Ali odrasli enako hitro opazimo stisko deklice in dečka? Ali fantu dovolimo jokati tako, kot to dovolimo deklici? In ali otrok sploh ve, da lahko odraslemu pove, ko mu je težko?

Prav vprašanje, ali enako stisko pri deklicah in dečkih odrasli tudi enako hitro prepoznamo, je bilo eno od izhodišč mednarodnega projekta SPARK. Ob njegovem zaključku so predstavili ugotovitve, ki kažejo, da je pripravljenost šolskih strokovnih delavcev v Sloveniji in Srbiji pomagati otrokom velika, precej manjše pa je njihovo zaupanje v lastno znanje pri prepoznavanju otrokovih čustvenih potreb.

Pomagati želijo, a v svoje znanje niso tako prepričani

Projekt so začeli z raziskavo med 131 strokovnimi delavkami in delavci osnovnih šol v Sloveniji in Srbiji. Med sodelujočimi jih je bilo 79 iz Slovenije in 52 iz Srbije.

»Njene izsledke bi lahko strnila v eno ugotovitev. Pripravljenost pomagati otrokom je zelo velika, zaupanje v lastno znanje pa je precej, precej manjše,« je ob zaključku projekta povedala programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES) in vodja projekta SPARK Ana Pavlič.

Le pet odstotkov sodelujočih v Sloveniji je bilo zelo samozavestnih pri prepoznavanju otrokovih čustvenih potreb, v Srbiji pa je bilo takšnih 15 odstotkov. Večina vprašanih je sicer prepričana, da se sami na otrokovo stisko odzivajo enako ne glede na njegov spol. V Sloveniji je tako menilo 63 odstotkov, v Srbiji pa 67 odstotkov sodelujočih.

[[image_3_article_93211]]

Zanimiva razlika se je pokazala, ko so ocenjevali svoje sodelavce. V Sloveniji je bilo namreč le še 29 odstotkov vprašanih prepričanih, da se njihovi kolegi in kolegice na otrokovo stisko odzivajo enako ne glede na spol otroka. Po besedah Pavlič so se zato v projektu med drugim spraševali, ali enako stisko pri deklici in dečku enako hitro prepoznamo ter koliko na naše zaznavanje še vedno vplivajo predstave o tem, kako naj bi se obnašala deklica in kako deček.

Skoraj vsak četrti otrok o svojih čustvih pogosto ali vedno molči

Pomemben del raziskave so predstavljali tudi otroci. V anketi je sodelovalo 221 otrok, starih od devet do 16 let, rezultati pa so pokazali podobno sliko. Polovica sodelujočih otrok v Sloveniji in 38 odstotkov otrok v Srbiji je izrazilo vsaj nekaj zaskrbljenosti, da bi bil pogovor o duševnem zdravju v šoli razumljen kot znak šibkosti.

Posebej izstopa podatek, da skoraj vsak četrti otrok v Sloveniji o svojih čustvih pogosto ali vedno molči, ker ga skrbi, kako ga bodo sprejeli drugi. Ko so v stiski, se otroci najpogosteje obrnejo na starše in prijatelje, redkeje pa pomoč poiščejo pri učiteljih in šolski svetovalni službi.

Na vpliv pričakovanj, povezanih s spolom, je ob zaključku projekta opozorila tudi varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek. Odrasli po njenih besedah deklicam in fantom pogosto nezavedno sporočajo, katera čustva so zanje sprejemljiva, kako naj jih izražajo, koliko ranljivosti smejo pokazati in kdaj je primerno prositi za pomoč. Opozorila je tudi, da otrokova stiska nima vedno oblike, ki jo odrasli pričakujejo. Odgovornost odraslih je zato ustvarjati okolje, v katerem bodo otroci vedeli, da lahko povedo, kaj doživljajo, in v katerem bo takrat, ko spregovorijo, sledil tudi ustrezen odziv.

Je za dečka sprejemljivo, da joka?

Projekt ni ostal le pri raziskovanju. V njegovem okviru so pripravili delavnice v razredih ter lov na zaklad za duševno zdravje, aktivnosti pa se je udeležilo več kot 600 otrok. Rezultati so pokazali opazen premik. Delež otrok, ki so menili, da je za dečka sprejemljivo, da joka, se je po lovu na zaklad povečal z 68 na 86 odstotkov. Povečalo se je tudi poznavanje možnosti, ki jih imajo otroci na voljo, ko potrebujejo pomoč. Delež otrok, ki poznajo telefonske številke za pomoč v stiski ali možnosti spletne podpore, se je povečal z 38 na 78 odstotkov.

»Ne delamo si utvar in vemo, da gre za kratkoročne učinke, vendar nam kažejo, da se lahko najtrdnejša pričakovanja včasih spremenijo hitreje, kot bi si mislili,« je ob predstavitvi rezultatov poudarila Pavlič.

Projekt o otrocih, a predvsem tudi z otroki

Posebno vrednost projekta SPARK varuhinja človekovih pravic vidi tudi v tem, da ni šlo zgolj za projekt o otrocih, ampak tudi za projekt z otroki. V okviru projekta so med drugim pripravili mednarodni otroški vrh SPARK, otroci pa so bili vključeni tudi v druge projektne aktivnosti.

»Odrasli vse prevečkrat pozabljamo, da je otrok nosilec pravic in ne zgolj objekt, o katerem odločamo. Resnična participacija otrok namreč pomeni, da otroka poslušamo in da ima njegovo mnenje možnost vplivati na odločitve, ki zadevajo njegovo življenje,« je poudarila Drenik Bavdek.

Ob tem je opozorila, da spol ne sme postati nekakšna »škatla«, v katero bi razvrščali otroke. Vsak otrok je po njenih besedah svet zase, poznavanje razlik pa bi nam moralo pomagati, da otroka bolje slišimo, ne pa da že vnaprej sklepamo, kaj doživlja.

»Pravice otrok ne smejo biti odvisne od sreče«

Zaključna konferenca projekta SPARK z naslovom Katerega spola je duševno zdravje? je 5. in 6. oktobra potekala v Ljubljani. Projekt je v ospredje postavil duševno zdravje otrok ter vpliv pričakovanj, povezanih s spolom, na doživljanje in izražanje stisk ter iskanje pomoči.

[[image_2_article_93211]]

Drenik Bavdek je ob zaključku opozorila tudi na odgovornost odraslih in institucij. Učitelji so namreč pogosto med prvimi, ki lahko zaznajo otrokovo stisko, zato je poleg opolnomočenja otrok, da o svojih težavah spregovorijo, pomembno tudi usposabljanje odraslih, da njihove stiske prepoznajo in se nanje ustrezno odzovejo.

»Pravice otrok ne smejo biti odvisne od sreče – od tega, ali bodo naleteli na dovolj pozornega učitelja, razumevajočo zdravnico, socialno delavko ali drugo odraslo osebo, ki bo njihovo stisko pravočasno prepoznala. Dober sistem ne more temeljiti na srečnih naključjih,« je poudarila varuhinja.

Pri projektu sodeluje tudi Univerza v Mariboru

Projekt SPARK oziroma Strengthening Psychological Awareness and Resilience for Kids vodi Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), med sodelujočimi institucijami pa je tudi Univerza v Mariboru.

[[image_1_article_93211]]

Projekt je usmerjen v duševno zdravje otrok in v spolno občutljiv pristop k njegovemu razumevanju. Z različnimi aktivnostmi želijo otroke ozaveščati o pomenu duševnega zdravja, zmanjševati stigmo, povezano z iskanjem pomoči, ter jih opremiti z znanjem in orodji za soočanje s čustvenimi izzivi. Pomemben del projekta je namenjen tudi strokovnim delavcem v osnovnih šolah, ki imajo pomembno vlogo pri prepoznavanju otroških stisk in zagotavljanju podpore.