V uredništvu maribor24.si smo se odločili, da bomo vse županske kandidate, ki so v Mariboru doslej napovedali svojo kandidaturo, v naši seriji člankov predstavili nekoliko drugače. Ne zgolj skozi njihove politične programe, stališča in obljube, temveč predvsem skozi vprašanja, ki razkrivajo človeka za politično funkcijo. Kakšno je njihovo družinsko življenje, kako gledajo na denar in premoženje, kakšne so njihove navade, razvade in šibkosti ter česa o njih volivci doslej morda niso vedeli?

Tokrat smo nekoliko bolj osebna vprašanja postavili Matevžu Frangežu, nekdanjemu državnemu sekretarju na gospodarskem ministrstvu in kandidatu za župana Mestne občine Maribor.

Kakšna je vaša najvišja dokončana izobrazba in po čem so si vas zapomnili učitelji? Ste bili med pridnimi ali med tistimi, ki so povzročali sive lase?

Po izobrazbi sem univerzitetni diplomirani pravnik, diplomiral sem na mariborski Pravni fakulteti. Ker sem bil v času šolanja od osnovne šole naprej precej aktiven v obšolskih in obštudijskih dejavnostih, ne morem ravno trditi, da sem bil zgleden učenec, dijak ali študent, pa tudi ne, da bi si kak učitelj zaradi mene pulil lase.

Z veliko večino sem imel in še imam dober odnos. Verjetno so si me zapomnili prav po aktivnostih, ker sem bil vedno generator novih idej in novih pristopov, od šolskih glasil, dogodkov, dijaške skupnosti, koncertov. Pa tudi organizacije protestov, ko smo začutili, da v šoli ali v družbi kaj ni pravično …

Kolikšen je vaš povprečni mesečni neto prihodek in iz katerih virov ga prejemate? Se vam zdi, da živite nad povprečjem svojih občanov?

Moj edini vir prihodkov je bila v zadnjih letih plača, ki je bila tudi večkrat javno objavljena. Življenje je postalo za vse zelo drago. Družine s povprečnimi prihodki zelo težko živijo in čeprav sem imel sam nadpovprečne prihodke, je to daleč od luksuza. Naša regija dosega 74 odstotkov povprečnega BDP EU in 82 odstotkov povprečnega BDP v Sloveniji. Gradec ima enkrat večji BDP na prebivalca kot naša regija. Potem se čudimo, zakaj naši talenti odhajajo drugam. In to je problem: Maribor mora ustvariti dobre službe, kjer bodo lahko ljudje zaslužili kaj več od povprečne plače. Zato je gospodarski razvoj mesta moja prva in najpomembnejša prioriteta. Novi Maribor mora biti mesto nove razvojne ambicije. Imamo vse pogoje, da nam to skupaj uspe.

Do denarja imam sicer precej konservativen odnos in vsak večji strošek temeljito premislim. Brez plače seveda ne morem živeti, a hkrati ne bi rekel, da delam za plačo. Moj pogon je drugačen: da uresničujem tisto, v kar verjamem. In ko delam, v kar verjamem, imam tudi dobre rezultate. V teh dneh mi je kdo iz podjetniških krogov rekel, da ne razume, da se podajam v to kandidaturo, ker bi naj bila županova plača nizka. Meni se ne zdi tako. Mislim, da je več kot spodobna, sploh ko jo primerjamo s povprečno plačo v Mariboru, in da več kot dovolj nagradi delo. Župan mora delati za plačo, ki jo zagotavljajo občani, ne za provizijo od svojih odločitev.

Katere nepremičnine imate v lasti, kateri avtomobil vozite in kakšno drugo večje premoženje imate? Kaj je bil vaš najdražji nakup za lastno zadovoljstvo?

Imam solastniški delež družinske hiše v Jarenini, ki sva jo z ženo kupila pred 12 leti za 150.000 evrov, zanjo bova še nekaj let odplačevala hipotekarni kredit. Takrat sva tri leta iskala dostopno hiško v mestu, a za najine možnosti nisva našla hiške z dovolj zemlje, da izživiva svoje sanje o hiši in vrtu za takrat dostopen denar. Zato sva dom takrat ustvarila na podeželju, a še vedno le deset minut do centra mesta. Temu rečemo “squeezed out”, da si iztisnjen. In to se je zgodilo in se še dogaja mnogim, čeprav imajo radi mestno življenje, danes še bolj kot pred 12 leti.

Slovenija ima eno najhitrejših rast cen nepremičnin v EU, na medletni ravni pa so cene nepremičnin v Mariboru rasle hitreje kot drugod po Sloveniji. Zato med tri svoje prioritete postavljam dostopna stanovanja, ne le z ustvarjanjem pogojev za gradnjo na trgu, pač pa tudi gradnjo javnih najemnih stanovanj po dunajskem zgledu. Drugih nepremičnin nimava. Še več: glede na pogost očitek, da je sedanji župan skrbel predvsem za okolico svojih nepremičnin, lahko pomirim občane, da znotraj mestne občine nimam v lasti nobene nepremičnine.

Vozim hibridnega, pet let starega BMW X3, ki sem ga rabljenega kupil letos, žena vozi 10 let star Renault Espace. Najdražja investicija v družinsko zadovoljstvo so vsakoletni dopusti na morju, radi si privoščimo tudi vikend izlete z najetim avtodomom. Sicer pa tudi v finančnem smislu živimo umirjeno življenje brez ekstremov.

Kakšen je vaš zakonski oziroma partnerski stan in ali imate otroke? Kdo ima pri vas doma zadnjo besedo?

Poročen sem z ženo Marino že 16 let; na dve leti podlage. Imam tri otroke, 15-letnega sina, 12-letno hčerko in skoraj 6-letnega sina. V našo družino paše tudi 12-letna psička Lili in kar nekaj rešenih mačk, ki jih žena vsake toliko prinese domov.

Zadnjo besedo ima žena. Dejansko je središče našega doma. Mi je pa enega najboljših nasvetov dal moj ati na dan, ko sem se poročil. Rekel je: »Sine, zdaj se moraš samo še odločiti, ali boš srečen ali pa boš imel prav.«

Katera je vaša največja razvada in za kaj vam nikoli ni škoda denarja?

Moja največja razvada je zelo dolga jutranja kava, mislim v časovnem smislu. Brez nje se moji možgani zjutraj ne poženejo. Brez nje imam občutek, da dnevu nekaj manjka.

Denarja mi ni nikoli škoda za stvari, iz katerih lahko nekaj ustvarjam. Za staro opeko, iz katere kaj zgradim, za les, da ustvarim nove vrtne grede, za dobro orodje in za vse tisto, iz česar na koncu nekaj zraste, stoji ali ostane za tabo. Pa za dobro knjigo, najraje zgodovinsko. Doma imam precejšnjo knjižnico svojih knjig, pa tudi zakladnice del, ki sem jih podedoval od staršev.

Katera vaša lastnost gre vašim najbližjim najbolj na živce? Kaj bi nam o vas povedali, česar sami v predvolilni predstavitvi zagotovo ne bi omenili?

Verjetno moja odsotnost. Zadnjih sedem let sem zaradi dela v Ljubljani bil praktično pet dni na teden odsoten. Moji družini bi bilo verjetno lažje, če bi se preselili v Ljubljano, kot so to naredili mnogi Mariborčani. Ampak ne, mi smo v tem okolju doma. Morda še to: če nekaj rad delam, v to “not padem”. Pa naj gre za delo, vrtnarjenje, ustvarjanje, igranje z lego kockami s sinovoma. In ženi gre to precej na jetra, ker sem takrat z mislimi v svoji viziji in jo pogosto preslišim.

Kaj je najbolj nora ali nepremišljena stvar, ki ste jo naredili v življenju, pa javnost zanjo še ne ve? Bi jo danes ponovili?

Kot pove moj dober prijatelj, Frangež rad poje, ampak ga je težko poslušati. Pred par leti sem po nekem koncertu na Lentu v Vetrinjcu na karaokah pel “Bridge over troubled water”. Mislim, da je bila to ena večjih blamaž. Ampak pojem še vedno rad, čeprav me je težko poslušati.