Državni zbor je leta 2020 na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije uvedel 23. septembra Dan slovenskega športa. Prav na današnji dan, pred 23. leti je namreč na olimpijskih igrah prvič zaigrala slovenska himna Zdravljica v čast našim zlatim olimpijcem na olimpijskih igrah v Sydneyu.

A pravo vprašanje bi bilo ali Luki Špiku oziroma Rajmondu Debevcu, osvajalcem odličja več pomeni, da praznujemo na današnji dan ‘Dan slovenskega športa‘ ali, da imamo urejen status za vrhunske dosežke naših športnikov in državo, ki ceni ter dejansko vlaga v šport.

Dan slovenskega športa se odvija tudi v tednu Evropskega tedna športa na iniciativo Evropske komisije, katere namen je spodbuditi ljudi k telesni dejavnosti in skrbi za zdravje.

Mariborski šport brez podpore prestolnice

Šport je pogosto izjemno centraliziran, za kar ni nobena izjema tudi naša skromna država, kjer so vsa pomembna vrata za šport in športnike v Ljubljani. Tista, ki imajo svoj sedež v Mariboru, pa so se prodala v Ljubljano.

Zgolj za primer. Mariborski nedavni prvoligaš KK Maribor Messer je leta 2013 bil manj dolžan kot Union Olimpija, a je Zveza na koncu blokirala in posledično poslala v stečaj prav mariborski klub. Da bi absurd bil večji in razumeli zgornjo trditev s sponzorstvi. Ta ista zveza (KZS) je kasneje za generalnega sponzorja moške prve lige imenovala prav mariborsko NKBM.

mariborska športna dvorana Lukna.

Nič kaj ni drugače v drugih športih. Uspehe NK Maribor ne pozdravljajo vsi v Sloveniji, kar je skrb vzbujajoče, saj ko je bil NK Maribor gonilna sila celotnega slovenskega nogometa, ko je reprezentanca živela na impulz Ljudskega vrta, se je klub na vse možne načine spotikal na ‘športne ovire’ iz raznoraznih pisarn.

Ženska odbojka je na primer najuspešnejši kolektiv v mestu ob Dravi takoj za NK Maribor, pa če primerjamo seznam in vrednost igralk pred petimi leti in danes, je jasno, da denarja v mestu ob Dravi ni. Ne da denarja ni, tudi trenerjev ni, tako sem letos bili celo priča, da NKBM Branik išče trenerja po Facebooku, AKK Branik (košarka) kot edini klub v mestu, pa po portalu ZTKS (Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije).. itd.

Ministrstvo za šport nameni športu okrog 22 milijonov evrov, medtem ko Fundacija za šport razdeli okrog 10 milijonov svojih sredstev, 5% več kot lansko leto. Večino tega denarja dobi od Športne Loterije. Po številu prebivalcev smo najuspešnejši športni narod na svetu. Po drugi strani pa država, ki najmanj vlaga v svoj šport in športno infrastrukturo.

Moška odbojka je lani igrala ligo prvakov, če primerjamo kader letos, enaka zgodba kot pri dekletih. A v katerikoli zgodbi se vrnemo na začetek, na vrata v Ljubljani. Lahko bi še naštevali za druge športne panoge, ker ni nič drugače v rokometu, pa manjših ekipnih športih kot tudi individualnih športih.  A dejstvo je, da šport ni sistemsko urejen po celotni državi, pa imamo primere, da so trenerji za enako opravljeno delo povsem različno plačani.

Dvorane predrage in v slabem stanju

Da osnovne stvari niso urejene na ravni države, da eni opravljajo delo honorarno, medtem, ko so drugi zaposleni, da naš župan, ki češ da toliko stoji za športom, je poskrbel, da so praktično vsi klubi na robu preživetja. Zakaj? Klubi nimajo denarja za plačilo stroška telovadnic. Kvoto ur, katere klubi dobijo, pa lahko koristijo v dvoranah, ki so pod okriljem Šport Maribor (Športni objekti Maribor).

A, pazite. Na voljo imate dvorano Tabor, ki nima pogojev za 2 košarkarski igrišči, ena mala in Velika lukna, ter ŽKK – Tabor, ki pa ni primeren za treninge. To je to s čemer razpolaga Maribor, mesto s 100.000 prebivalci, kar spada pod okrilje Športnih objektov. Ostanejo osnovnošolske in srednješolske telovadnice, ki pa so po prenovi (Padežnik, Tabor I) celo manj funkcionalne kot prej, cene teh OŠ ali SŠ telovadnic pa takšne, da si klubi ne morejo privoščiti celih telovadnic, temveč ‘polovičke’.

– Šport lahko pomaga odraščati v okolju, kjer koristno in varno preživljamo prosti čas (otroke odvrne od posedanja pred TV, debelostjo, raznimi boleznimi…).
– Šport podpira častno in pošteno vedenje, posledično pa ustvari večji krog dobro mislečih in poštenih ljudi (s pravilnim usmerjanjem telesnih aktivnosti se zmanjšujejo agresivnost, zavist, sovraštvo…).
– V športu se srečujejo vse generacije, religije, narodnosti , barve kože…
– Jezik športa govori cel svet! (Šport je simbol prijateljstva in se ne ozira na predsodke v družbi).

Lansko leto se je lepo videlo, ko se je obnavljala dvorana Tabor, kako dejansko v mestu nimamo kapacitete in možnosti pokriti osnovnih potreb športnih društev. Brez DRAŠ-a, ki je zasebna last, bi bilo neizvedljivo. Prav neverjetno je, ko klubi obiščejo druge kraje, in če se neradi primerjajo z ‘bolj razvitimi’, je dovolj reči izkušnjo iz predmestja Sarajeva, Ilidži, kjer ima en sam hotel več koristnih dvoran za košarko, odbojko, rokomet,… kot pa vsa dvoranska igrišča Športnih objektov Maribor. En hotel!

Igrišče v hotelu Hills, Ilidža (BiH).

V Mariboru se hvalijo s prenovljeno dvorano Tabor. A spodnje tribune imamo še vedno takšne, da se povlečejo ven vsako prestopno leto. Potem pa spremljaš tekmo odbojke, rokometa ali ženske košarke z lesenih tribun, s 30 metrov oddaljenosti, ki pa res nudijo izjemno doživetje, povprečen obiskovalec komaj čaka, da ponovno pride. Dvorana Lukna in telovadnica Ljudski vrt (priljubljeno mala Lukna), ko dežuje nista varni in primerni za uporabo. V času dežja oziroma pozimi, ko se sneg topi s streh, pronica in kaplja na parket.

Šport v Mariboru (p)ostaja amaterizem

In ne samo to, glede dvorane Lukna že nekaj časa, ko se odvija kakšna športna tekma vi kot gledalec ne veste kje je vhod, povsem brez osvetlitve in brez posebnega doživetja, brez moznosti kaj spiti (ali pojesti) na tekmi.

To je v kratkem mariborski šport danes. Trenerjev domačih ni, dvorane so predrage za športna društva, te ki so na volje, so odvisne od vremenskih razmer, sponzorji so vsi v Ljubljani, športniki niso niti pol-profesionalci, starši v športu vidijo še izključno beg od telefonov in športno vzgojo, perspektivo pač ne.

V državi, kjer je šport politikom zgolj dobro orodje za lastno promocijo, prihodnosti žal ni. Druge države so z vlaganjem v šport precej spredaj. Kar potrjujejo na primer nagrade za Olimpijske dosežke, kar potrjujejo uspehi klubov v evropi, kar konec koncev potrjuje infrastruktura, plače športnikov .. itd.

Že dolgo ni bila dvorana Tabor tako nabito polna.

Zato 23.9 morda Dan slovenskega športa praznujejo res iskreni navijači, rekreativci, tisti, ki niso direktno vpeti v šport in delo z otroci. Šport v tej državi, tem politikom, vsem ki so na oblasti že skoraj 30 let, preprosto ni pomemben.

In za konec, ko bo nogometaš NK Maribor pomembnejši od Gregorja Čeglaja, ko bodo ženski športi šteli več kot followerji Carmen Osovnikar, ko bodo športniki za svoje nastope dobivali spodobne (in redne!) plače, potem lahko praznujemo Dan slovenskega športa. Do takrat, pa je to Dan, ki je za obujanje spominov na športne uspehe, ki jih bo pošteno povedano iz leta v leto vedno manj, če se ne bo spremenilo vlaganje v šport, če ne bo sistema, ki bo podpiral vrhunske rezultate, če ne bo hkrati regionalnega razvoja in če ne bo infrastrukturne nadgradnje, potem tudi 23. septembra ne potrebujemo.