Vstalo se je že med polčasom. Stoječe ovacije. Skandiralo, ploskalo, odobravalo. Tri nula. Gladkih tri nula. Golov več ni bilo, Maribor je od nemočnih Domžal sicer nato enega, povrhu lepega prejel (3:1), toda skandiranje po drugi zmagi v ligi in skoku na vrh lestvicev je bilo, kakor poje pesem, glasno, strasno, močno, ponosno. Iz vzhodne tribune, še bolj pa z južne. Viole so že »kurblale« vzdušje za četrkov povratni obračun s Hammarbyjem (20.45). Slabih tri tisoč gledalcev je pokazalo moč Ljudskega vrta. Ja, 2.800 gledalcev. Švedi so dobili le drobec. Predfilm. Napovednik.

Trije sploh prvič!

Maribor se je spravil nad Domžale, kakor se je Hammarby v četrtek nad vijoličastimi. Enak rezultat. 3:1. Resda so se Domžalčani sami kastrirali, ko je Senijad Ibričić s komolcem udaril Gregorja Sikoška in moral z igrišča na tekmi, kjer sicer sodnik David Šmajc nikomur ni pokazal rumenega kartona.

Toda tudi, ko je bilo še enajst na enajst, je Maribor mlel. In to ekipa, v kateri so trije sploh prvič začeli (Danijel Šturm, Mirko Mutavčić, Sikošek), za Nemanjo Mitrovića pa je po letu dni rehabilitacije bilo kot nov začetek. In tak Maribor je bolj spočite Domžale – prejšnji vikend jim je odladla tekma prvega kroga z Olimpijo, v Evropi so doma že igrali v torek – gladko premagal.

Argument, da se Domžale edine privajajo na spremenjen, mlad kader, ne bi pil vode. Tudi Maribor se. Razlika je le, da so vijoličasti pred peklenskim tednom. Eden tistih, ki ne podpiše, vsekakor pa nastavi ton sezoni.

Misija evforija

Maribor je splezal na vrh lige v napolnjenem urniku. Edini ima dve zmagi. Pred tednom, ko prihaja najprej Hammarby, komaj drugi od štirih tekmecev, kolikor jih je na poti do konferenčne lige in debelih tri, štiri milijone evrov. Nato pa v nedeljo sledi še derbi v Stožicah z Olimpijo (20.15). Ampak derbi se je, četudi le teden dni stran, zdel kot meglena prihodnost. V mislih je res le Hammarby. Maribor ve, da je do evropske jeseni (pre)daleč. Ker je bila bližje maja v derbiju za prvaka. Zdaj vidijo, kako blizu evropski jeseni je Mura. Premagala je prvega tekmeca, nato mora od naslednjih treh le še enega. Da bo, kakor se pričakuje, Evropo igrala – v Ljudskem vrtu.

Ker pravila gola v gosteh ni, morajo v četrtek zabiti za zmago (vsaj) tri gole. Sodeč po vzdušju Ljudskega vrta ni misija nemogoče. Prej misija evforija. Nekje pri sedem smo na novinarski konferenci po tekmi sicer nehali šteti. Vsaj tolikokrat je Simon Rožman, trener Maribora, po nedeljski zmagi nad Domžalami omenil navijače. »Še enkrat hvala navijačem. Lepa energija in dobra popotnica za zelo pomembno četrtkovo tekmo. Najbolj bistveni so igralci. Vsi jim moramo dati podporo, absolutno veliko, veliko željo imamo. Mi dajemo na terenu tisto, kar govorimo. Če bomo igrali tako, nam gledalci ne bodo ničesar zamerili. Manjka nam izkušenj in ekipne kvalitete, kar lahko prinese zgolj čas. Zahteven tekmec, ampak vse bi povabil, da skušamo pričarati magični večer.«

Res je bil festival

Napovedali smo festival zadetkov, na katerega vabita zdaj že redno Maribor in Domžale. In festival zadetkov je bil, ampak jasno je bilo, kdo je glavna zvezda in kdo predskupina. Maribor je doma deloval kot tista zasedba, ki na tujem ni tako uspešna kakor doma. A to ne pomeni, da ni popularna. O, je. Le da ima Maribor ta privilegij, da navdušuje tudi z novimi hiti na podlago star(ejš)ih. Pa ne, da je Aleks Pihler železni greatest hits. Ni ali vsaj ne deluje, da je. Je vsestranski igralec, kakršen je bil pred njim Aleš Mertelj. »Dajte mu rokavice, pa bo šel v gol,« se je pošalil še Nemanja Mitrović, potem ko je Pihler zabil trinajsti in štirinajsti gol v relativno dolgoletni mariborski karieri, delovalo pa je, da mu je bil »tokrat« preprečen hat-trick. Potem ko je imel res slabo tekmo na Švedskem. Pa ne edini.

In, ja, prav ste prebrali. Nemanja Mitrović se je smejal. Od 7. novembra lani mu ni bilo do smeha. Končal je sezono zaradi poškodbe kolena in se vračal in vračal in vračal. Ko se je vrnil, je delovalo, kakor da nikdar ni odšel. Kot da je zdaj tako, kakor mora biti. Drugače kot denimo Antoine Makoumbou, zadnji, osmi novinec letošnjega »Šulerjevega« poletja. On bo še potreboval čas, zgodaj je, prejšnji teden je šele prispel.

Mutavčić debi vrhunsko izkoristil

Da delo na dolgi rok koristi in da uvaja Rožman drugačen sistem dela, je pokazal Mirko Mutavčić. Dvajsetletnik iz Gorice je v Mariboru že pet let. Ja, pet let. Doslej je trikrat bil v kadru, dvakrat še lani pod Sergejem Jakirovićem, ko minut ni dobil. Tretjič je slovenski reprezentant do 19 let sedel na klopi prejšnjo nedeljo v Celju. Na desnem bočnem je imel Maribor še lani višek igralcev in krizo na levi, zdaj pa je delovalo, da Martin Milec resno potrebuje počitek.

Ko ga je dobil, je Mutavčić priložnost več kot izkoristil. Asistenca za gol Rudija Požega Vancaša. Saj enako je bilo na levi, kjer je Sikošek prvič dočakal prvo enajsterico, ker vijoličasti upe, tudi v uspešen prestop, polagajo v Vida Kodermana. Izplen? Asistenca za prvega od dveh Pihlerjevih golov. In glede nato, kako je Ljudski vrt pozdravljal zagnanost, iskrivost, hitrost Danijela Šturma, Primorca, ki je zabil v Armeniji in gol posvetil kar mestu Mariboru, ima Rožman res vse širši kader. A tak, ki zadošča za Domžale. In Celje. In Urartu. Pa Hammarby?

Konkurenca, da si sploh v kadru

Širok kader dobiva mere sproti. Enkrat je preširok, kakor v ligi, drugič morda prozek, kakor v Evropi. Zdaj je namreč konkurenca že sploh priti v kader za tekmo. In to zdaj, ko je na voljo pet menjav, na klopi lahko sedi devet nogometašev (prej sedem, v Evropi jih je zdaj lahko celo enajst). Nino Žugelj je zabil ne le Urartuju, ampak tudi Celju. In nato še Hammarbyju. Zdaj ga ni bilo niti v kadru. Obratno je začel tekmo na Švedskem Andrej Kotnik, ki ga tokrat spet ni bilo niti na klopi. Če je Rok Kronaveter opozoril na svoje izkušnje v četrtek, je tokrat bil s Kotnikom na tribuni. Minute pa je dočakal Rok Sirk, ki niti odpotoval ni na Švedsko. Kot rečeno, ni lahko priti niti v kader, kaj šele v prvih enajst.

In kako to pojasnjuje Rožman? »Obljuba iz moje strani je bila, da bodo vsi dobili priložnost. Ne rotiramo samo zato, da bomo rotirali. Konkurenca mora obstajati. Kdor čez teden pokaže največ, bo na naslednji tekmi v kadru. Vesel sem, da vsi izkoristijo priložnost. Ekipa je odigrala na res dobrem nivoju.

Hammarby Rožmana navdušil

O tem, če mu je kdo dal misliti za četrtkovo tekmo?
»Vem, kam ciljate. Ampak kot sem rekel: veseli, da nihče ni zagarantiran v ekipi kot tudi, da nihče ni odpisan. Trud, želja in kvaliteta na igrišču dajejo večjo ali manjšo minutažo. Vesel sem dobrega odziva po slabi tekmi na Švedskem. Veselim se četrtka, ker igramo proti izjemno kvalitetnemu nasprotniku, verjamem pa, da si lahko skupaj z navijači, kjer se nam mora poklopiti vse, izborimo napredovanje. »

O tem, če po šestih golih in raznolikih strelcih na dveh tekmah v ligi približno vsaj on ve, kdo bo zabil gol?

»Veseli raznovrstnost strelcev. Zelo pomembno je, da se vidi, kar smo obljubljali. Daleč od tega, da je idealno, ampak fantom ničesar ne moremo očitati. Kompaktni smo, skušamo pritiskati na žogo, izboljšali smo tranzicijo. Še vedno je marsikaj, kar ne ‘štima’. Za Hammarby pa… Ogledal sem si tekmo proti Norrkopeingu (2:1 zmaga doma), izjemen ritem, fizična priprava, dejstvo pa je, da mi nismo bili na želenem nivoju. Ampak skupaj z navijači lahko napredujemo.«

O vrnitvi Nemanje Mitrovića.

»Ima vodstvene izkušnje, mirnost pri izgradnji napada. Za nas je pomembna ‘okrepitev’, njegova rehabilitacija je šla v zelo pozitivni smeri in vsi smo veseli, da je oddelal 90 minut brez težav.«

O tem, kakšen vtis je pustil Hammarby v prvenstvu z zmago.

»Dejansko so igrali z vsemi najboljšimi. Ammo, ki je na odhodu v top evropski klub, je bil na klopi, potem veste, o kakšni kvaliteti govorimo. Andersen, kapetan, se vrača v ekipo. Izredno kompaktni so, neverjetna intenziteta. Upam, da se jim lahko postavimo po robu in pripeljemo do točke, da bodo oni ‘na mukah’.«

Poanta krutega profesionalizma

O širokem kadru v peklenskem tednu: četrtek Hammarby, nedeljo derbi v Stožicah.

»Zelo pomembno je za igralce biti potrpežljiv in garati na vsakem treningu, da so pripravljeni, ko pridejo minute. večkrat velja ta naša regijska mentaliteta: če sem v ekipi, bom treniral, če pa nisem, me je trener odrezal in bom z nedelom pokazal, da sem jezen nanj. Ta mentaliteta več ne pije vode. Smo v procesu, da bi vsi igralci, kaj je poanta danes krutega profesionalizma.«

O tem, kako igralci doživljajo, da so enkrat na klopi, drugič začnejo, nato jih ni niti v kadru.

»Kot sem rekel: zame gre za proces, v katerem bi radi nastavili drugačno mentaliteto. Vsi smo tukaj plačani za svoje delo. Nismo plačani, da bi bili zadovoljni, ampak smo plačani za svoje delo. Moja zahteva je, da se delo maksimalno opravlja. Kdor to sprejme, bo šel z nami naprej. Kdor ne more, žal ne more biti del te institucije. Ta mentalni set še ni na nivoju, ki bi si ga sam želel. Delamo ogromno na tem in to je pokazatelj, da ne govorimo eno, delamo pa drugače. Kdor bo sprejel, bo z nami šel naprej. Bo pa rezultat tisti, ki bo barko peljal v eno smer.«