi sproščeni … Dokler ni prišla do mene ena deklica, me prijela za roko in pogledala res globoko v oči ter rekla “midve bova prijateljici, že zdaj te imam rada.” In potem se je stisnila k meni, nikoli ne bom pozabila tega občutka ganjenosti. Se spomnim, da je bil konec tedna in sem jokala kot otrok, ker sem morala domov,” razlaga 29-letnica.

“Tudi danes se v nobeni družbi ne počutim bolj sproščeno, bolj ‘Nuša’, kot v njihovi. Z njimi se tudi pogovarjam veliko bolj ‘normalno’ kot z drugimi. Sem pa pred dvema letoma slučajno videla razpis na centru, kjer zdaj delam in se mi je zdelo skoraj nemogoče, da bi se mi lahko pojavila ta priložnost, ker sem jo vedno iskala. Ampak sem tvegala v polni meri, sem podala odpoved na obeh rednih šolah, kjer sem delala prej in preprosto verjela, da bom sprejeta. In moja srečna zvezda mi je naklonila srečo in se mi zdi, da sedaj žarim močneje kot ona,” o svoji zgodbi pove Nuša.

Svoje službe ne bi menjala za nič na svetu, a vse ima svoje izzive

Magistrica športne vzgoje svoje celo življenje posveča otrokom in športu. Zjutraj uči v službi, nato je do poznega večera na fakulteti ali v plezalnem centru Klajmber, kjer dela kot inštruktorica plezanja. Vsako prosto minutko izkoristi za šport, redke dneve, ko so otroci na počitnicah, pa tudi raziskovanje območij, “kamor signal le redko seže in vsaj malo diši po adrenalinu” – obožuje svet gora, a je to le nekaj izmed njenih hobijev, prav tako rada piše, pesni, igra kitaro … Čeprav ji primanjkuje časa, pravi, da je vedno polna energije in optimizma, zato ji ni težko, da gre zjutraj od doma in se vrne ob osmih zvečer “pogledati, če je postelja še tam“. “Moj vsakdanjik je zelo pester, ampak pravijo, da si vse izberemo sami. Zadovoljna sem s čisto vsakim delom, ki polni moj dan,” pojasni Nuša.

[[image_2_article_61333]]

Mariborčanka v redni službi uči otroke od tretjega do devetega razreda, nato pa še v popoldanskem času v plezalnem centru štiri do šest otrok. Kot pojasni, so skupine seveda male, ampak je že to lahko zelo naporno: “Če delaš s petimi avtisti, bi potreboval že pet rok, in to kar močnih rok. Ampak je to pet rok sreče. Tako da ne bi zamenjala svojega dela,” doda. “To delo me osrečuje. To so živa srca. To je toliko iskrenosti, pristnosti .. Se zgodi sicer, da pride otrok en dan, me ugrizne ali pljune, ampak potem pride drugi dan in mi pove ‘rad te imam’. In vem, da je bilo oboje iskreno. Na koncu začneš ceniti celo tisti ugriz in ta iskrenost, to je najlepše na tem delu.”

Če bi me človek vprašal, zakaj ravno ta služba, bi rekla, da imam možnost delati z najbolj iskrenimi, pristnimi, srčnimi bitji na svetu. Mislim, da je to dovolj dober razlog.

Nuša pove, da je sama nekako vedno videla izziv v pomoči šibkejšim, vendar ima področje res veliko izzivov. Število otrok, ki za optimalni razvoj potrebujejo posebno obravnavo izjemno narašča, njim pa starši skoraj vsak dan trkajo na vrata, če lahko sprejmejo njihovega otroka, da lahko zaživi med sebi podobnimi. “Kljub temu naš pouk še vedno poteka v študentskem domu, v štirinadstropni stavbi, ki poka po šivih. Delimo si prostore s študenti, nimamo svoje telovadnice. Če manjše otroke peljem do dvorane, potem vse obuvanje, oblačenje, pot do tja, že terja vsaj deset minut, potem še preoblačenje, zlaganje oblačil, novih 10 minut … Če upoštevamo cel postopek še v obratno smer, da smo pravočasno nazaj, ostane efektiven čas za učenje športa zanemarljivih nekaj minut. Sreča je edino, da izvajamo blok ure, takrat je čas za učenje novih spretnosti. Samostojne medtem uporabimo za norenje na svežem zraku, kar pa je, priznajmo, v današnjih časih, ko so vsi priklopljeni na male ekrančke, zlata vredno.”

Otroke spodbujajo, da najdejo svoja močna območja, vendar nato z njimi ne morejo napredovati

“Še vedno se mi zdi, da smo zelo zaprta družba. Ko sem si na primer poškodovala nogo in pristala na berglah ter ‘krumpala’ do mestne lekarne, skoraj ni bilo človeka, ki se ne bi ozrl in me na skrivaj ‘poskeniral’, kaj šele, če bi vmes spustila kakšen čuden zvok, krik … Ljudje te hitro označijo za čudnega in ta drugačnost je še zmeraj nesprejemljiva, čeprav je v resnici tega že toliko, da skoraj prevlada nad ‘normalnostjo'”, pojasnjuje Mariborčanka, ki se prav tako izobražuje na Univerzi v Mariboru, na Pedagoški fakulteti študira inkluzijo v vzgoji in izobraževanju, da bo lahko kot pravi, za vedno zaposlena na svojem delovnem mestu. S svojo magistrsko nalogo pa upa, da bo lahko tudi kaj spremenila. Piše jo namreč na temo vključevanja otrok s posebnimi potrebami v izvenšolske dejavnosti, ker meni, da je na tem področju velika sistemska luknja.

[[image_3_article_61333]]

“Trudimo se z inkluzijo, torej vključevanjem otrok s posebnimi potrebami v redne programe osnovnih šol, ki jo skušamo sistemsko uveljavit, ampak zaenkrat ne presega izven šolskih okvirjev. Torej se odvija samo znotraj šolskih sten. Mi se v sistemu inkluzije borimo, da omogočimo otrokom, da cvetijo, da najdejo svoja močna območja, in kaj potem, ko jih najdejo? Odkrijemo, da je ta otrok dober v športu, in kam lahko gre? Inkluzija v izvenšolskem športu se ne obnese. Predvidevam, da se trenerji borijo, in ne samo odgovoronosti. Poznam trenerje, ki jasno povedo, da se bojijo takšnih ljudi, ne znajo pristopiti, neprijetno jim je v njihovi bližini, ker ne vedo, kako se odzvati na njihovo drugačnost, na kakšne krike, direktna vprašanja, oviranost. Dosti lažje je nekako vzravnano stati za nekim nevidnim ščitom ‘strah nas je odgovornosti’, pojasnjuje 29-letnica.

Zelo težko pridejo do svoje priložnosti, da se izkažejo

Športna navdušenka pojasni, da v celem Mariboru, verjetno na celem Štajerskem ni ponudnikov, da bi se lahko otroci s posebnimi potrebami ukvarjali s kakšnim športom. Starši jih lahko vpišejo le na judo, terapevtsko jahanje in privatne ure plavanja. “Ravno zato sem v plezalnem centru Klajmber dala pobudo, da uvedemo nov program, vadbo za osebe s posebnimi potrebami, najbolj za otroke. Vadbo izvajam jaz, zaenkrat nimamo drugega kadra, ki bi si upal to izvajati, ampak povpraševanje je ogromno. In poslušati zgodbe teh staršev je boleče,” pojasni in doda, da se ljudje zaradi praktično nikakršne ponudbe sprašujejo, ali se ”to sploh da” in kot pravi, se ”seveda da‘, ob tem pa razloži, da ravnokar dela s fantom, ki ima cerebralno paralizo in je neverjetno, kako močan je. “Oviranost ni ovira,” ob tem poudari.

Stremim k reševanju tistih izzivov, na katere res verjamem, da lahko vplivam in izpolnim poslanstvo svojega poklica.

Otroci potrebujejo nekoga, ki jim bo dovolil sanjati

“Želim si, da bi svet spregledal. Pa ne samo tisti, ki osebe s posebnimi potrebami samo ošvrknejo, ker se jih bojijo. Tisti so še najbolj oddaljena tarča,” razlaga Mariborčanka in doda, da gre predvsem za ljudi, ki so s temi osebami v stiku, med njimi učitelji na rednih šolah, ki jim je podano o tem premalo navodil, potem učitelji na šolah s prilagojenim programom in starši teh otrok.

“Želim si, da bi sebi in otroku vsaj dali priložnost, da se dokaže. Ga podprli in mu dovolili, da se izkaže. Ali pa vsaj dovolili meni in še kakšnim mladim nadobudnežem, da mu pri tem pomagamo. Zavedati se moramo, da ti otroci potrebujejo veliko več spodbude in veliko večjo brco v rit, še bolj kot to pa nekoga, ki bo vanje verjel in jim dovolil sanjati. Verjamem, da je lahko za starše zelo izčrpajoče in iskrena pohvala vsakemu, ki za otroke išče možnosti in vanje vlaga. Nimam pravice obsojati nobenega starša, ki vrže puško v koruzo, ampak zato je toliko bolj pomembno, da podporno vlogo prevzamemo učitelji, psihologi in cel strokoven štab.”

Prepričana sem, da se vsak otrok rodi s krili in naša naloga je samo, da odkrijemo stran obzorja ali neki pravi veter, na katerega bo naslonil ta svoja krila in poletel v svet, s trdno vero vase, da zna in zmore leteti. To je naša naloga.

“Z malimi premiki dosegamo spremembe. Jaz se zavedam, da sem ena sama na tem Klajmberju, staršev pa bi bilo tisoč in lahko sprejmem samo pet ali deset otrok, ampak tako se začne,” še pove naša sogovornica in doda, da upa, da bo kaj odkrila z magistrsko nalogo in bila bližje tej spremembi: “Mogoče dejstev res ne morem spremeniti, kot pravijo, pa sem lahko sprememba, ki jo želim videti v svetu,” še pojasni in izrazi željo, da bodo nekega dne vsi spregledali srčnost teh otrok in se od njih učili, tako kot ona.