V tem tednu je potekala okrogla miza Sveta starejših Maribora, na kateri so sogovorniki predstavili tematiko starajoče se družbe in s tem povezanih preprek starejših ljudi v vsakdanjem življenju. Na okrogli mizi je bil predstavljen tudi koncept sobivanja starostnikov zunaj domov upokojencev in kako bi morali pristojni pristopiti k uveljavljanju strategije razvoja starosti prijaznega mesta.

Maribor je starosti prijazno mesto

Mestna občina Maribor je decembra lani sprejela Strategijo razvoja starosti prijaznega mesta, maja letos pa je Maribor tudi uradno postalo starosti prijazno mesto. Podpisana je bila pristopna izjava oziroma pogodba, da se Maribor kot univerzitetno mesto vključi v Mrežo starosti prijaznih mest in lokalnih skupnosti Republike Slovenije.

Sobivanje = odrast = blaginja

Na okrogli mizi Sveta starejših je svoj pogled predstavil tudi nekdanji rektor Univerze v Mariboru, dr. Danijel Rebolj. Cilj okrogle mize je bil predvsem opozoriti na težave starejših ljudi ter na to, kako se lotiti reševanja le-teh na več ravneh.

Dr. Rebolj je ako predstavil koncept sobivanja oziroma gradnje bivalnih skupnosti, ki bi bile namenjene predvsem druženju in kakovostnemu preživljanju časa. Pod pojmom bivalne skupnosti (co-housing) gre v prvi vrsti za združenje zasebnih stanovanj z bogatimi skupnimi prostori in infrastrukturo.

»Vsak ima svoj zasebni del, nato pa še skupne površine. Površina zasebnega stanovanja se zmanjša in je manjša kot v običajnem individualnem stanovanju ali hiši, so pa zato površine skupnega dela neprimerljivo večje.«

Bistvo koncepta je po besedah Rebolja predajanje dela zasebne površine v skupno rabo – če se v večjem kompleksu vsak odreče delu tega, bi nastala večja površina skupnih površin, ki bi bile namenjene celotni skupnosti.

Skupnost je potrebno načrtovati kot skupnostni bivalni projekt

Rebolj je pojasnil, da je treba takšno skupnost načrtovati kot skupnostni bivalni projekt, nato pa jo tudi zgraditi. Ob tem je navedel primere dobre prakse iz tujine – tako je na Danskem več sto takšnih bivalnih skupnosti, več kot tristo jih je na Nizozemskem, več kot sto v Nemčiji. Še posebej v Nemčiji postaja koncept sobivanja vse bolj priljubljen, saj je v teku blizu tisoč projektov, v državi pa se zavedajo, da je kakovost bivanja v takšni skupnosti bistveno višja, stroški pa so manjši.

[[image_1_article_93205]]

Razlogi za takšne razlike v primerjavi s Slovenijo se skrivajo predvsem v ustreznem pravno-finančnem okviru ter pravno opredeljenih stanovanjskih zadrugah in ugodnih posojilih. Ob tem tovrstne projekte podpirajo tudi mestne oblasti, kjer se zemljišča namensko rezervirajo za gradbene skupnosti namesto za komercialne nepremičninske projekte.

Razvite družbe se spopadajo s staranjem družbe

Pri tem so pomembni tudi demografski trendi, saj se razvite družbe spopadajo z osamljenostjo starejših in visokimi stroški nepremičnin, zato je sobivanje finančno in socialno zelo privlačna alternativa. Sobivanje ne pomeni nujno, da tam živijo le starejši ljudje, najboljšo možnost predstavlja večgeneracijsko sobivanje.

»Idealno je seveda, če gre za večgeneracijsko sobivanje. Čeprav obstajajo tudi bolj specifične, npr. seniorske bivalne skupnosti, ali pa se mladi zberejo skupaj in se lotijo takšnega projekta, ima medgeneracijsko sobivanje svoje prednosti. Starejši lahko popazijo na otroke, mlajši lahko pomagajo starejšim in tako naprej. Gre za cel kup interakcij in pomoči.«

Razbijanje izolacije v stanovanjih

Ker je v taki skupnosti precej skupnih prostorov, pride tudi do bistveno več interakcij kot v današnjih individualnih blokih ali hišah. Skupne površine lahko predstavljajo veliko dnevno sobo, skupnostno kuhinjo z jedilnico, ki omogoča skupno pripravo jedi, prostore za družbene dogodke in igralnice za otroke. Moderne bivalne skupnosti si lahko privoščijo tudi telovadnico, savne, bazene ter zunanje površine z vrtovi, otroškimi igrišči in športnimi površinami.

Takšna skupnost bi lahko pridobila tudi v smislu mobilnosti, saj ima kar nekaj skupnosti zelo dobro organizirane skupnostne avtomobile, torej ni potrebe po lastnem vozilu. Ljudje si lahko v okviru bivalnih skupnosti razdelijo tudi delo, zato da se vsak lahko osredotoči na to, kar najraje počne.

»Poudarek je na soseski, trajnostnem bivanju, medsebojni pomoči in solidarnosti. Vsi skupaj lahko v takšni skupnosti živijo bolje kot vsak zase v individualnem bivališču.«

Bistvo skupnosti je konsenz

Kot je poudaril Rebolj, mora biti takšna skupnost dobro organizirana. V bivalni skupnosti so temelj osnovna pravila, nato pa sprotno reševanje problemov, po možnosti s konsenzom. V primeru, da se nekdo z določeno rešitvijo ne strinja, ga ostali pozovejo k razmisleku o tem, ali lahko s tako rešitvijo živi in sobiva z ostalimi. Prav zato je konsenz v taki skupnosti ključnega pomena.

Proti trendu potrošništva

Nekdanji rektor je svoj prispevek na okrogli mizi zaključil z mislijo, da je sobivanje odrast in blaginja. Koncept sobivanja temelji na predpostavki, da je manj lahko več, s tem pa gre nasproti trendu potrošništva in poudarja kakovost pred količino.

»To ne pomeni, da bomo živeli slabše ali se vsemu odpovedali, ampak pomeni, da bolje premislimo, kaj v resnici potrebujemo. V primeru bivalnih skupnosti je ta princip še bolj prisoten in očiten – celotna skupnost potrebuje manj sredstev in strošek na posameznika je nižji. Po drugi strani pa je kakovost bivanja višja.«

Po besedah Rebolja bo usmeritev v ciljne bivalne skupnosti zaradi prevelike porabe virov na nek način postala nujnost, saj pomeni prehod v manjšo porabo in kakovostnejše življenje z manj materialnimi dobrinami.