Evropska komisija stopa v novo fazo urejanja enega najbolj vsakdanjih, a hkrati tudi najbolj trdovratnih okoljskih problemov. Konec marca je namreč objavila smernice za izvajanje nove evropske uredbe o embalaži in odpadni embalaži, s katerimi želi državam članicam in podjetjem olajšati razumevanje pravil, ki naj bi v prihodnjih letih bistveno preoblikovala embalažni sektor v Evropski uniji.
Gre za uredbo PPWR, torej uredbo o embalaži in odpadni embalaži, ki je začela veljati 11. februarja 2025, splošno pa se bo začela uporabljati 12. avgusta 2026. Njen cilj ni le zmanjšanje količine odpadkov, temveč tudi poenotenje pravil na notranjem trgu EU, saj je prav razdrobljenost nacionalnih ureditev v zadnjih letih za podjetja pomenila vse več administrativnih bremen, nejasnosti in dodatnih stroškov.
Embalaže je vse več, odpadkov prav tako
Številke, na katere opozarja Evropska komisija, povedo precej same zase. Povprečen prebivalec Evrope je leta 2023 ustvaril 178 kilogramov embalažnih odpadkov, brez dodatnih ukrepov pa bi se lahko skupna količina teh odpadkov do leta 2030 glede na leto 2018 povečala še za 19 odstotkov. Še izrazitejša bi bila rast pri plastični embalaži, kjer Bruselj ocenjuje, da bi se količine lahko povečale celo za 46 odstotkov.
Evropska komisija ob tem opozarja, da embalaža ni več le vprašanje smeti v zabojnikih, temveč postaja pomembno razvojno, gospodarsko in tudi konkurenčno vprašanje. Na ravni EU se namreč kar 40 odstotkov vse plastike uporablja prav v embalaži, embalaža pa predstavlja tudi pomemben delež komunalnih odpadkov in pomemben vir obremenitev za reciklažne sisteme. Polovica morskih odpadkov v EU je povezana z embalažo, zato pritisk za ukrepanje ni več le političen, ampak tudi povsem praktičen.
Kaj pravzaprav prinašajo nova pojasnila
Nove objavljene smernice same po sebi ne spreminjajo uredbe in ne uvajajo dodatnih pravil, temveč pojasnjujejo, kako naj se obstoječe določbe razumejo in izvajajo v praksi. To je pomembno predvsem zato, ker so podjetja, države članice in drugi deležniki po sprejetju uredbe odprli vrsto zelo konkretnih vprašanj: kdo se v določenem primeru šteje za proizvajalca, kdo za proizvajalca oziroma dajalca na trg v smislu razširjene odgovornosti, kateri izdelki sploh sodijo med embalažo in kako natančno uporabljati posamezne obveznosti iz uredbe.
Komisija v smernicah med drugim dodatno razlaga omejitve za embalažo za enkratno uporabo, uporabo ciljev glede ponovne uporabe, izvajanje omejitev za PFAS v embalaži, ki prihaja v stik z živili, ter obveznosti, povezane s sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca in z vzpostavitvijo kavcijskih oziroma vračilnih sistemov.
To je tudi eden najbolj občutljivih delov nove zakonodaje. Velik del pravil namreč ne zadeva zgolj velikih proizvajalcev embalaže, temveč celotno verigo, od živilskih podjetij in trgovcev do ponudnikov dostave, gostincev in distributerjev, ki bodo morali precej natančneje preverjati, kaj dajejo na trg in pod kakšnimi pogoji.
Manj praznega prostora, več reciklabilnosti in več ponovne uporabe
Sama uredba je zastavljena precej ambiciozno. Evropska komisija želi z njo doseči, da bo vsa embalaža na trgu EU do leta 2030 reciklabilna na ekonomsko izvedljiv način, obenem pa povečati delež recikliranih materialov, zlasti v plastični embalaži, omejiti prekomerno in nepotrebno embalažo ter spodbuditi sisteme ponovne uporabe in vračanja.
To v praksi pomeni več sprememb, ki jih bodo potrošniki zelo verjetno opazili tudi v vsakdanjem življenju. Komisija napoveduje manj nepotrebnih plastičnih elementov in praznega prostora v embalaži, bolj enotno označevanje za lažje ločevanje odpadkov, več možnosti za ponovno uporabo in ponovno polnjenje ter strožje omejitve za nekatere problematične materiale. Posebej izpostavljena je tudi omejitev PFAS, tako imenovanih večnih kemikalij, v embalaži za stik z živili.
Med bolj oprijemljivimi ukrepi so tudi obveznosti, da morajo nekatere dejavnosti kupcem omogočiti uporabo lastne embalaže brez dodatnih stroškov, ter prepovedi oziroma omejitve nekaterih tipov embalaže za enkratno uporabo. Cilj ni zgolj manj odpadkov, temveč tudi sprememba same logike trga, kjer embalaža ne bi bila več nekaj, kar se skoraj avtomatično zavrže, ampak nekaj, kar se načrtuje za ponovno uporabo, boljše zbiranje in lažjo predelavo.
Zakaj podjetja čakajo zahtevni meseci
Čeprav je namen uredbe okoljski, njeno jedro ni zgolj zeleno, ampak tudi gospodarsko. Bruselj ves čas poudarja, da naj bi enotna pravila okrepila enotni trg in zmanjšala težave, ki jih podjetjem povzročajo različna nacionalna pravila. Za del gospodarstva bo to dolgoročno res lahko pomenilo več predvidljivosti, a kratkoročno gotovo tudi precej prilagajanja.
Podjetja bodo morala preveriti sestavo embalaže, njeno označevanje, dokazovanje reciklabilnosti, deleže reciklirane vsebine, izpolnjevanje obveznosti iz razširjene odgovornosti proizvajalca in pri določenih tokovih tudi vključevanje v vračilne sisteme. Poleg tega Komisija že pripravlja še več izvedbenih in delegiranih aktov, med drugim za harmonizirane obrazce registracije in poročanja v sistemih razširjene odgovornosti proizvajalca, za označevanje embalaže za lažje ločevanje odpadkov, za vsebnost reciklirane plastike in za merila reciklabilnosti.
Več: Evropska komisija
