Benedikt

Mestno življenje zamenjali za podeželje

Damjan Veršič, 28.01.24 ob 04:00

Petčlanska družina Kramberger je sprva živela v Mariboru, pred šestimi leti je njihov nov dom postal Benedikt.

Mestno življenje zamenjali za podeželje

V zadnjih letih je vse več družin, ki naravo in življenje na podeželju postavijo pred bivanjem v urbanih središčih in se zato iz večjega mesta preselijo v manjšo lokalno skupnost. To je zgodba Krambergerjevih, 5-članske družine, ki zadnjih šest let uživa življenje v Ihovi v občini Benedikt, predtem je bil njihov dom v Mariboru.

Dejan prihaja iz bližnje Negove, Maja, pred poroko je nosila priimek Sluga, iz Velenja. Imata tri hčere, Neja je stara 11 let, dvojčici Maša in Sara deset. Leta 2010 sta se spoznala v takrat znanem mariborskem lokalu Ribičija, kjer je med njima preskočila iskrica. »Takrat sem že pet let živela v Mariboru, delala sem kot študentka in bivala v študentskem domu in potem v zasebnih sobah,« pove Maja in doda, da sta z Dejanom kmalu zatem vzela v najem zgornji del hiše na Studencih pri starejši gospe, kjer sta dočakala tudi rojstvo vseh treh hčera. »Ker se je z rojstvom dvojčic naša tričlanska družina naenkrat povečala za dva člana, sva leta 2015 v Košakih najela spodnji del hiše s pripadajočo okolico. Finančno še takrat nisva bila sposobna kupiti ali zgraditi svojega doma.«

"Nisva želela, da najine hčere šolo obiskujejo v Mariboru"

Dejan, ki je po izobrazbi elektrotehnik energetik, je bil takrat že zaposlen v gornjeradgonskem podjetju Elrad Electronics, Maja je sprva vse službe opravljala v Mariboru, leta 2022 se je kot trgovka zaposlila v Birocentru v Lenartu. »Ker sva bila od leta 2010 oba zaposlena, sva varčevala za svojo hišo, ki pa je morala biti na podeželju. Nisva namreč želela, da najine hčere šolo obiskujejo v Mariboru. Krog iskanja novega doma je bil precej širok; med Slovensko Bistrico in Gornjo Radgono. Na koncu sva le našla lepo urejeno hišo v mirnem naselju Ihova v občini Benedikt, kjer je živela gospa Tekavc, ki je ovdovela ter se s težavo odločila za prodajo svojega doma. Imela je precej kupcev, vendar smo nanjo, ker smo ji obljubili, da bomo za hišo in okolico vzorno skrbeli, tako kot bi ona sama, če bi še lahko, naredili dober vtis,« doda Maja.

V novi dom se jim je uspelo vseliti 15. avgusta 2018, tik preden je Neja vstopila v prvi razred osnovne šole v Benediktu.

Prednost mestnega življenja Krambergerjeva vidita v bližini vseh večjih institucij, predvsem bolnišnice, ki sta jo po prehitrem porodu dvojčic, v šestem mesecu, ter razvojih izzivov prva leta pogosto obiskovala. Ker so živeli v hiši na obrobju niso, kot pravita, čutili večjih slabosti življenja v urbanem okolju, je pa (ne)pretočnost prometa zanju velikokrat predstavljala velik izziv.

Pri vključitvi v novo skupnost so Maji in Dejanu pomagali njuni otroci

V novo okolje se je družina hitro in dobro vključila. Pri tem jim je veliko pomagala pedagoginja Majda Leva, pri kateri dekleta od leta 2021 obiskujejo ure klavirja. »Povabila nas je v mešani cerkveni pevski zbor sv. Benedikt, v katerem sodelujem skupaj s hčerami. S tem smo postale tudi članice Kulturno umetniškega društva Musica Benedikt. Od novembra lani pa sem še članica vokalne skupine Magdalenke.« Maja še doda, da jim pri vključitvi v novo skupnost pomagalo tudi članstvo otrok v različnih klubih. Neja je od leta 2019 članica Mažoretnega in twirling kluba Benedikt, v katerem nastopa in dosega dobre rezultate na različnih prireditvah in tekmovanjih v Sloveniji in na Hrvaškem. Maša je že tri leta članica Odbojkarskega kluba Benedikt. Starši nekaterih mlajših deklic, ki imajo veselje do tega športa, med njimi sta tudi Maja in Dejan, enkrat tedensko igrajo odbojko. Ekipi so nadeli ime Stare fedre. Sara pa je od leta 2022 članica Športnega kluba Rubin.

Družina se ob tem že od prihoda v Benedikt udeležuje vseh večjih občinskih in cerkvenih prireditev, tako da lahko za Krambergerjeve resnično trdimo, da so aktivni člani lokalne skupnosti. Verjetno bolj kot marsikateri domačin.

Življenja v mestu ne pogrešajo

In kako so jih sprejeli Benedičani? Maja odgovori, da po pričakovanjih. »Bili smo zanimivi. Dvojčici, ki sta se v vrtec vključili zadnje leto pred začetkom šole, imava v ločenih razredih, nad čemer so bili nekateri starši in učitelji začudeni.« Sicer pa sta jim zelo všeč povezanost in sodelovanje občanov, ki so, da se nekaj dogaja, pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas. »Veseli smo da živimo na obrobju in prijateljem, ki živijo v centru Benedikta, večkrat rečemo, da pridemo k njim v mesto. Mestnega življenja pa gotovo ne pogrešamo. Seveda bova vesela, če otroci ostanejo v tem kraju, podprla pa bova tudi kakšno njihovo drugačno odločitev.«