Upravno sodišče je v celoti potrdilo odločitev Informacijskega pooblaščenca (IP) in s tem postavilo ostre meje nadzoru zaposlenih. Neprekinjeno in samodejno GPS sledenje službenih vozil pomeni nezakonit poseg v zasebnost, delodajalci pa morajo po novem dokazati realno nujnost takšnih ukrepov.
Stalni nadzor je preteklost
Sodni epilog je dobila zgodba podjetja s tremi službenimi vozili, ki so neprekinjeno beležila vsako vožnjo, postanek in hitrost. IP je podjetju odredil takojšnje prenehanje sistematičnega sledenja in izbris podatkov.
Sodišče jasno sporoča: GPS v službenih avtomobilih ni prepovedan, a stalno sledenje ni sorazmeren ukrep. Delodajalci lahko tehnologijo uporabljajo le za ožje namene, kot so:
varovanje parkiranega vozila pred tatvinami,
začasen vklop ob nepričakovanih zamudah pri dostavi,
beleženje zgolj začetne in končne lokacije poti.
Lokacija je osebni podatek, »podpis« delavca ni dovolj
Sodba ruši dva ključna izgovora podjetij. Prvič, sodišče je potrdilo, da so lokacijski podatki osebni podatki tudi takrat, ko sistem ne beleži imena voznika – delodajalec namreč voznika zlahka identificira prek drugih potnih nalogov.
Drugič, podjetja se ne morejo več izgovarjati na podpisano privolitev zaposlenih. Zaradi strukturnega neravnovesja moči med šefom in delavcem privolitev v delovnem razmerju praviloma ni prostovoljna in zato po GDPR ne velja. Enake poslovne cilje, kot je obračun stroškov, je namreč mogoče doseči z manj invazivnimi metodami.
Strožja pravila EU kot evropska sodna praksa
Podjetje se je na sodišču neuspešno branilo s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Florindo proti Portugalski. Upravno sodišče je argument zavrnilo s pojasnilom, da evropska uredba GDPR postavlja bistveno strožje standarde varstva podatkov kot splošna Evropska konvencija o človekovih pravicah.
